Jedro

Delodajalec ne more enostransko določati plače delavca z odločbami, ampak je višina plače lahko le predmet pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnik od 14. 11. 2008 razvrščen v 29. plačilni razred (I. točka). V nadaljevanju je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 13. 11. 2008 do 30. 5. 2011 obračunati in izplačati razlike med izplačano plačo na podlagi 29. plačilnega razreda, plačati predpisane davke in prispevke, na neto zneske razlik pa še zakonske zamudne obresti od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska razlike plače v plačilo, to je od vsakega 20. dne v mesecu za pretekli mesec, ter tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 777,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in se ga obveže na povrnitev stroškov tožene stranke, pri čemer so pritožbeni stroški njeni nadaljnji stroški. Po oceni tožene stranke je odločitev sodišča prve stopnje – dokazna ocena zmotna tako glede ugotovljenih dejstev in tudi glede uporabe materialnega prava, zato je nezakonita odločitev glede razporeditve tožnika v 29. plačilni razred in posledično plačilo razlik v plači. Po oceni sodišča tožniku naj ne bi bilo znano, da bo razporejen v 24. plačilni razred, da ni bilo dogovora med strankama, da se tožniku le plača ne bo znižala, ne glede na to, v kakšen plačilni razred bo razporejen in da je v tem primeru potrebno analogno uporabiti tarifno prilogo PKP 12. člen, po katerem je pri prerazporeditvi delavca na drugo delovno mesto v okviru istega tarifnega razreda potrebno razvrstiti v isti plačilni razred, kot ga je imel na prejšnjem delovnem mestu. Dokazna ocena sodišča in njeno pravno razlogovanje je zmotno. Nesporno med pravdnima strankama je bilo, da je bilo prejšnje DM tožnika, in sicer inštruktor na IM, ukinjeno. Z ukinitvijo DM tudi njegovi posamezni elementi ne veljajo več (ponder, plačilni razred, tarifni razred) in je v tem primeru zato, ker je bilo DM ukinjeno, nedopustno primerjati plačilne razrede še z ostalimi DM. Če tožena stranka nima usklajenih aktov z ZDR, se neposredno uporablja ZDR, ki pa prerazporejanja ne pozna. Določba 12. člena tarifne priloge je tožena stranka pred ZDR uporabljala za prisilne prerazporeditve z določenega DM na drugo DM in je ta določba veljala le za navedene prisilne (brez soglasja delavca) prerazporeditve. Ne more pa se sedaj določba, ki sicer ne velja, analogno uporabiti v predmetni zadevi. Tožniku se plača ni zmanjšala. Dejstvo je, da je bilo prejšnje DM v skupnih službah, po pogodbi o zaposlitvi pa v delovni enoti in bi sedaj tožnik imel višjo plačo, kot jo je kdajkoli imel. Tožena stranka je DM ukinila tudi iz razloga zmanjševanja stroškov na upravi kot skupne stroške, DM po sedanji pogodbi pa je še drugače stimulirano. Če neka norma, določba ne velja več, pač ne velja in je ni mogoče potem razlagati tako, da je vedno v korist delavca, čeprav to ni bilo pogodbeno definirano. Iz vročilnice je razvidno, da mu je bila pogodba in odločba o določitvi plače vročena isti dan in je na vročilnici samo en podpis prejemnika. Vročilnica je sama po sebi zadosten dokaz pri ocenjevanju dokaza o vročitvi, sicer bi bila nepotrebna in bi stranke dokazovale vročitev z izpovedbo in bi sodišče potem ocenjevalo komu bolj verjame. Tožniku se plača ni znižala, kar je zahteval pred podpisom pogodbe in odločbe in navedeno je potrdil s podpisom navedenih listin. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in priče A.R., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik od 14. 11. 2008 razvrščen v 29. plačilni razred, utemeljen in posledično, da mu je tožena stranka dolžna od 13. 11. 2008 do 30. 5. 2011 obračunati in izplačati razlike med izplačano plačo in plačo na podlagi 29. plačilnega razreda. Svojo odločitev je sodišče oprlo na sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zlasti na zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dne 13. 11. 2008 in odločbo z dne 23. 10. 2008, s katero je bila tožniku določena osnovna plača za 24. plačilni razred, ponder pa ni bil določen. Ugotovilo je, da med strankama ni bilo sporno, da je bila zadnja pogodba sklenjena zaradi ukinitve delovnega mesta inštruktorja na podlagi 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki ob spremembi vrste dela narekuje sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Iz vročilnice z dne 13. 11. 2008 (priloga B3) izhaja, da podpisani tožnik potrjuje, da je dne 13. 11. 2008 prejel pogodbo o zaposlitvi in odločbo o določitvi plače. Sodišče zavzame stališče, da tožnik ob podpisu pogodbe ni vedel, da mu bo obračunana plača od 24. plačilnega razreda, ter da ob podpisu pogodbe ni izrazil volje po znižanju plačilnega razreda.

Pogodba o zaposlitvi je dvostranski akt, ki ureja pravice in obveznosti tako delavca kot delodajalca in s podpisom pogodbe stranki dosežeta konsenz o določilih iz pogodbe. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore navaja, da 29. člen ZDR določa obligatorne sestavine pogodbe o zaposlitvi in določa, da pogodba o zaposlitvi mora vsebovati poleg naziva delovnega mesta oziroma vrste dela, s kratkim opisa dela, tudi določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Pri čemer je ugotoviti, da je iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi razvidno le, v kateri tarifni razred spada delovno mesto, pri čemer 6. točka tudi določa le, da osnovna bruto plača delavca znaša na dan sklenitve 742,79 EUR, v nadaljevanju pa je določba le na splošno določa, da se mesečna plača izračuna v skladu z določili kolektivnih pogodb, veljavnih za delodajalca in splošnimi akti delodajalca s tem, da delavcu pripada plača po plačilnih razredih, ki so razvrščeni v 6. tarifnem razredu ter delodajalec razvrsti delavca v plačilni razred po pogojih, ki jih določajo kolektivne pogodbe, veljavne za delodajalca ter splošni akti delodajalca. Pritožbeno sodišče navaja, da bi določila iz odločbe o določitvi plače morala vsebovati pogodba o zaposlitvi, in sicer – plačilni razred 24 npr. kot to izhaja iz odločbe o določitvi plače. Delodajalec namreč ne more enostransko določati plače z odločbami, pač pa je to lahko le predmet pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ob navedenem poudarja, da ZDR v 204. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo in tako v 1. odstavku določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svojo obveznost izpolni (1. odstavek). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je podal zahtevo za odpravo kršitev, s katero je vsebinsko zahteval izplačilo plače po 29. plačnem razredu dne 2. 7. 2009 in v nadaljevanju je vložil tožbo dne 4. 8. 2009, s katero je zahteval z opisnim zahtevkom izplačilo razlike v plači med izplačano plačo in 29. plačilnim razredom.

Tožena stranka navaja, da sodišče ne bi smelo pri svoji odločitvi upoštevati določil podjetniške kolektivne pogodbe, ker le-ta ni usklajena z novim Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – ZDR), ter da bi moralo sodišče glede na to, da novi ZDR ne pozna več instituta (pre)razporedive, uporabiti direktno določila zakona in ne podjetniške kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z navedbo, da novi ZDR, ki je sicer pričel veljati na podlagi določila 246. člena ZDR z datumom 1. 1. 2003, sporno pravno razmerje pa je nastalo dne 13. 11. 2008, ne pozna instituta razporeditve. Vendar pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da je tožena stranka kot veljavno predložila Podjetniško kolektivno pogodbo - PKP, ki so jo podpisniki sklenili 16. 12. 2004, to je nedvomno že po uveljavitvi novega ZDR. Tudi iz uvoda PKP izhaja, da podpisniki sklepajo PKP „na podlagi 7. in 245. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/2002), torej novega ZDR. Določila PKP torej veljajo in jih je bilo sodišče dolžno upoštevati, pri čemer je poudariti, da ZDR določa le minimalne pravice, kolektivne pogodbe pa določajo lahko le enake ali večje pravice. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določilo 12. člena tarifne priloge k PKP, ki sicer določa, da delavec, ki se med trajanjem delovnega razmerja razporedi na drugo delovno mesto v okviru istega tarifnega razreda razvrsti v isti plačilni razred, kakor ga je imel na prejšnjem delovnem mestu.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje določila 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da stranka, ki v postopku ne uspe mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo določila Zakona o odvetniških storitvah.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.