Jedro

Iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/2005 z dne 23. 5. 2002 sledi, da se z njim do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje celega tretjega poglavja ZFPPod, ki se nanaša na izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. S tem se zadržijo tudi določbe o pravnih posledicah izbrisa, vključno s tistimi določbami ZGD, na katere se ta zakon (ZFPPod) sklicuje. Med temi je tudi določba o roku za uveljavljanje terjatev. To pa pomeni, da se po navedenem sklepu zadrži tudi tek enoletnega roka, ki je predpisan v drugem odstavku 394. člena ZGD in s tem izvrševanje tudi te določbe. Vsakršna drugačna razlaga bi bila po presoji sodišča v nasprotju s tistim, kar je želelo doseči Ustavno sodišče, ko je izvrševanje določb zadržalo: to pa je, po eni strani preprečiti morebitno škodo, ki bi nastala zaradi njihove izvršitve dolžnikom, po drugi strani pa ustrezno zaščititi tudi položaj upnikov, med drugim s tem, da se zgolj odloži in ne (s skrajšanjem roka) zmanjša možnost ali celo prepreči uveljavljanje terjatev, oziroma njihova prisilna izterjava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave A, št. ... z dne 21. 2. 2003, s katerim je le-ta zoper tožnika uvedla postopek prisilne izterjave davčnega dolga v skupnem znesku 178.644,20 SIT, zamudnih obresti in stroškov prisilne izterjave. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da davčni organ na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 93/02 - v nadaljevanju: ZFPPod) in Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 93/02 - v nadaljevanju: ZGD), ki jih citira, lahko uveljavlja terjatev, ki jo ima do izbrisane družbe, od družbenika te družbe pod pogojem, da gre za osebo s položajem družbenika, da je izterjava pravočasna ter da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. V konkretnem primeru so po presoji tožene stranke izpolnjeni vsi našteti pogoji. Tako je iz izpiska iz sodnega registra in iz objave izbrisa v Uradnem listu razvidno, da je bil tožnik ustanovitelj in direktor izbrisane družbe, kar pomeni, da gre za aktivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišča in s tem za družbenika, ki odgovarja za obveznosti družbe. Glede pravočasnosti začete izterjave pa tožena stranka ugotavlja, da je bil izbris družbe objavljen v Uradnem listu dne 29. 10. 2001, sklep pa izdan dne 21. 2. 2003 in tožniku vročen dne 25. 2. 2003, kar je pravočasno. Pri računanju roka je namreč treba upoštevati poleg enoletnega roka iz 394. člena ZGD, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve od družbenikov, še zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/00, ki je trajalo od 8. 6. 2002 do 5. 11. 2002. S tem se enoletni rok podaljša še za 144 dni, to pa pomeni, da je v konkretnem primeru potekel dne 18. 3. 2003. Sicer pa so po ugotovitvah tožene stranke v izpodbijanem sklepu o prisilni izterjavi zajeti tudi vsi ostali predpisani podatki. Zato ga šteje za pravilnega, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava in še posebej zaradi napačne uporabe odločitve Ustavnega sodišča, na katero se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi. Trdi, da odločitev Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 23. 5. 2002 ne vzpostavlja takšnega stanja, kot ga zatrjuje tožena stranka, zlasti ne določa kakršnegakoli zadržanja enoletnega roka. Vsebuje le odločitev v zvezi z zastaranjem, kar pa enoletni rok iz 394. člena ZGD ni in se torej navedena odločitev na omenjeni enoletni rok ne nanaša. Terjatev davčnega organa je torej "prešla", ker je ni uveljavljal v predpisanem roku. Zato tožnik sodišču predlaga, da vpogleda v upravne spise in izpodbijano odločbo ter tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Predlaga tudi, da toženi stranki naloži, da tožeči povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je, enako kot v postopku s pritožbo, sporen samo rok za uvedbo prisilne izterjave. V tem pogledu pa, kot tudi v vsem ostalem, vsebuje pravilne razloge že odločitev tožene stranke, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na njene razloge v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/2005 z dne 23. 5. 2002, na katerega se sklicuje tudi tožnik, povsem jasno sledi, da se z njim do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje celega tretjega poglavja ZFPPod, ki se nanaša na izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. S tem se zadržijo tudi določbe o pravnih posledicah izbrisa, vključno s tistimi določbami ZGD, na katere se ta zakon (ZFPPod) sklicuje. Med temi je tudi določba o roku za uveljavljanje terjatev. To pa pomeni, da se po navedenem sklepu zadrži tudi tek enoletnega roka, ki je predpisan v drugem odstavku 394. člena ZGD in s tem izvrševanje tudi te določbe. Vsakršna drugačna razlaga bi bila po presoji sodišča v nasprotju s tistim, kar je želelo doseči Ustavno sodišče, ko je izvrševanje določb zadržalo: to pa je, po eni strani preprečiti morebitno škodo, ki bi nastala zaradi njihove izvršitve dolžnikom, po drugi strani pa ustrezno zaščititi tudi položaj upnikov, med drugim s tem, da se zgolj odloži in ne (s skrajšanjem roka) zmanjša možnost ali celo prepreči uveljavljanje terjatev, oziroma njihova prisilna izterjava.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.