Jedro

Na načelni ravni se je mogoče strinjati, da nekateri stroški z večanjem obsega poslovanja ne naraščajo ali pa ne naraščajo premosorazmerno, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča podatki, s katerimi je tožeča stranka dokazovala izgubljeni dobiček, ne dajo pravilnega rezultata in zato izračuna na njihovi podlagi ni mogoče upoštevati kot realnega (in torej izgubljenega dobička šteti za dokazanega). Izvedenka je glede pripomb tožeče stranke pojasnila, da za upoštevanje ali neupoštevanje izpostavljenih stroškov ni imela zadosti podatkov. Za nekatere stroške namreč tožeča stranka ni predložila dokazil, da je dejansko šlo za fiksne stroške, neodvisne od obsega poslovanja (na primer licenčnina, sponzorske pogodbe,..), pri nekaterih stroških pa gre za relativno in ne za absolutno fiksne stroške (strošek je do določenega obsega prometa enak, od tam naprej pa se skokovito poveča). Tožeča stranka bi torej morala zagotoviti ustrezne podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče za konkretni strošek, ki se običajno pri izračunu izgubljenega dobička upošteva, ugotoviti, da se zaradi nove trgovine ne bi povečal. Namesto tega je zgolj pavšalno zatrdila, da posamezni strošek ne bi vplival na rezultat poslovanja trgovine v K. Na splošni ravni so torej njene pripombe lahko celo utemeljene, da pa bi jih bilo mogoče upoštevati, bi morala podati dovolj konkretne trditve in dokaze zanje, da bi izvedenka te pripombe sploh lahko preverila.

Tožeča stranka je sicer predlagala imenovanje novega izvedenca, vendar je sodišče prve stopnje ta predlog pravilno zavrnilo, saj je bilo izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo, v njem ni bilo nedoslednosti, ki jih sodišče ne bi odpravilo ob zaslišanju, zato ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca (254. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek

I. Pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških se delno ugodi in se odločitev v točki VII spremeni, tako da mora tožeča stranka toženi povrniti 12.248,80 EUR pravdnih stroškov (namesto v izpodbijani sodbi prisojenih 15.922,05 EUR) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.118,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da je na dan 16.2.2010 obstajala terjatev tožeče stranke v znesku 8.609,00 EUR iz naslova odškodnine za navadno škodo, ki je tožeči stranki nastala, ker tožena stranka ni v roku izpraznila svoje trgovine v H. in da obstaja tudi v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 5.521,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je na dan 16.2.2010 skupaj znašalo 6.428,13 EUR (iz naslova odškodnine za škodo, ki je toženi stranki nastala zaradi neutemeljenega motenja njene posesti te trgovine). Obe terjatvi je do višine 6.4218,13 EUR pobotalo in toženi stranki naložilo v plačilo še 2.180,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2010 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo 15.922,05 EUR pravdnih stroškov. Zaradi umika tožbenega zahtevka je ustavilo postopek za znesek 1.704.341,73 EUR. Iz razlogov sodbe glede zahtevka po tožbi izhaja, da so sicer podane ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, prav tako tudi višina navadne škode, tožeča stranka pa ni izkazala, da bi imela kakšen izgubljeni dobiček (ki bi presegal plačane zneske najemnin). Sodišče se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke. Tudi pobotni ugovor je bil po višini utemeljen le glede stroškov varovanja, v preostalem delu pa ni bil izkazan.

2. Zoper točke II, III, IV, V in VII (razen glede odločitve o umiku) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predvsem meni, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno, ker se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, ki ni bilo izdelano v skladu z navodili sodišča in je bilo nestrokovno. Mnenje je sodišče ocenilo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je zato tudi kršilo določbe postopka. Izvedenka je arbitrarno uporabila dva pristopa za izračun izgubljenega dobička, ki nista bila predmet njene naloge. Sodišče je namreč jasno naložilo izvedenki, da uporabi metodo primerjave s primerljivimi I. trgovinami v x in y ob prilagoditvi glede na morebitne različne krajevne okoliščine ali pa metodo upoštevanja dobička, ki ga je trgovina I. v tem poslovnem prostoru ustvarila v naslednjih dveh letih, prilagojeno zmanjšani kupni moči prebivalstva zaradi gospodarske krize. Izvedenka je izgubljeni dobiček računala na tri načine, pri prvem in tretjem je uporabila podatke o poslovanju družbe I. d.o.o. (in ne le posameznih trgovin) in še to za napačno obdobje. Uporabila je torej metodo, ki ni bila predmet njene naloge, zanjo pa je pridobila podatke, ki jih ni predlagala nobena od strank, prav tako ji ni vpogleda v te podatke naložilo sodišče. Sploh je napačna metoda povprečenja, ki temelji na nepravilnem razumevanju vpliva poslovnih dejavnikov na povečanje dobička tožeče stranke zaradi otvoritve nove trgovine v z. Večina stroškov (ki jih pritožba podrobno našteva) se zaradi odprtja dodatne trgovine sploh ne spremeni. Gre za tipičen primer tako imenovane ekonomije obsega. Zaslišana na naroku, se je izvedenka s temi pripombami celo v celoti strinjala. Vse navedeno je pritožnica pojasnila že v pripravljalni vlogi z dne 6.6.2013 in se na te navedbe v celoti sklicuje. Izvedenka se je sicer izgovarjala (kar je povzelo tudi sodišče), da ji tožeča stranka določenih podatkov ni posredovala, pri tem pa niti ni navedla, da je te podatke sploh zahtevala. Edini način izračuna izgubljenega dobička, pri katerem je izvedenka sploh sledila navodilom sodišča, je bil drugi način. S tem načinom pa je izvedenka ugotovila bistveno višji izgubljeni dobiček, ki celo presega tožbeni zahtevek. Na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja kaže že dejstvo, da je izvedenka pri vsakem od uporabljenih načinov dobila podatke, ki se razlikujejo celo za več kot 1 milijon EUR. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je sodišče spregledalo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, poleg tega je tudi tožena stranka s pobotnim ugovorom uspela le v manjšem delu. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka večji del zahtevka umaknila že pred prvim narokom.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. V celoti se je strinjala z razlogi sodišča. Opozorila je, da je tožeča stranka izvedenki celo posredovala določene podatke, vendar ni dovolila njihove uporabe, prav tako izvedenki ni izročila vseh pogodb, ki prikazujejo stroške. Nasprotuje tudi trditvam v zvezi s tako imenovano ekonomijo obsega. Ravno dejstvo, da se izračun po drugem načinu razlikuje od ostalih dveh za več kot 1 milijon EUR kaže, da ta način daje popačeno sliko dejanskega stanja. Pravilna je tudi odločitev o stroških, saj se glede temelja niso izvajali nobeni dokazi.

4. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, glede pravdnih stroškov pa je delno utemeljena.

Glede odločitve v točkah II, III, IV in V sodbe

5. Tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala, ker tožena stranka ni izpraznila poslovnega prostora, ki ga je do leta 2008 imela v najemu. Predmet pritožbenega preizkusa je le še odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v obdobju od 9.3.2008 do 15.2.2010 (praktično torej dve leti), to je v času, ko je tožena stranka brez pravne podlage zasedala poslovni prostor v objektu H., in v višini, ki je presegala „najemnine“, ki jih je tožena stranka plačevala celotno sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi ji zaradi sicer protipravnega ravnanja tožene stranke nastala kakšna škoda v obliki izgubljenega dobička, ki bi presegala prejete zneske „najemnin“. S takim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. V razlogih izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, svoje zaključek je tudi prepričljivo obrazložilo. Zagrešilo ni niti kršitev, na katere opozarja pritožba, niti kršitev, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenke dr. I.L., ki je izgubljeni dobiček ugotavljala na tri načine. Pri prvem načinu je upoštevala poslovne rezultate trgovine I. d.o.o. (1) in sorazmerni delež kvadrature poslovnega prostora v z., pri drugem način je upoštevala računovodske podatke, ki jih je za dve primerljivi trgovini posredovala tožeča stranka, pri tretjem pa je upoštevala povprečno doseženi bruto promet v primerljivih trgovinah s čistimi dobičkom družbe I., vse ob predpostavki, da bi bil bruto promet v z. enak kot v primerljivih trgovinah. Sodišče prve stopnje je sicer v nalogi izvedenki naložilo tudi izračun ob upoštevanju podatkov za trgovino v z. od dejanskega odprtja dalje, vendar tožeča stranka ni želela, da izvedenka te podatke uporabi v izvedeniškem mnenju, zato izvedenka tega izračuna ni mogla izvesti.

7. Za pritožbo je odločilno vprašanje, ali je sodna izvedenka v izvedeniškem mnenju in nato na zaslišanju prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, predvsem pa, ali je uporabila pravilno metodo za izračun izgubljenega dobička. Tožeča stranka namreč še v pritožbi izvedenki očita, da ni upoštevala tako imenovane ekonomije obsega, to je dejstva, da nekateri stroški z večanjem obsega ostajajo enaki in jih izvedenka pri izračunu izgubljenega dobička v trgovini v z. ne bi smela upoštevati in da je zato edini pravilni način izračuna izgubljenega dobička „drugi način“, to je izračun ob upoštevanju le tistih podatkov, ki jih je tožeča stranka posredovala za primerljivi trgovini v x. in y. Na načelni ravni se je seveda mogoče strinjati, da nekateri stroški z večanjem obsega poslovanja ne naraščajo ali pa ne naraščajo premosorazmerno, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča podatki, s katerimi je tožeča stranka dokazovala izgubljeni dobiček, ne dajo pravilnega rezultata in zato izračuna na njihovi podlagi ni mogoče upoštevati kot realnega (in torej izgubljenega dobička šteti za dokazanega). Izvedenka je v zvezi s tem ugotovila, da očitno v podatkih niso zajeti vsi stroški, ki bi pri izračunu izgubljenega dobička morali biti, saj se ob primerjavi z dobičkom, razvidnim iz javno dostopnih podatkov za družbo I., izkaže, da je s podatki tožeče stranke izračunan dobiček nesorazmerno visok. V letu 2010 je tako I. z 32 trgovinami ustvaril 530.000 EUR čistega dobička, samo za eno trgovino pa naj bi ta dobiček znašal za slabi dve leti med 500 in 700.000 EUR. Že na prvi pogled se torej pokaže, da podatki, uporabljeni za izračun po drugem načinu niso bili ustrezni (oziroma kot – sicer v drugačnem kontekstu - pravi tožeča stranka v pritožbi “smeti noter, smeti ven“), kar je izvedenka zelo prepričljivo in strokovno obrazloženo pojasnila, tožeča stranka pa s pritožbo tega zaključka ne more omajati. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo „drugega načina izračuna“ iz izvedenskega mnenja. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na posamezne dele izpovedi izvedenke, vendar te dele podaja izven konteksta. Izvedenka je namreč vztrajala pri svojem mnenju, glede pripomb tožeče stranke pa je pojasnila, da za upoštevanje ali neupoštevanje izpostavljenih stroškov ni imela zadosti podatkov. Za nekatere stroške namreč tožeča stranka ni predložila dokazil, da je dejansko šlo za fiksne stroške, neodvisne od obsega poslovanja (na primer licenčnina, sponzorske pogodbe,..), pri nekaterih stroških pa gre za relativno in ne za absolutno fiksne stroške (strošek je do določenega obsega prometa enak, od tam naprej pa se skokovito poveča). Tožeča stranka bi torej morala zagotoviti ustrezne podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče za konkretni strošek, ki se običajno pri izračunu izgubljenega dobička upošteva, ugotoviti, da se zaradi nove trgovine ne bi povečal. Namesto tega je zgolj pavšalno zatrdila, da posamezni strošek ne bi vplival na rezultat poslovanja trgovine v z. Na splošni ravni so torej njene pripombe lahko celo utemeljene, da pa bi jih bilo mogoče upoštevati, bi morala podati dovolj konkretne trditve in dokaze zanje, da bi izvedenka te pripombe sploh lahko preverila.

8. V zvezi s posameznimi pritožbenimi ugovori, je tako sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, s temi ugotovitvami pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, da tožeča stranka ni predložila licenčnih pogodb, s katerimi bi lahko dokazala, da je bilo z imetnikom licence dogovorjeno, da licenčnina ostaja enaka, ne glede na to, koliko trgovin I. ima tožeča stranka. Trditev tožeče stranke, da gre pri amortizaciji samo za obračunski strošek in ne za strošek, ki se ga upošteva pri izračunu dobička, ne vzdrži, saj se pri izračunu dobička ne ugotavljajo denarni tokovi, temveč stroški. Režijski stroški so do določenega obsega res enaki, od tam naprej pa se povečajo. V zvezi s stroškom oglaševanja, sponzorstev in donacij je dodati, da je zelo verjetno, da določeni stroški nastanejo prav zaradi vzpostavitve nove trgovine (za kar je v predmetni zadevi šlo). Tožeča stranka bi sicer s predložitvijo sponzorskih pogodb, podatkov o stroških režije in s podobnim lahko izkazala, da ustanovitev nove poslovalnice na višino teh stroškov ni vplivala, vendar tega ni storila in to niti po prejemu izvedenskega mnenja in po zaslišanju izvedenke, ko je bilo stališče izvedenke jasno in ko je izvedenka točno povedala, kateri podatki manjkajo, da bi lahko preverila trditve tožeče stranke glede „fiksnih stroškov“. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da izvedenka od nje niti ni zahtevala podatkov.

9. Tožeča stranka je sicer predlagala imenovanje novega izvedenca, vendar je sodišče prve stopnje ta predlog pravilno zavrnilo, saj je bilo izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo, v njem ni bilo nedoslednosti, ki jih sodišče ne bi odpravilo ob zaslišanju, zato ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca (254. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izvedenka je res višino izgubljenega dobička ugotavljala tudi na način, ki v nalogi ni bil izrecno določen, vendar je razloge za uporabo drugih metod izčrpno pojasnila in strokovno obrazložila. Pri tretjem načinu pa je tako ali tako izhajala prav iz podatkov za trgovini v x. in y., kar je bilo predmet naloge. Ob zgoraj povedanem pa to niti ni pomembno. Podatki, s katerimi je tožeča stranka dokazovala svoj izgubljeni dobiček, niso bili popolni, zato na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotoviti realne višine izgubljenega dobička, kar je izvedenka prepričljivo s strokovnimi argumenti obrazložila. Povedano pomeni, da tožeča stranka ni izkazala izgubljenega dobička, ki bi presegal plačane najemnine in je sodišče tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na izgubljeni dobiček, pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede odločitve v točki VII (pravdni stroški)

10. Podlaga za odločitev o pravdnih stroških je 154.člen ZPP, ki določa, da sodišče o stroških odloči glede na uspeh v pravdi in da lahko sodišče v primeru delnega uspeha odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V predmetni zadevi so ti pogoji izpolnjeni, saj je potrebno upoštevati, da je prvotni zahtevek znašal 2.046.288,73 EUR, tožeča stranka pa je na koncu uspela le glede 2.180 EUR (in to ne glede na to, da je bil tudi pobotni ugovor višji). Poleg tega zaradi zahtevka iz naslova navadne škode kakšni posebni stroški niso nastali in jih tožeča stranka niti ne zatrjuje. Enako velja za upoštevanje uspeha glede temelja. V sodni praksi se v določenih primerih pri ugotavljanju uspeha v pravdi res upoštevata tako uspeh po temelju kot uspeh po višini, vendar ne gre za obvezno pravilo, konkretne okoliščine v predmetni pravdi pa ne dajejo podlage za ločeno upoštevanje uspeha po temelju (zahtevek je bil v večjem delu zavrnjen, ker ni bila izkazana škoda po višini).

11. Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo napačno vrednost spora pri nagradi za narok. V trenutku, ko je do naroka prišlo, je namreč zahtevek znašal le še 341.947,00 EUR. Res je sodišče šele na naroku ustavilo postopek, vendar na sprejetje sklepa o ustavitvi postopka tožeča stranka ni imela vpliva in ji zato tega ni mogoče šteti v slabo. Povedano pomeni, da je bila nagrada odmerjena previsoko. Toženi stranki pripada nagrada po tar.št. 3000 (vrednost spora 2.046.288,73 EUR), 3100 (vrednost spora 341.947 EUR), 6002 (20 EUR) in 6007, kar skupaj znaša 12.248,80 EUR IN ne 15.922,05 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o pravdnih stroških ustrezno spremenilo.

12. Tožeča stranka s pritožbo v odločilnem delu ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.188,00 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007).

op. št. 1: Iz podatkov spisa izhaja, da je bila družba I. d.o.o. ustanovljena konec leta 2009, pred tem pa je enako dejavnost na podlagi licenčne pogodbe opravljala tožeča stranka.