Up-114/94

31.5.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe E.M. iz L. na seji dne 31. maja 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklepa Vrhovnega sodišča št. U 438/93 z dne 8.6.1994 in št. V Ips 8/94 z dne 22.9.1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je dne 22.12.1994 vložil "pritožbo zaradi negativno rešene vloge na Vrhovnem sodišču". V njej navaja, da občina Ljubljana - Center leta 1962 nacionalizirala edino nepremičnino, ki sta jo z bratom imela v centru mesta, na Cigaletovi ulici 13 v Ljubljani. Za to nepremičnino sta dobila neustrezno stanovanje v najslabšem zgrajenem bloku, daleč zunaj centra in brez centralnega ogrevanja, čeprav je zakon določal, da mora občina poskrbeti za enakovredno stanovanje. Ker tudi nista dobila ustreznega skladišča, je ob preselitvi propadlo veliko pohištva in gradbenega materiala in sta tako utrpela neprecenljivo škodo.

Navaja, da je vse to navedel v svoji tožbi na Vrhovno sodišče, ki pa njegove zahteve ni upoštevalo in je izdalo izpodbijani sklep, ki da dokazuje, da se tudi sedaj delajo krivice, in da Slovenija še ni pravna država. Pritožnik v svoji vlogi ne navaja, katera njegova ustavna pravica naj bi mu bila kršena z izpodbijanim sklepom, ampak le pravi, da s tem, ko Vrhovno sodišče njegove tožbe ni obravnavalo in jo je zavrglo, "ni bil kršen samo zakon, ampak s tem tudi Ustava."

Z izpodbijanim sklepom št. U 438/93 z dne 8.6.1994 je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo tožbo za povrnitev škode. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je pritožnik vložil zoper toženo stranko Občino Ljubljana - Center tožbo, s katero je zahteval povrnitev stroškov in škode v skupni vrednosti 400.000 DEM. To škodo naj bi utrpel leta 1962 ob razlastitvi hiše na Cigaletovi ulici 13 v Ljubljani in ob prisilni preselitvi v neustrezno najemniško stanovanje na Potrčevi 14 v Ljubljani.

Z izpodbijanim sklepom št. V Ips 8/94 z dne 22.9.1994 je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo pritožbo zoper sklep, naveden v prejšnji točki te obrazložitve.

B.

Ustava v 6. alinei prvega odstavka 160. člena določa, da Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. V skladu s to ustavno določbo je Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) določil, da je treba v ustavni pritožbi navesti posamični akt, ki se izpodbija, dejstva, ki pritožbo utemeljujejo, in domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Le če vloga vsebuje vse zahtevane podatke, jo Ustavno sodišče lahko preizkusi.

Ker pritožnik v svoji ustavni pritožbi ni izrecno navedel, katere njegove človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi bile kršene z izpodbijanima sklepoma Vrhovnega sodišča in tudi ni svoji vlogi priložil posamičnega akta, ki ga izpodbija, je bi z dopisom z dne 27.2.1996 pozvan, da svojo vlogo dopolni.

Pritožnik v svoji vlogi z dne 6.3.1996 ne navaja, katere njegove človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi bile kršene z izpodbijanima sklepoma. Pritožnik le ponavlja svoje navedbe iz ustavne pritožbe in prilaga zahtevani sklep Vrhovnega sodišča št. U 438/93 z dne 8.6.1994 ter druge listine. Pritožnik meni, da bi Vrhovno sodišče moralo obravnavati njegovo tožbo, in predlaga, da sodišče vzame njegovo tožbo v ponoven postopek. Iz ustavne pritožbe torej smiselno izhaja, da pritožnik uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in je senat njegovo ustavno pritožbo preizkusil v tem okviru.

Iz izpodbijanega sklepa št. U 438/93 je razvidno, da je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo tožbo na podlagi 29. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92 - v nadaljnem besedilu: ZUS). Prvi in drugi odstavek 29. člen ZUS urejata primere, ko je tožba, s katero se sproži upravni spor, nepopolna in nerazumljiva. Pritožnik je vložil tožbo, v kateri ni navedel, kateri upravni akt izpodbija v upravnem sporu. Zato ga je sodišče v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZUS s posebnim dopisom z dne 23.9.1993 pozvalo na dopolnitev tožbe in ga tudi opomnilo na posledice, če zahtevi za dopolnitev ne bi ustregel. Ker pritožnik ni odpravil navedene pomanjkljivosti tožbe in je sodišče ocenilo, da zadeve kljub temu ne more obravnavati, je v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZUS pritožnikovo tožbo zavrglo. Sodišče je po oceni Ustavnega sodišče postopalo v skladu z navedeno določbo ZUS in ni kršilo pritožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Prav tako je sodišče ravnalo v skladu z zakonom, ko je z izpodbijanim sklepom št. V Ips 8/94 z dne 22.9.1994 pritožnikovo pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožba zoper odločbe, izdane v upravnem sporu, je dovoljena le, če jo v določenih stvareh dopušča zakon (19. člen ZUS). Ker ZUS ne dopušča pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče zavrže tožbo kot neprimerno na podlagi 29. člena ZUS, pritožba ni dovoljena in jo mora sodišče na podlagi drugega odstavka 51. člena zavreči. Zato je tudi v tem primeru sodišče postopalo v skladu z zakonom in ni kršilo pritožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Ker je iz izpodbijanih sklepov razvidno, da v obravnavani zadevi očitno ne gre za kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče pritožnikove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Iz prilog k ustavni pritožbi je razvidno, da je pritožnik v postopku razlastitve zgradbe v Cigaletovi 13 izkoristil vsa pravna sredstva, tudi tožbo v upravnem sporu (sodba Vrhovnega sodišča LRS št. U I 321/62 z dne 14.9.1962), in je tako odločba Oddelka za komunalne in stanovanjske zadeve Občinskega ljudskega odbora Ljubljana - Center št. K/3 - 36/M. z dne 3.4.1962, s katero se mu nakazuje drugo nadomestno stanovanje, postala pravnomočna.

Ker je iz pritožnikove ustavne pritožbe in prilog razvidno, da pritožnik želi doseči odpravo v prejšnji točki navedene odločbe iz leta 1962, Ustavno sodišče pojasnjuje, da spremembe pravnega in političnega sistema v Republiki Sloveniji ne pomenijo, da je sedaj dopustno izpodbijati vse pravnomočne odločbe, ki so bila izdane v prejšnji ureditvi. Popravo krivic, ki so bile prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, ureja Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 - v nadaljevanju: ZDen). Le v okviru tega zakona in seveda z dovoljenimi izrednimi pravnimi sredstvi je možno doseči spremembe prejšnjih pravnomočnih upravnih in sodnih odločb, ki so bile izdane v zvezi z brezplačnim podržavljenjem zasebnega premoženja ali s podržavljenjem zasebnega premoženja z neustrezno odškodnino. Tako izredno pravno sredstvo, ki ni vezano na noben rok, določa 263. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki v 5. točki določa, da pristojni upravni organ dokončno upravno odločbo odpravi po nadzorstveni pravici, "če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega ravnanja." Na to izredno pravno sredstvo je Ustavno sodišče opozorilo že v zadevi U-I-69/92 z dne 10.12.1992 (OdlUS I, 102). ZDen upravičencem tudi ne zagotavlja odškodovanja v civilnopravnem pomenu in upravičenci po ZDen nimajo pravice zahtevati odškodnine zunaj denacionalizacijskega postopka. Odprave prejšnjih pravnomočnih aktov tudi ni mogoče doseči z ustavno pritožbo. ZUstS v 82. členu dopušča vložitev ustavne pritožbe le zoper tiste posamične akte, ki so bili izdani po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik dr. Lovro Šturm