Jedro

Pritožnica izpodbija sklenjeni dedni dogovor o delitvi dediščine iz razloga prevare, povzročene s strani dediča Matevža M.. Za odgovor na vprašanje, ki ga smiselno zastavlja pritožba, torej ali je dopustno v zapuščinskem postopku dedni dogovor izpodbijati zaradi napake volje pri njegovi sklenitvi, je potrebno opredeliti pravno naravo dednega dogovora. Le ta je zaradi aktivne vloge sodišča pri njegovem sklepanju in njegovih dejanskih učinkov, tako po prepričanju dela teoretikov kot sodne prakse, sodna poravnava. Zato je po čl. 392 ZPP predvidena tožba na razveljavitev sodne poravnave edino pravno sredstvo za izpodbijanje tudi obravnavanega dednega dogovora, zaradi napak volje, kot so zmota, prisila in v obravnavanem primeru zatrjevana prevara. S tem pa je podan tudi odgovor na vprašanje, da dednega dogovora v zapuščinskem postopku ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, kaj spada v zapuščino, nadalje, da zapustnikovo nepremičnino vl. št. 27 k.o. Ž... do 1/2 dedujejo na podlagi zapustnikove oporoke hčerka Marija M. kot dedinja, sinovi Milan M., Peter M., Matevž M. ter Ivan M. pa vsak do 1/10 kot nujni dediči, nadalje, da hranilni vlogi in delnice dedujejo na podlagi zakona Milan M., Peter M., Matevž M., Ivan M. in Marija M. vsak do 1/5. Ker pa so med postopkom dediči sklenili dedni dogovor, ga sodišče v izpodbijanem sklepu povzema in sicer po tem dogovoru nepremičnino vl. št. 27 k.o. Ž... do 1/2, razen parcele št. 459, prevzame Matevž M.. V popolno pokritje njenega dednega deleža gre Mariji M. celotna parcela št. 459 k.o. Ž... ter parcela št. 11/1 k.o. S..., katere zemljiškoknjižni lastnik je Matevž M.. V primeru, da parcela št. 459 k.o. Ž... v roku pet let po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ne bo zazidljiva, se Matevž M. obvezuje preskrbeti Mariji M. zazidljivo parcelo v velikosti cca. 700 m2 in skleniti z imenovano ustrezno menjalno pogodbo. Delnice in denarna sredstva pa prevzame Ivan M., ki je dolžan najkasneje do 31.12.2000 postaviti zapustniku spomenik v vrednosti cca. 5000 DEM. V nadaljevanju pa je še odredilo zemljiški knjigi, da po uradni dolžnosti opravi na podlagi navedenega dednega dogovora potrebne zemljiškoknjižne vpise. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedinja Marija M., katera predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je dedni dogovor, zavedena s strani brata Matevža podpisala v opravičljivi zmoti. Ob dogovarjanju na obravnavi ji je brat zatrdil, da nima v lasti nobene zazidljive parcele, že po sklenitvi dogovora pa je izvedela da to ni res, da ima brat v lasti več zazidljivih parcel. Prav tako je šele potem izvedela, da zemljišče parcelna št. 459 k.o. Ž... sploh nima dostopne poti z javne ceste in je zato popolnoma neuporabno ter je dostopno pot potrebno doseči šele v sodnem postopku. Nikoli ne bi podpisala dednega dogovora, če bi takrat vedela za ta dejstva. Takoj ko je izvedela za nova dejstva, je obiskala brata, ki pa ji je samo rekel, da bodo že uredili, ni pa hotel podpisati listine, v kateri bi z njim uredila nesporazum o zamolčanih zazidljivih parcelah. Zato sedaj dedni dogovor izpodbija, v kolikor brat na novi obravnavi ne bo hotel izročiti zazidljive parcele, pa naj sodišče odloči o dedovanju v skladu z Zakonom o dedovanju. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica torej izpodbija sklenjeni dedni dogovor o delitvi dediščine iz razloga prevare, povzročene s strani dediča Matevža M.. Za odgovor na vprašanje, ki ga smiselno zastavlja pritožba, torej ali je dopustno v zapuščinskem postopku dedni dogovor izpodbijati zaradi napake volje pri njegovi sklenitvi, je potrebno opredeliti pravno naravo dednega dogovora. Le ta je zaradi aktivne vloge sodišča pri njegovem sklepanju in njegovih dejanskih učinkov, tako po prepričanju dela teoretikov kot sodne prakse, sodna poravnava. Zato je po čl. 392. Zakona o pravdnem postopku predvidena tožba na razveljavitev sodne poravnave edino pravno sredstvo za izpodbijanje obravnavanega dednega dogovora, zaradi napak volje, kot so zmota, prisila in v obravnavanem primeru zatrjevana prevara. S tem pa je podan tudi odgovor na vprašanje, da dednega dogovora v zapuščinskem postopku ni mogoče izpodbijati. Ker torej ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, pri čemer pritožbeno sodišče še uradoma ugotavlja, da je z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo in tudi ni storilo nobene bistvene kršitve pravil postopka (čl. 350/2 ZPP v zvezi s čl. 163. ZD), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 163 ZD).