Jedro

Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora.

V primeru, če trditve nasprotne stranke kažejo na spornost relevantnih dejstev, sodišče tožeče stranke v okviru načela materialno procesnega vodstva ni dolžno posebej opozarjati na dopolnitev trditev in predlaganih dokazov, saj bi s tem poseglo v razpravno načelo, preseglo meje nepristranskosti in bi lahko ovrglo uspeh nasprotne stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka potrdita.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo 16.691,70 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ustavilo postopek (1. točka izreka sklepa). Spremembe tožbe za plačilo dodatnih 15.856,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 05. 2008 dalje do plačila ni dovolilo (2. točka izreka sklepa). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 117.955,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.691,63 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da spremembo tožbe dovoli ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izpodbijani 3. in 4. točki izreka pa naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Oziroma podredno, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa Tožeča stranka je z vlogo z dne 30. 05. 2008 spremenila tožbo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da gre pri predlagani spremembi sicer za privilegirano spremembo tožbe, ki pa je ni dovolilo, saj to zaradi zavrnitve prvotno postavljenega zahtevka ne bi bilo smotrno in ne bi prispevalo k dokončni ureditvi razmerja med strankama. Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi predlagane spremembe tožbe ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj sprememba tožbe ni bila smotrna, v posledici česar se prvostopenjske odločitve v tem delu ne da preizkusiti.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za privilegirano spremembo tožbe. Za t.i. privilegirano spremembo tožbe, za katero privolitev tožene stranke ni potrebna (186. člen ZPP), gre le v primeru, če tožeča stranka tožbo spremeni tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek (npr. ker izpolnitev pogodbe ni mogoča, zahteva tožnik vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je stvar, ki ji je tožnik zahteval s tožbo, uničena, zahteva denarno odškodnino itd.), ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP (1). Glede na to, da je tožeča stranka z vlogo z dne 29. 05. 2008 zahtevala dodatno odškodnino iz naslova dogodkov, ki so se zgodili v letih 2007 in 2008, podlaga „prvotne“ odškodninske tožbe pa so bili dogodki, ki so se zgodili v letih 2001 in 2002, pritožbeno sodišče sodi, da predlagane spremembe tožbe ni mogoče obravnavati kot privilegirane spremembe po 186. členu ZPP. Zato je tu potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 185. člena ZPP. Ker privolitve tožene stranke za predlagano spremembo ni bilo, bi lahko sodišče prve stopnje samo dovolilo spremembo, če bi mislilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru že zbranega procesnega gradiva za odločitev glede spremembe tožbe ni bilo mogoče uporabiti, kar pomeni, da bi se z obravnavanjem spremenjene tožbe podaljšal dokazni postopek. V tem primeru bi sodišče prve stopnje torej postopalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki spremembe tožbe ni dopustilo, se tako sicer izkaže kot pravilna, vendar iz drugih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (1. točka izreka te odločbe).

O pritožbi zoper 3. in 4. točko izreka sodbe Glede uničenja računalniškega programa in poslovne dokumentacije je sodišče prve stopnje odločilo, da tožeča stranka z nobenim od predlaganih in izvedenih dokazov ni uspela dokazati, da je tožena stranka uničila računalniški program in poslovno dokumentacijo. Tožeča stranka glede izgubljene poslovne dokumentacije tudi ni pojasnila, za katero dokumentacijo gre, oziroma ni postavila konkretnih trditev, katero dokumentacijo naj bi tožena stranka odnesla in uničila. Nadalje je sodišče prve stopnje glede izgube poslovnih partnerjev zaključilo, da tožeča stranka težav s poslovnimi partnerji ni imela zaradi obnašanja tožene stranke, ampak zaradi kršitve dobavnih rokov in zaradi občasne nekvalitete izdelkov. Odločilo je še, da nastanka škode zaradi okrnitve ugleda pravne osebe ni mogoče pripisati izključno toženi stranki. Na podlagi navedenega je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, naj predstavi konkretnejša dejstva. Glede uničenja računalniškega programa navaja, da je bila tožena stranka edina, ki je imela dostop do strežnika računalnika in ključe delavnice, kjer je bil strežnik. Je tudi edina v družbi, ki je znala delati s konkretnim računalniškim programom. V tem delu naj bi tožena stranka v postopku na prvi stopnji večkrat prišla sama s seboj v nasprotje. Glede odtujitve poslovne dokumentacije tožeča stranka poudari, da je že v postopku na prvi stopnji jasno navedla, da je tožena stranka odnesla vso dokumentacijo. Nadalje navede še, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da naj bi imela tožeča stranka težave s poslovnimi partnerji zaradi kršitev dobavnih rokov in občasne nekvalitete izdelkov, arbitrarne. V delu glede zavrnitve plačila odškodnine zaradi okrnitve ugleda pravne osebe pa po mnenju tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pravno podlago tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru predstavljajo zakonske določbe o neposlovni odškodninski odgovornosti. Vsak lahko zahteva povrnitev nastale škode, če so izpolnjeni splošni pogoji odškodninskega t.j. civilnega delikta, kar je temeljno načelo odškodninskega prava. Ti elementi morajo biti izpolnjeni kumulativno in so: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode (131. in naslednji členi Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Kadar ni podan le eden izmed predhodno naštetih elementov civilnega delikta, pa sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti. Določba 131. člena OZ uzakonja domnevno krivdo povzročitelja škode in mu s tem nalaga trditveno in dokazno breme glede dejstev v zvezi z razbremenitvijo krivdne ali objektivne odgovornosti. Toda glede vseh ostalih elementov odškodninskega delikta (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza) je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki uveljavlja odškodninsko terjatev. Zato ima izostanek trditev o teh predpostavkah za posledico, da ni mogoče ugotavljati odškodninske odgovornosti (2).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni niti dovolj konkretizirano zatrjevala niti dokazala že prve predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni uspela dokazati, da je bila prav tožena stranka tista, ki je uničila računalniški program in odtujila poslovno dokumentacijo. Zgolj zatrjevanje dejstev kot npr. da je bila tožena stranka edina, ki je imela dostop do strežnika, na katerem je bil računalniški program, in ključe delavnice, v kateri je bil strežnik, ob sicer substanciranem prerekanju nasprotne stranke, ne zadostuje. Upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, bi tožeča stranka s strani tožene stranke prerekana dejstva morala dokazati, česar pa ni storila. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je na podlagi zaslišanja strank in prič mogoče zaključiti, da je imela tožeča stranka težave s poslovnimi partnerji zaradi kršitev dobavnih rokov in občasne nekvalitete izdelkov, nedvomno pa s predlaganimi in izvedenimi dokazi (izpovedbe strank in prič; glede listinskih dokazov A6-A8 pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, ki jih je ocenilo kot neverodostojne) tožeča stranka ni uspela dokazati, da je prav zaradi obnašanja tožene stranke izgubila poslovne partnerje. Izpovedbi strank si namreč nasprotujeta, priče pa o tem, zakaj je do težav s poslovnimi partnerji prišlo, niso vedele nič konkretnega povedati oziroma se ničesar niso spomnile (priče Š., K., M.) oziroma so izpovedale to kar so slišale (priča J.). Glede na to, da tožeča stranka škodo zaradi okrnitve ugleda pravne osebe vtožuje na podlagi protipravnih ravnanj tožene stranke, ki pa ji v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila dokazana, tudi zahtevek na povračilo škode iz tega naslova ne more biti utemeljen. Ob odsotnosti enega od elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske obveznosti, je tako sodišče prve stopnje pravilno razsodilo in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine že po temelju zavrnilo. Na pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, naj predstavi konkretnejša dejstva in predlaga dokaze, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče, v primeru če trditve nasprotne stranke kažejo na spornost relevantnih dejstev, tožeče stranke v okviru načela materialno procesnega vodstva ni dolžno posebej opozarjati na dopolnitev trditev in predlaganih dokazov, saj bi s tem poseglo v razpravno načelo, preseglo meje nepristranskosti in bi lahko ovrglo uspeh nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče v podkrepitev pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje še dodaja, da četudi bi tožeča stranka toženi stranki uspela dokazati protipravnost ravnanj, bi ostala nedokazana naslednja predpostavka odškodninske odgovornosti, to je nastala škoda. Škoda kot predpostavka odškodninske odgovornosti predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) kot posledica škodnega ravnanja (132. člen OZ). Tožeča stranka kot škodo uveljavlja stroške izdelave novega računalniškega sistema, testiranja programov, nakupa novih programov, nadurnega in študentskega dela za vnos podatkov, zunanje revizije, izgubo pričakovanega dobička, itd. Tožena stranka je trditve tožeče stranke prerekala že v odgovoru na tožbo „Navedbe tožeče stranke v zvezi z višino zahtevka so pavšalne in nedokazane, temeljijo predvsem na nekih špekulativnih grobih ocenah in so brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage...“. Upoštevaje, da je bilo trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP) glede nastanka škode na tožeči stranki, bi le-ta v dokaz svojih trditev morala predložiti ustrezne dokaze, to je npr. račune, ki jih je plačala programerjem, študentskemu servisu itd. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče tožeča stranka temu bremenu ni zadostila.

Tudi glede očitane nepravilne zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. P. pritožbeno sodišče pritožbi ne sledi. Tožeča stranka je predlagala dokaz z zaslišanjem priče B. P., zato je tožeča stranka tista, ki bi morala sodišču prve stopnje predložiti „pravilen“ naslov priče. Pritožbeno sodišče po vpogledu v predmetni spis ugotavlja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 05. 03. 2010 celo navedla, da je bila priča B. P. o tem naroku obveščena. Kljub temu pa na sodišče ni prišla. Upoštevaje dolžnost stranke, da dokazne predloge podaja ne le pravočasno, marveč tudi popolno, in načelo ekonomičnosti postopka, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je dokaz z zaslišanjem priče B. P. zavrnilo, pravilna (3).

Pritožnica sodišču prve stopnje še očita, da se sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (ter tudi sklepa v 1. točki izreka) v delu, ki se nanaša na „pripadajoče zamudne obresti“, ne da preizkusiti. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati na dopolnitev oziroma popravo tožbe v skladu z določilom 108. člena ZPP. Pritožbeno sodišče po vpogledu v predmetni spis ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi ustrezno specificirala tožbeni zahtevek (list. št. 7 in 8). Nato je dne 08. 11. 2007 tožbo za znesek 16.691,70 EUR umaknila, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu ustavilo postopek. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo tudi za pripadajoče zamudne obresti od tega zneska. Glede na to, da je tožeča stranka tožbo umaknila le za glavnico 16.691,70 EUR, ne pa tudi za zamudne obresti, bi bilo pravilno v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od tega zneska, tožbeni zahtevek zavrniti (4). Obresti so namreč stranske terjatve (344. člen OZ) in kot take niso samostojne, ampak so odvisne od veljavnosti glavne obveznosti. Ker pa se je zoper odločbo sodišča prve stopnje pritožila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa v 1. točki izreka v njeno škodo ni smelo spremeniti (prepoved reformatio in peius; 359. člen ZPP).

Glede „pripadajočih zamudnih obresti“ v izpodbijani 3. točki izreka sodbe pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi bilo pravilneje, da bi bile zakonske zamudne obresti v tem delu izreka sodbe specificirane tako, kot to izhaja iz tožbenega zahtevka, postavljenega že v tožbi (list. št. 7 in 8), vendar je pritožbeno sodišče kljub temu, upoštevaje dejstvo, da takšna sprememba izpodbijane sodbe na pravni položaj pritožnika ne bi vplivala, odločilo, da se pritožbi tožeče stranke tudi v tem delu ne ugodi.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo skladno s 353. členom ZPP v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdilo (1. točka izreka te odločbe).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (2. točka izreka te odločbe).

(1) Glej D. Wedam Lukić et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, 2006, str. 208-210. (2) Glej sodbi VSRS, opr. št. II Ips 489/98 z dne 07. 07. 1999 in opr. št II Ips 365/99 z dne 14. 01. 1998. (3) Več o tem glej J. Zobec et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, 2006, str. 456-457. (4) Upoštevaje trditve iz tožbe na list. št. 5 „Za leto 2002 in 2003 ji mora zato tožena stranka povrniti 4.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska izgubljenega letnega dobička (2.000.000,00 SIT na leto) od konca poslovnega leta dalje.“ in dejstvo, da se poslovno leto ujema s koledarskim letom, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 2.000.000,00 SIT (izguba za leto 2002) od 31. 12. 2002 dalje in od zneska 2.000.000,00 SIT (izguba za leto 2003) od 31. 12. 2003 dalje.