Jedro

Določbe 83. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da preživninska obveznost razvezanega zakonca ne preneha, če drugi zakonec sklene novo (izven)zakonsko zvezo z nekom, ki ga ni sposoben preživljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožničino tožbo z dne 16.09.1996 s sodbo z dne 10.10.1997 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in tožencu naložilo plačevati tožnici 30.000,00 SIT preživnine na mesec od 15.09.1996 dalje. Na pritožbo tožene stranke je višje sodišče razveljavilo preživninski del sodbe, ob ponovnem sojenju pa je prvostopno sodišče odločilo, da mora toženec plačati za maj 1998 znesek 10.000,00 SIT, od 01.06.1998 dalje pa plačevati po 17.000,00 SIT preživnine na mesec, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugodeni del te sodbe je pritožbeno sodišče na toženčevo pritožbo vnovič razveljavilo. Ob tretjem sojenju pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačevanje preživnine po 17.000,00 SIT na mesec od 01.06.1998 dalje. Ugotovilo je namreč, da tožnica živi od konca leta 1997 v izvenzakonski skupnosti z invalidskim upokojencem v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami do - Ur. l. RS, št. 82/94, v nadaljnjem besedilu ZZZDR). Po njeni izpovedbi so v njunem odnosu podani takšni temelji, da jih je sodišče uvrstilo v temelje zakonske zveze po 13. členu ZZZDR. Ker ima izvenzakonska skupnost enake pravne posledice kot zakonska, tožnici preživnina po 83. členu ZZZDR ne gre.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper to sodbo zavrnilo, ker je prvostopno sodišče zanesljivo presodilo, da tožnica živi v takšni skupnosti, ki je po vsebini enaka življenjski skupnosti, kakršna obstaja med zakoncema. Prvo sodišče tudi ni preozko razlagalo 83. člena ZZZDR, saj je pravica razvezanega zakonca do preživljanja posledica določenih osebnih razmerij med bivšima zakoncema in nima le čiste premoženjske vsebine.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj se razveljavita sodbi nižjih sodišč in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Trdi, da je treba upoštevati tudi zakonsko določbo o medsebojni pomoči zakoncev (50. člen ZZZDR), tožničin partner pa ni sposoben pomagati tožnici. Sodišči predlaganih dokazov v tej smeri nista izvajali. Tožnica od svojega partnerja ni mogla pričakovati in zahtevati, da bi ji pomagal pri preživljanju, s tožencem pa je živela 25 let. V času pritožbenega postopka je razpadla tožničina zveza. Ozko razlagati 83. člen ZZZDR pomeni poseči v ustavno zagotovljeno pravico do osebnega življenja in duševne integritete.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je v 83. členu jasen: "Pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, ali če sklene novo zakonsko zvezo." Prvi odstavek 12. člena tega zakona pa določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Tako preneha pravica razvezanega zakonca do preživnine tudi v primeru, če ta vzpostavi zunajzakonsko skupnost z značilnostmi iz pravkar citirane zakonske določbe (primerjaj pravno mnenje v Poročilu VS RS, št. II/84 str. 16!). Zakon sklenitve nove zakonske zveze oziroma navezave izvenzakonske skupnosti ne povezuje z nobenim drugim pogojem. V reviziji ponujena razlaga tega predpisa ni sprejemljiva. Citirani 83. člen vsebuje dve skupini razlogov: prvo, ki se nanaša na gmotno stanje preživljanca, in drugo, ki zajema novo nastalo razmerje med preživljancem in njegovim novim zakonskim ali izvenzakonskim partnerjem. Slednje tudi povzroči prenehanje preživninske obveznosti nekdanjega zakonca, ki sicer ne temelji, kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, le na čisti premoženjski vsebini, marveč trajnih pa pozneje pretrganih odnosih med zakoncema. Nekdanja življenjska zveza in tako tudi nova domneva oz. vsebuje dolžnost medsebojne pomoči tako v moralnem kot v gmotnem pogledu (13. in 44. člen ZZZDR), zaradi česar je že v naravi stvari same, da preneha preživninska obveznost razvezanega zakonca. In to je pri nas tudi uzakonjeno.

Sposobnost gmotne pomoči novega partnerja na to ne sme vplivati. Vsak se prostovoljno odloča, s kom bo vzpostavil življenjsko skupnost, vendar razvezani zakonec ne more tega storiti na račun svojega bivšega partnerja.

Tako se pokaže kot neutemeljeno revizijsko stališče, da pomeni prenehanje obveznosti plačevanja preživnine poseg v ustavno zagotovljeno osebnostno pravico, osebno dostojanstvo in varnost. Tožnica ni omejena v svoji izbiri novega partnerja. Če si izbere premoženjsko šibkega, mora pač prevzeti nase tveganje življenja v slabih gmotnih razmerah. Ali gledano z druge strani: novi partner razvezanega zakonca mora kot vsaka odgovorna oseba, če želi vzpostaviti novo življenjsko skupnost, prevzeti odgovornost, ki jo nalaga takšna zveza, ne pa tega bremena preložiti na nekdanjega partnerja preživljanke.

Določbe 83. člena ZZZDR potemtakem ni mogoče razlagati, tako da preživninska obveznost razvezanega zakonca ne preneha, če drugi zakonec sklene novo (izven)zakonsko zvezo z nekom, ki ga ni sposoben preživljati. Opisane misli revizije so torej ne le v nasprotju z zakonskim predpisom, marveč se upirajo tudi čutu za pravično razdelitev bremen preživljanja partnerjev stare in nove življenjske zveze. Tako pa se je tudi pokazalo, da sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko nista raziskovali premoženjskega stanja tožničinega sedanjega partnerja (ki niti ni sporno med strankama), ker je ta okoliščina ob pravilni uporabi materialnega prava nepomembna. V reviziji ni dovoljeno navajati novih dejstev (razlog iz 322. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati nove trditve o tem, da je med pritožbenim postopkom razpadla tožničina izvenzakonska skupnost. Neutemeljeno revizijo je zato sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).