Jedro

Tožnik je uporabljal električni viličar, čeprav za njegovo uporabo ni bil ustrezno usposobljen in ni imel zahtevanega izpita ter z njim naložil delodajalčevo blago in ga proti pravilom družbe skušal prepeljati izven obrata družbe, s čimer je nezakonito razpolagal s sredstvi delodajalca. S takšnim ravnanjem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 nezakonita in se razveljavi ter da sodišče naloži toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ga brez prekinitve prijavi v zavarovanje in mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračuna in izplača vse pripadajoče neizplačane plače (pravilno: nadomestilo plače), po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do plačila, ter mu prizna, obračuna in izplača vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali jo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka ni uspela dokazati, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 1. 2013, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana z dnem 14. 6. 2012 in vročena tožniku 2. 7. 2012. Tožniku bi moralo delovno razmerje prenehati takoj z dnem vročitve izredne odpovedi, a je tožena stranka tožnika iz socialnih zavarovanj odjavila šele 4. 1. 2013. Zato ni izkazan bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen še 6 mesecev po vročitvi izredne odpovedi.

Tožnik ni uporabljal električnega viličarja za lastne namene, temveč za prevoz palet, ki so jih potrebovale sodelavke, kar bi lahko potrdile priče A.A., B.B. in C.C., a je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da je bilo tistega dne na delu osem delavcev, ki imajo opravljen izpit za viličarja. Ti delavci so zaposleni v skladišču ekspedita, ki je fizično ločeno od skladišča surovin in materiala, kjer je tožnik uporabljal viličar. Edini delavec z opravljenim izpitom za viličarja, ki dela v tem skladišču, je A.A.. Pri toženi stranki je bila stalna praksa, da so bili tožnik ali študentje za potrebe delovnega procesa primorani uporabljati viličar, saj v skladišču surovin in materiala tožena stranka ni zagotavljala zadostnega števila delavcev, usposobljenih za upravljanje z viličarjem. Upravljanje viličarja brez ustreznega potrdila ne more predstavljati tako resne kršitve, da ne bi bilo mogoče več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V konkretnem primeru gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik si ni imel namena protipravno prilastiti blaga tožene stranke, temveč ga je imel namen plačati. Če pri sebi ni imel ustreznega potrdila in je kršil interne akte tožene stranke, to ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne držijo navedbe prič, da naj bi bilo v vreči sveže blago in je bil tožnik povabljen, da se udeleži odpiranja vreče. Gre za vodstvene delavce tožene stranke, zato je njihovo pričanje poenoteno. Tožena stranka je šele tekom postopka pričela navajati, da je šlo za sveže blago. V izredni odpovedi pa se je ob navedeni kršitvi sklicevala na pravila hišnega reda, ki določajo ravnanje z odpadnim blagom. Že iz tega izhaja, da je šlo za odpadno blago v vrednosti največ 1,00 EUR, nikakor pa ne v višini, kot jo navaja tožena stranka. Nelogično je tudi, da tožnik pri odpiranju vreče ne bi sodeloval, če bi mu to bilo omogočeno. Direktorica je tožnika napotila domov, pri odpiranju vreče pa tudi ni bila prisotna oseba s strani varnostne službe, ki bi lahko zagotovila objektivnost navedb tožene stranke. Ne drži, da bi bile vreče z odpadnim blagom označene, tega pa tožena stranka tožniku ni očitala niti v odpovedi niti kasneje v sodnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Tožnik je bil po 18. 5. 2012 v bolniškem staležu in dela pri toženi stranki ni več opravljal, zato niso relevantne njegove navedbe, da ni izpolnjen bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Dejstvo je, da tožnik ni bil usposobljen za delo z električnim viličarjem in ga v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi ne bi smel voziti. S tem je kršil 14. točko 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta kršitev in nezakonito razpolaganje tožnika s sredstvi tožene stranke z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist (tožnik je skušal blago tožene stranke prepeljati izven obrata družbe), predstavljata tako težko kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri toženi stranki za odkup svežega ali odpadnega blaga velja poseben postopek. Blago se kupi v trgovini poleg proizvodnje. Če delavec blaga ne prevzame v trgovini, pa mora imeti za take izjemne primere pri sebi dokument odgovorne osebe. Tožnik bi torej za sveže ali odpadno blago v vreči moral imeti dobavnico. Tudi, če bi šlo za odpadno blago, ki ga je tožnik hotel odnesti iz družbe, bi bila to hujša kršitev delovnega razmerja. Tožnik je bil s pravili seznanjen, blago pa bi lahko plačal, če bi želel. Tudi ni pomembno, ali je bil tožnik prisoten pri odpiranju vreče, saj je nesporno ugotovljeno, da je tožnik nezakonito razpolagal s sredstvi tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi natančno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., ki so bile predlagane v zvezi z dotedanjo prakso pri toženi stranki glede vožnje viličarja, kar pa v predmetnem primeru ni relevantno. Tožniku se namreč v izredni odpovedi očita uporaba viličarja brez izpita, tožnikova odgovornost za to kršitev pa ni izključena, če so tožnik in študentje viličar brez izpita vozili že prej. Prav tako pa ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako ni nasprotja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisniki o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov ter med listinami, zapisniki oziroma prepisi samimi o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 110. člena ter 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). V njej mu je očitala kršenje zakonsko in pogodbene določene prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, 14. in 16. točke 11. člena Pogodbe o zaposlitvi ter 5. in 6. alineje točke 2.3 hišnega reda. Tožnik je uporabljal električni viličar, čeprav za njegovo uporabo ni bil ustrezno usposobljen in ni imel zahtevanega izpita ter z njim naložil delodajalčevo blago in ga proti pravilom družbe skušal prepeljati izven obrata družbe, s čimer je nezakonito razpolagal s sredstvi delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker tožnik ne bi smel uporabljati viličarja, saj zanj ni imel izpita, prav tako pa ne bi smel iz obrata odpeljati vreče s svežim blagom v vrednosti cca 100,00 EUR. Tako ravnanje predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Med strankama ni sporno, da je tožnik uporabljal električni viličar in da zanj ni imel izpita. Dejstvo, da je tožnik že večkrat uporabil ta viličar, čeprav za upravljanje viličarja ni bil ustrezno usposobljen, ne pomeni, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi lahko bila razlog za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedi prič D.D. in E.E. ter listine v prilogah B8 (prisotnost delavcev, usposobljenih za delo z viličarjem, na dan 18. 5. 2012) in B9 (seznam vseh delavcev, usposobljenih za delo z viličarjem). Ugotovilo je, da bi tožnik kritičnega dne za delo z viličarjem lahko zaprosil enega izmed delavcev, ki so bili za to usposobljeni - v tožnikovem obratu (Pekarna F.) sta bila tisti dan prisotna G.G. in H.H.. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na to, da je bil viličarja primoran uporabiti za nemoten potek delovnega procesa. Iz kartona uvajanja, ki ga je tožnik podpisal (priloga B4) izhaja, da delavec, ki ni opravil praktičnega preizkusa za delo na stroju, ne sme delati na tem stroju in da se vsako neupoštevanje navodil za varno in zdravo delo šteje za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je lahko tudi razlog za prenehanje delovnega razmerja. Da se mora delavec vzdržati kršitev predpisov ali opustitev ukrepov za varstvo in zdravje pri delu delavcev, delovnih sredstev in življenjskega okolja, in da kršitev te zapovedi lahko pripelje do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je bilo določeno tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (14. točka 11. člena). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri sporni uporabi električnega viličarja ni šlo za tako hudo kršitev, ki je lahko utemeljen razlog za izredno odpoved, še posebej ne zato, ker je tožnik brez izpita vozil viličar tudi že pred spornim dogodkom.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka šele tekom postopka pričela navajati, da je bilo v vreči sveže blago. V izredni odpovedi je tožena stranka namreč poudarila, da je tožnik prevažal vrečo, v kateri je bilo sveže blago - dnevna peka, ter podrobno opisala vsebino vreče: 1 zlati hlebec, 8 makovih pletenk, 18 hiperštručk in 95 mini ciabat. Vrednost navedenega blaga je ocenila na 95,00 EUR, tako vrednost blaga pa so potrdile tudi priče, ki so bile navzoče pri odpiranju vreče. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da prevažanje blaga tožene stranke v avtu brez ustreznega potrdila ali računa in s tem kršenje internega akta ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Hišni red z dne 31. 1. 2011 v točki 2.3 jasno določa, da mora imeti oseba za izjemne primere iznosa blaga (za primer testiranja, razdelitev pretečenega roka ali podobno) pri sebi dokument odgovorne osebe, ki je to odobrila. Tudi za iznos blaga, ki šteje kot odpad - živinska krma, mora obstajati dokument. Nadalje iz hišnega reda še izhaja, da delavci ne smejo iznašati blaga iz proizvodnje, razen s službenim, pooblaščenim namenom in z dokumentom, ki to izkazuje (uskladiščenje, premiki, vzorci,..) ter da morajo imeti zaposleni za izdelke I., ki jih odnesejo, pri sebi račun, ki ni starejši od enega tedna. V zaključnih določilih hišnega reda je izrecno napisano, da je kršitev njegovih določil podlaga za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik, ki je bil s hišnim redom seznanjen, je bil zasačen pri iznosu blaga, za katerega pri sebi ni imel ne računa ne drugega dokumenta, ki bi dokazoval, da je iznos blaga odobren. S tem je kršil notranja navodila delodajalca, tako kršitev pa je tožena stranka zaradi njene narave v organizacijskem predpisu predvidela kot razlog za izredno odpoved.

Skladno z 2. alinejo 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vsaj iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti, svojega dela pa ni opravljal v korist delodajalca ter se ni vzdržal škodljivih dejanj v smislu 35. člena ZDR, saj je nezakonito razpolagal z blagom tožene stranke v približni vrednosti 100,00 EUR.

Tožnikova dejanja, zlasti poskus odtujitve blaga, so porušila medsebojno zaupno razmerje med delavcem in delodajalcem, hkrati pa so slab zgled za ostale zaposlene. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na to ugotovitev pa ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožnika sicer iz socialnih zavarovanj odjavila šele 4. 1. 2013, kar je pol leta po podaji izredne odpovedi. Tožnik je bil namreč po 18. 5. 2012 v bolniškem staležu in ni več opravljal dela v prostorih tožene stranke, zato ni bil več prisoten v delovnem procesu. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato niso utemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške postopka. Tožnik stroškov postopka ni priglasil.