Jedro

Tožena stranka se je z razlogom za odpoved seznanila, ko je bila dolžna kot delodajalec prevzemnik tožnico poklicati na delo. Ker potrebe po njenem delu ni bilo in ker je odpoved podala v roku 30 dni, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.8.2007, za vrnitev nazaj na delo, za obračun bruto plač, plačila davkov in prispevkov ter izplačilo neto plač in za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki navaja, da tožena stranka ni navedla poslovnega razloga, po katerem naj bi bilo potrebno delavko odpustiti in tudi ne, kako naj bi bil ta razlog v povezavi s tem, da ni več dela pri delodajalcu za delovno mesto poslovnega sekretarja. Navedba, da družba ne zaposluje ljudi, ne more predstavljati poslovnega razloga. Razlog za odpoved mora predstavljati neko novo okoliščino, spremembo, ki je v zunanjem svetu zaznavna. Dokazati jo mora delodajalec. Jasno opredeljen razlog je pomemben vsaj zaradi preveritve pravočasnosti podane odpovedi, ki je v konkretnem primeru ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice, da je tožena stranka družba, ki je 100 % lastnik večih družb, ki prosto prerazporejajo delavce znotraj skupine. Vprašanj v zvezi z dobičkom in dejavnostjo tožene stranke ni dovolilo, s čimer je kršilo sodno prakso in zavrnilo možnost, da bi se ugotovilo dejansko stanje, zlasti ali je na strani hčerinskih družb še kakšno delovno mesto za poslovnega sekretarja, ki bi ga tožnica lahko opravljala. V takem primeru bi moralo upoštevati, da so izpolnjeni pogoji za prenos dejavnosti iz enega podjetja na drugo, v katerem bi lahko delodajalec zagotovil delovno mesto in bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je v obdobju, v katerem je bila iz poslovnih razlogov odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnici, zelo uspešno poslovala. Zato niso resnične njene navedbe, da ne opravlja dela in da ni dela za nikogar. Očitno želi tožena stranka ustvariti družbo, ki ne ustvarja nikakršnih stroškov z zaposlenimi in v kateri se samo kopiči premoženje, hkrati morajo pa delavci iz drugih družb zanjo opravljati delo, kar znižuje njihove pravice. Družbe, v katerih so zaposleni, so brez dobička, saj je ves skoncentriran v družbi, ki nima zaposlenih. Takšno ravnanje tožene stranke predstavlja kršitev, ne samo ZDR, ampak tudi ostale zakonodaje. Zato pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 226/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08), po uradni dolžnosti pazilo tudi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnica dne 27.8.2007 k toženi stranki vrnila po pravnomočnosti zamudne sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podal delodajalec X d.o.o.. Družba X d.o.o. je 24.5.2007 prenehala obstajati zaradi pripojitve k toženi stranki, zato je sodbo izvršila tožena stranka. Tožnico je pozvala na delo, hkrati pa ugotovila, da njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu poslovna sekretarka ni potrebno. Zato ji je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Pritožba z očitkom, da tožena stranka v odpovedi ni navedla poslovnega razloga in ni obrazložila, kako je bil ta razlog v povezavi z dejstvom, da ni več dela za poslovno sekretarko, smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, konkretno določbe 2. odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki med drugim določa, da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga obrazložiti. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino odpovedi in ugotovilo, da je odpovedni razlog resen in utemeljen. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi tožnici odpovedala zato, ker dela zanjo na delovnem mestu poslovna sekretarka (torej pod pogoji iz te pogodbe) ni imela. Družba nima zaposlenih in tudi nima namena zaposlovati, ker za to ne izkazuje nobene potrebe. Ob tem, da ni zaposlenih, tudi ni potrebe po delu poslovnega sekretarja. Vse to je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazloženo.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da poslovni razlog ni utemeljen, ker bi moral predstavljati neko novo okoliščino, zaznavno v zunanjem svetu. Za toženo stranko je nova okoliščina nastopila ob dejstvu, da je bila dolžna tožnico – kot prevzemnica njenega prejšnjega delodajalca – poklicati na delo, čeprav potrebe za to ni izkazovala. Ta nova okoliščina, na zunaj zaznavna sprememba, je nastopila dne 27.8.2007, ko se je tožnica zglasila pri toženi stranki na njen poziv. S tem dnem je začel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 29.8.2007, pravočasna.

Tudi sicer je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravilna. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, družba posluje brez zaposlenih. Dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnici ne more zagotoviti. Če družba nima nobenega zaposlenega je logično, da tudi poslovnega sekretarja ne potrebuje. Kakšna so razmerja med toženo stranko in hčerinskimi družbami za ta spor ni relevantno, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov o možnostih „prerazporejanja“. Prav tako utemeljeno ni izvajalo dokazov glede dejavnosti tožene stranke in njenega dobička ter uspeha poslovanja. Tožene stranke ni mogoče prisiliti, da obdrži tožnico na delovnem mestu poslovne sekretarke, če nima potrebe po takem delu. Zakon ne prepoveduje delovanja gospodarskih družb brez zaposlenih oziroma ne postavlja pogojev, pod katerimi bi bila gospodarska družba dolžna osnovati ali obdržati delovna mesta. Posledično tudi sodišče ne more ocenjevati, ali in koliko zaposlenih potrebuje ali celo mora imeti posamezen gospodarski subjekt. Gre za poslovno odločitev družbe, katere logičen cilj je poslovati s čim manjšimi stroški in čim večjim dobičkom. Zaradi stremenja k temu cilju toženi stranki ni mogoče očitati kršitve pravic zaposlenih v drugih družbah. Na kakšen način posluje in kdo opravlja delo zanjo, ni stvar ugotavljanja dejanskega stanja v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če tožena stranka uspe voditi poslovanje z dobičkom brez zaposlenih, je to le še dodaten dokaz, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi res ni potrebno.

Očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 73. člen ZDR je neutemeljen, saj te določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. V kolikor pa pritožba meni, da bi morala tožena stranka preveriti možnost za zaposlitev tožnice pri hčerinskih podjetjih, pritožbeno sodišče pripominja le, da tožena stranka kot manjši delodajalec ni bila dolžna preverjati, ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji (4. odstavek 88. člena ZDR). Tudi sicer pa se ta obveznost nanaša zgolj na možnosti, ki jih ima delodajalec sam in ni dolžan preverjati možnosti za zaposlitev pri drugih delodajalcih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.