Jedro

Po določbi 43. člena ZDR-1 je bistvena obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to lahko delavcu čakanje na delo odredi le v izjemnih primerih, delavcu pa ni mogoče odreči pravnega varstva v primeru, ko delodajalec ne izpolnjuje svoje temeljne obveznosti zagotavljanja dela, tudi če mu delodajalec izplačuje nadomestilo plače v polni višini.

Tudi če delodajalec delavcu ne izplačuje nižjega nadomestila plače od 100 %, in tako delavec finančno ni prikrajšan, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper kršitev obveznosti delodajalca, da mu ne zagotavlja dela, kakršno je bilo med njima dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno vsebinsko presojalo, ali je tožena stranka tožniku upravičeno odredila čakanje na delo, saj neupravičena odreditev čakanja na delo pomeni kršitev delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja.

Ni mogoče zakonito odreči delavcu opravljanja dela z odreditvijo opravljanja istega dela drugemu, novozaposlenemu delavcu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je napotitev tožnika na čakanje na delo z dnem 3. 11. 2016 z obvestilom tožene stranke 28. 10. 2016 nezakonita in se odpravi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo s tožbenim zahtevkom za poziv na delo in omogočanje opravljanja dela na delovnem mestu vodja logistike ter sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto vodja logistike v skladu z veljavno sistemizacijo tožene stranke (II. točka izreka). Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga, da se tožba v celoti zavrže oziroma da se jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti napotitve na čakanje na delo oziroma se ta del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da tudi če bi tožnik po spremembi sistemizacije dejansko delal kot vodja logistike, to ne bi pomenilo nezakonitosti obvestila z dne 28 10. 2016 in napotitve tožnika na čakanje na delo. Ker je bilo tožniku med čakanjem na delo izplačano polno nadomestilo plače, po njenem mnenju za takšno odreditev čakanja na delo ni potreben utemeljen razlog (poslovni, krivdni ipd.), ampak glede na določbo drugega odstavka 137. člena ZDR-1 zadostuje kakršenkoli (tudi neutemeljen) razlog na strani delodajalca. Zavzema se za to, da ko delodajalec delavcu plačuje polno nadomestilo plače, zakonitosti odredbe o čakanju na delo ni mogoče presojati, saj po njenem mnenju zakon zanjo ne predpisuje nobenih pogojev. Sklicuje se na zadevo opr. št. Pdp 452/2017. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno presojalo obvestilo z dne 28. 10. 2016 na enak način, kot če bi šlo za ugotavljanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po njenem mnenju je vprašljiv obstoj tožnikovega pravnega interesa za uveljavljanje tega tožbenega zahtevka, saj se njegov pravni položaj v razmerju do tožene stranke z ugotovitvijo nezakonitosti napotitve na čakanje na delo ni v ničemer spremenil, zato bi bilo treba tožbo tudi v tem delu zavreči. Dalje zatrjuje, da sodišče prve stopnje razlogov za nezakonitost odredbe z dne 28. 10. 2016 ni obrazložilo ter je odločilo le na podlagi ugotovitve, da je tožnik po spremembi sistemizacije opravljal delo vodje logistike. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka po tem, ko tožnik ni želel podpisati pisne pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, na njem julija 2015 zaposlila drugo osebo (A.A.). Navaja, da je imela v času izdaje obvestila tožena stranka že zaposlenega drugega vodjo logistike, kar samo po sebi predstavlja utemeljen razlog za izdajo odredbe o čakanju na delo tožnika, dveh vodij logistike namreč ni potrebovala. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati zgolj razmere v času izdaje odredbe, ko je imela tožena stranka s tožnikom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje sektorja skladiščenja, ki ni več obstajalo, z drugim delavcem pa istočasno pogodbo o zaposlitvi za vodjo logistike, torej je obstajal utemeljen poslovni razlog za čakanje na delo. V zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je v takšnih okoliščinah izdana odredba nezakonita in s tem obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu vodja logistike. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo trditve tožene stranke, ki so se nanašale na opravljanje del in nalog vodje sektorja skladiščenja, in ne naloge delovnega mesta vodje logistike. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi s tem, ali je tožnik opravljal delo na delovnem mestu vodja logistike in se ni opredelilo do resničnih argumentov tožene stranke. Sklicuje se na izpovedi prič B.B., A.A. in C.C., da tožnik ni izvajal nobenih razvojnih projektov in strateških nalog, da ni bil član kolegija vodstva ter da ni opravljal dela v smeri optimizacije in racionalizacije logistike, ampak le vsakodnevno operativno delo na področju skladiščenja. Navaja, da tožnik ni opravljal (vseh) del delovnega mesta vodje logistike, v zvezi s čimer se sklicuje tudi na trditve tožnika v postopku opr. št. I Pd 33/2018, v katerem se presoja zakonitost odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Sklicuje se na trditve tožnika, da je delovno mesto vodja logistike širše od delovnega mesta vodja sektorja skladiščenje ter da vsebuje delovne naloge in dela, ki jih tožnik ni opravljal. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je vodja sektorja skladiščenja isto kot vodja logistike. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka vlaga pritožbo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga spremembo tega dela odločitve tako, da se toženi stranki v plačilo naloži stroške tožnika. Meni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe 154. člena ZPP moralo pravdne stroške tožnika naložiti v plačilo toženi stranki, saj je s tožbenim zahtevkom glede zakonitosti napotitve na čakanje iz obvestila z dne 28. 10. 2016 uspel. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni uspel z delom zahtevka, ki je bil zavržen (poziv na delo in omogočanje opravljanja dela na delovno mesto vodja logistike ter sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto vodja logistike). Navaja, da je njegov pravni interes za ta del zahtevka prenehal obstajati med pravdo iz razlogov, ki jih je ustvarila tožena stranka (odpovedi), zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje o stroških po načelu uspeha šteje za formalistično in nepravilno. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 459/2017 ter se zavzema za presojo potrebnosti stroškov. Meni, da so bili ti v celoti upravičeni in potrebni ter da zaradi uveljavljanja kasneje zavrženega tožbenega zahtevka niso nastali nobeni dodatni stroški. Navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni uporabilo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 ter tretjega odstavka 154. člena ZPP. Navaja, da je razlog za zavrženje dela tožbe nastopil tik pred koncem postopka zaradi okoliščine, ki jo je povzročila tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je z vidika stroškov postopka njegov uspeh polovičen. Meni, da bi sodišče pri oceni uspeha moralo oceniti, s katerim delom tožbenega zahtevka so nastali stroški v posameznih fazah postopka in upoštevati potrebnost teh stroškov. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obrazložitev sklepa o stroških ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih z vidika potrebnosti stroškov, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 39. člena ZPP. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje je namreč navedlo razloge za odločitev o nezakonitosti odredbe o čakanju na delo in razloge za odločitev o stroških postopka. Iz pritožb izhaja, da stranki to kršitev uveljavljata zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, s čimer pa ni mogoče utemeljiti zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o nedenarni terjatvi tožnika za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odreditve čakanja na delo. Del tožbe, ki je vseboval zahtevo za poziv na delo in omogočanje opravljanja dela na delovnem mestu vodja logistike ter sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto vodja logistike v skladu z veljavno sistemizacijo tožene stranke, je zavrglo, zoper ta del odločitve (II. točka izreka) pa stranki ne vlagata pritožbe, zato je postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom glede nezakonitosti odreditve čakanja na delo, ki ga je obravnavalo po vsebini, pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik od 1. 1. 2011 zaposlen kot vodja sektorja skladiščenja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2011, pred tem pa je bil zaposlen na delovnem mestu direktor področja logistike in skladiščenja, - da je tožena stranka 24. 12. 2013 ukinila delovno mesto vodja sektorja skladiščenja in ustanovila novo delovno mesto vodja logistike, - da je tožena stranka 1. 7. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za vodjo logistike z A.A., - da je tožniku tožena stranka prvič izdala obvestilo o čakanju na delo 23. 3. 2016, drugič pa 28. 10. 2016, v zvezi s tem pa je tožnik pri njej zahteval odpravo kršitev 25. 11. 2016 ter nato vložil tožbo v predmetnem individualnem delovnem sporu 5. 1. 2017, - da je tožnik po spremembi sistemizacije opravljal pri toženi stranki delo iz delokroga delovnega mesta vodja logistike, pri čemer med delovnima mestoma vodja sektorja skladiščenja in vodja logistike ni vsebinske razlike, saj gre za vodenje istega segmenta tožene stranke in je tožnik opravljal naloge obeh delovnih mest. Zavzelo je pravilno pravno stališče, da je glede na navedene ugotovitve tožena stranka tožniku odredila čakanje na delo brez zakonite podlage, zaradi česar je sklep o čakanju na delo razveljavilo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči in argumenti sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na razloge v izpodbijanem delu sodbe tudi sklicuje.

10. Zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo tudi v delu, ki se nanaša na zakonitost sklepa o odreditvi na čakanje na delo, je neutemeljeno. Skladno z 200. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Delavec ima v primeru, če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca pravico zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na to, da je sodno varstvo v takem primeru predvideno v zakonu, delavcu ni treba posebej izkazati pravnega interesa za tožbo za ugotovitev nezakonitosti odredbe o čakanju na delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbo tožnika v tem delu obravnavalo po vsebini.

11. Nepravilno je pravno stališče tožene stranke, da sodišče ne more oziroma ne sme presojati zakonitosti odredbe o čakanju na delo, če je delavcu izplačano nadomestilo plače v višini 100 % plače, kot jo je prejemal pred tem. Po določbi 43. člena ZDR-1 je bistvena obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to lahko delavcu čakanje na delo odredi le v izjemnih primerih, delavcu pa ni mogoče odreči pravnega varstva v primeru, ko delodajalec ne izpolnjuje svoje temeljne obveznosti zagotavljanja dela, tudi če mu delodajalec izplačuje nadomestilo plače v polni višini. To ne izhaja niti iz drugega odstavka 137. člena ZDR-1, ki se nanaša na obveznost delodajalca, da delavcu izplača nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela, niti iz 138. člena ZDR-1, ki ureja vprašanje začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga. Tudi če delodajalec delavcu ne izplačuje nižjega nadomestila plače od 100 %, in tako delavec finančno ni prikrajšan, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper kršitev obveznosti delodajalca, da mu ne zagotavlja dela, kakršno je bilo med njima dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno vsebinsko presojalo, ali je tožena stranka tožniku upravičeno odredila čakanje na delo, saj neupravičena odreditev čakanja na delo pomeni kršitev delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da lahko delodajalec svojo dolžnost delavcu zagotavljati delo brez omejitev krši in ta kršitev ne more biti po vsebini presojana s strani sodišča, če delavcu izplačuje neznižano nadomestilo plače. Tožena stranka se v zvezi s tem sicer sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 452/2017 z dne 5. 10. 2017, ki pa s predmetno zadevo ni primerljiva, saj se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje (ugotavljalo se je, ali je delavec upravičen do 100-odstotnega ali nižjega nadomestila plače, pri čemer je bilo sporno vprašanje ugotavljanja bolniškega staleža, ki je v pristojnosti socialnega sodišča).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je tožena stranka tožniku odredila čakanje na delo iz utemeljenih razlogov oziroma ali so obstajali razlogi iz izpodbijane odredbe z dne 28. 10. 2016 (listina A 5). V tej je navedeno, da tožniku tožena stranka dela ne more zagotavljati, ker pogodbe o zaposlitvi po novi sistemizaciji ni sklenil, njegovo delo pa po tedaj veljavni pogodbi o zaposlitvi ni potrebno, niti ni potrebe po delu na ustrezni projektni nalogi, pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa mu ne more podati zaradi varstva kot člana sveta delavcev. Glede na ugotovitve o tem, da je tožnik dejansko opravljal dela in naloge, ki sodijo v opis del in nalog vodje logistike (pri čemer za ugotovitev o dejanskem delu na določenem delovnem mestu ni treba, da delavec opravlja vsa dela tega delovnega mesta), in da gre pri logistiki in skladiščenju za isti segment pri toženi stranki, je pravilen zaključek, da je odreditev čakanja na delo neutemeljena, saj je tožena stranka delo za tožnika imela, pa mu njegovega opravljanja ni omogočila. Zgrešen je pritožbeni argument, da tožena stranka ni potrebovala dveh vodij logistike, zaradi česar je tožniku utemeljeno odredila čakanje na delo. Tožena stranka je namreč sama vzpostavila stanje, v katerem je imela dve vodji logistike. Ni mogoče zakonito odreči delavcu opravljanja dela z odreditvijo opravljanja istega dela drugemu, novozaposlenemu delavcu.

13. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank glede vsebine tožnikovega dela. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved tožnika in listinske dokaze ter zakaj ni (v celoti) sledilo izpovedim prič C.C., B.B. in A.A. (prim. zlasti s točko 20 obrazložitve). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo nekatere delovne naloge delovnega mesta vodje skladiščenja kot delovne naloge vodje logistike, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo naloge navedenih delovnih mest na podlagi opisov delovnih mest vodje sektorja skladiščenje pod prilogo A 6 in vodje logistike pod prilogo B 5, česar v pritožbi tožena stranka ne prereka. Pravilno se je oprlo tudi na elektronsko korespondenco, iz katere jasno izhaja, da je tožena stranka po spremembi sistemizacije štela tožnika za vodjo logistike. Na pravilnost izpodbijane sodbe pa ne vpliva trditev pritožnice, da je delovno mesto vodja logistike širše od delovnega mesta vodja sektorja skladiščenje ter da vsebuje delovne naloge in dela, ki jih tožnik ni opravljal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri sektorjih logistike in (prej) skladiščenja za vsebinsko isto področje, tožnik je po spremembi sistemizacije leto in pol opravljal delo na tem področju sam, nakar še 8 mesecev sočasno z novozaposlenim A.A. Tako tožena stranka ni izkazala objektivnih razlogov, zaradi katerih utemeljeno tožniku ni mogla zagotavljati dela, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odredba o čakanju na delo nezakonita.

14. Tožnik pritožbo vlaga zoper odločitev o stroških, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi uspeha v postopku. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v delu, v katerem je bila tožba zavržena (zahteva za poziv na delo in omogočanje opravljanja dela na delovnem mestu vodja logistike ter sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto vodja logistike v skladu z veljavno sistemizacijo tožene stranke), ni uspel. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevati, ali je bila tožba v zavrženem delu potrebna, ni utemeljeno. To sodišče presoja v primeru umika (dela) tožbe zaradi izpolnitve (prim. prvi odstavek 158. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik se sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 459/2017 z dne 21. 9. 2017, vendar pa se ta ne nanaša na v bistvenem podobno dejansko stanje, zato na pravilnost odločitve o stroških v predmetni zadevi ne vpliva. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo pri odločanju o stroških sodišče prve stopnje upoštevati, da je njegov pravni interes za zavrženi del tožbe odpadel naknadno zaradi ravnanja tožene stranke, ki mu je podala redno odpoved. To na pravilnost ugotovitve, da je tožnik le delno uspel s svojim tožbenim zahtevkom, ne vpliva. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za odmero stroškov v drugem odstavku 154. člena ZPP. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, temveč citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.1

15. V pritožbi se tožnik sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1). Ta določa, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo te določbe kot podlage za svojo odločitev, saj se nanaša le na stroške izvedbe dokazov (denimo stroške izvedencev), ki jih stranki v tem postopku sploh nista priglasili oziroma ti niso nastali.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Stranki vsaka s svojo pritožbo nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnika tudi sama krijeta stroške odgovorov na pritožbi, saj odgovora na pritožbi nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.