Jedro

Kot solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni potrebno poučiti po določilu 2. odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom 3. odstavka 216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. E.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.2.1999 je bil obs. E.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ in obsojen na kazen 9 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 22.9.1998 dalje. Po 1. odstavku 69. člena KZ je bil obsojencu izrečen tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer palice za baseball, pištole, nabojnika za pištolo in 6 nabojev. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, pri čemer mu je povprečnino odmerilo v znesku 200.000 tolarjev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.5.1999 pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na 1 leto zapora. Deloma je ugodilo tudi pritožbi obsojenčevega zagovornika, in sicer je prvostopenjsko sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je povprečnino znižalo na 70.000 tolarjev, v ostalem pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ker obsojenčev zagovornik z zahtevo izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obs. E.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker se sodba opira tudi na zapisnik o hišni preiskavi, ni utemeljeno. Hišna preiskava dne 22.9.1998 je bila opravljena na podlagi odredbe dežurne preiskovalne sodnice z dne 21.9.1998. Res je sicer bila ena od solenitetnih prič F.Đ., mati obsojenca, kar je bilo, kot pravilno navaja obsojenčev zagovornik, ugotovljeno šele na glavni obravnavi. Vendar tudi v primeru, če bi bilo že pri hišni preiskavi znano, da je omenjena solenitetna priča mati obs. E.P., kriminalisti, ki so opravljali hišno preiskavo, F.Đ. niso bili dolžni opozoriti po 2. odstavku 236. člena ZKP. Po tem določilu je sodišče, ki vodi postopek, dolžno poučiti privilegirane priče, naštete v 1. odstavku 236. člena ZKP, da jim ni treba pričati. Kot solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni potrebno poučiti po določilu 2. odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom 3. odstavka 216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna. Iz zapisnika o hišni preiskavi je razvidno, da je bila F.Đ. o vsem tem poučena, zoper vsebino zapisnika o hišni preiskavi, pri kateri so bili najdeni predmeti (pištola, nabojnik za pištolo, naboji za pištolo in palica za baseball), ki so bili obsojencu zaseženi, ni ugovarjala in je zapisnik o hišni preiskavi, tako kot tudi priča V.K., podpisala.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa je po stališču obsojenčevega zagovornika v tem, ker je sodišče spregledalo podatke o fizičnem potencialu obsojenca in oškodovanega E.V., zaradi česar se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je slabše razviti obsojenec sploh lahko fizično obračunal z oškodovancem. Tudi ta zatrjevana kršitev ni podana. Tudi v primeru, če je bil oškodovanec 21.9.1998 fizično močnejši od obsojenca, ta okoliščina ni niti najmanj pomembna ob dejstvu, da je obsojenec tega dne pri napadu na oškodovanca oškodovancu grozil s pištolo, s katero ga je tudi udaril, grozil pa mu tudi s kijem za baseball. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kot nadaljno kršitev določb kazenskega postopka vidi v sodbi drugostopenjskega sodišča, v kateri je navedeno, da so pritožbene navedbe, da je priča J.B. videl le prerivanje pred bencinsko črpalko, protispisne.

Drugostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe sicer res navedlo, da so pritožbene navedbe, da je priča J.B. videl le prerivanje pred bencinsko črpalko, protispisne, v nadaljevanju pa je navedlo, da je priča izpovedala, da sta obtoženec in oškodovanec "šla potem zadaj za črpalko, kaj se je tam dogajalo, ne vem in tudi nisem videl".

Zatrjevana protispisnost ni podana. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je drugostopenjsko sodišče s tem v zvezi odgovarjalo na trditve obsojenčevega zagovornika, ki je v pritožbi navajal, da je bencinski servis osteklen tako, da je vidno tudi območje za črpalko, zaradi česar bi morala priča J.B. videti tudi dogajanje za črpalko. V razlogih drugostopenjske sodbe pred besedo "videl" je torej pomotoma izostala beseda "ni", saj so bile pritožbene trditve, da je navedena priča videla tudi dogajanje za bencinsko črpalko, upoštevaje izpovedbo priče J.B., dejansko v nasprotju z izpovedbo te priče. Zagovornik obsojenca trdi, da v obsojenčevem dejanju niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja, ker je obsojenec od oškodovanca terjal le svoj denar. Tako stališče obsojenčevega zagovornika je namreč zmotno. Tudi v primeru, če bi oškodovanec res dolgoval obsojencu 100 DEM, vendar pa takemu zagovoru obsojenca sodišče ni verjelo, bi bili v obsojenčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ, saj je obsojenec z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo in resno grožnjo poskusil prisiliti oškodovanca, in sicer najprej, da mu mora izročiti 700 DEM, dne 21.9.1998 pa je od oškodovanca zahteval 400 DEM na način, opisan v izreku prvostopenjske sodbe, torej znatno več, kot naj bi mu bil potrditvah obsojenca oškodovanec dolžan.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa obsojenčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer navaja okoliščine, ki z obravnavano zadevo nimajo nikakršne zveze. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni nastal dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. E.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.