Jedro

Obstoj napak se lahko ugotovi šele takrat, ko je mogoče stvar na običajen način pregledati. V obravnavanem primeru to pomeni takrat, ko je bilo mogoče brez vsakršnih omejitev parket preizkusiti. Vseh morebitnih napak položenega parketa gotovo ni bilo mogoče ugotoviti, preden toženka parketa ni smela mehansko obremeniti. Določilo 112. člena posebnih gradbenih uzanc, po katerem se z uporabo objekta šteje, da je naročnik dela prevzel, temelji na predpostavki, da naročnik, ki prične uporabljati objekt še pred njegovim sprejemom in izročitvijo, nima nobenega utemeljenega razloga, da bi odlagal s pregledom opravljenega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 1.014,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2018 do plačila (I. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora tožnici v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 499,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Ponujeni predlog sodne poravnave pred višjim sodiščem ni bil uspešen. Zato je višje sodišče v nadaljevanju odločilo o pritožbi zoper sodbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

7. Sodbo, izdano v gospodarskem sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

8. Tožnica kot izvajalec je od toženke kot naročnika terjala plačilo še neplačanega zneska 1.014,13 EUR po računu št. 18/0164 z dne 30. 10. 2018 v višini 10.077,31 EUR za opravljena dela (dobava in polaganje parketa) na objektu toženke na naslovu D., ki ga je opravila od 15. 7. 2018 do 9. 8. 2018. Toženka se je zahtevku upirala z navedbami, da ima opravljen posel stvarne napake. Dobavljen parket naj ne bi ustrezal dogovorjeni barvi in kvalitetam po standardu EN 13226, po katerem ima lahko parket le grče, ki so manjše od 5 mm. Poleg tega naj bi parket na dveh mestih zaradi odstopanja od podlage ob obremenitvi ropotal. 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da grajanja barve parketa toženka ni zatrjevala, zato iz tega naslova nima nobenih jamčevalnih zahtevkov. Napak glede grč parketa pa naj 21. 7. 2018 ne bi grajala pravočasno – nemudoma, ko jih je opazila (prvi odstavek 462. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). S temi napakami je bila namreč seznanjena že vsaj od 18. 7. 2018, ko je zakoniti zastopnik toženke o tem opozoril delavca tožnice. Zato je presodilo, da iz naslova teh napak toženkin ugovor znižanja plačila ni utemeljen. V zvezi s temi ugotovljenimi dejstvi je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Glede zatrjevanih napak pri polaganju parketa je sodišče prve stopnje ugotovilo, (1) da je bila toženka obveščena, da je bilo lakiranje parketa zaključeno 9. 8. 2018 in da se sme naslednji dan previdno hoditi po parketu, (2) da so bili 14. 8. 2018 na objektu prisotni zakoniti zastopnik toženke, monter oken ter delavec tožnice, ki so takrat po parketu tudi hodili ter (3) da je toženka napake glede odstopanja in ropota parketa grajala šele 19. 8. 2018. 11. Glede toženkinega ugovora, da je skladno s splošnimi pogoji tožnice po predračunu št. 18/0471 z dne 28. 5. 2018 (A3) lahko parket obremenila šele 7 dni po lakiranju in je torej šele po preteku tega roka lahko opravila pregled (pred tem pa je zakoniti zastopnik toženke lahko le previdno hodil po parketu tam, kjer mu je bilo dovoljeno), je sodišče poudarilo, da toženka ni pojasnila, kako naj bi preostali delavci na objektu (na primer monter oken) opravljali svoja dela, če so morali pri tem previdno stopati po parketu. Zato je zaključilo, da je toženka 14. 8. 2018 lahko opazila škripanje na parketu, saj se je takrat parket že uporabljalo z običajno rabo. Skladno z določilom tretjega odstavka 633. člena OZ1 in 112. člena Posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77)2 je presodilo, da je toženka z uporabo objekta opravljena dela prevzela. Ker je šele 19. 8. 2018 grajala napake, ki bi jih morala opaziti že ob prevzemu, je tožničina odgovornost za očitne napake prenehala. Zato je bila z grajanjem napak, ki bi jih morala opaziti že ob prevzemu, dne 19. 8. 2018 prepozna.

12. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede zatrjevanega ropotanja ob hoji po parketu. Pregled in prevzem izvršenega dela sta naročnikova pravica in dolžnost, ki jo je naročnik dolžan opraviti takoj, ko je to po običajnem teku stvari mogoče (prvi odstavek 633. člena OZ). Po običajnem teku stvari je to nedvomno mogoče takrat, kot podjemnik pozove naročnika k prevzemu. Če takšen poziv izostane, mora naročnik po običajnem teku stvari zahtevati izročitev in prevzem opravljenih del. Pregled in prevzem morata biti torej opravljena nemudoma, razen če temu nasprotuje utemeljen razlog. Če pa naročnik nemudoma ne pregleda in prevzame izvršenega dela brez utemeljenega razloga, se delo šteje za prevzeto (drugi odstavek 633. člena OZ). V tem primeru je podjemnik upravičen do plačila kljub temu, da ni bilo ne pregleda, ne prevzema.

13. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica dela s polaganjem parketa zaključila 14. 8. 2018. Čeprav je toženka objekt v določenem obsegu pričela uporabljati še pred njegovim prevzemom in izročitvijo, pa je zatrjevala okoliščine, zaradi katerih pregleda opravljenih del takrat ni mogla opraviti in del tudi ne prevzeti. V skladu s splošnimi pogoji tožnice se namreč parketa ni smelo obremenjevati še 7 dni po lakiranju, torej do 16. 8. 2018. Prav tako je trdila, da je bila s strani toženke obveščena, da sme v tem času po parketu hoditi zgolj previdno. Nadalje je zatrjevala, da je 16. 8. 2018 pozvala predstavnika tožnice A. A., naj sporoči, kdaj se lahko izvede primopredaja dela in za to predložila tudi dokaz (elektronsko sporočilo z dne 16. 8. 2018 na prilogi B3). Navedla je, da tožnica na ta poziv ni reagirala, zato je toženka 19. 8. 2018 vstopila v stanovanje in opravila pregled položenega parketa. Tožnica pa je zatrjevala, da A. A. toženkinega elektronskega sporočila z dne 16. 8. 2018 ni prejel, pač pa naj bi prejel le njeno elektronsko sporočilo z dne 19. 8. 2018, k čemur je tožnica predlagala tudi zaslišanje A. A. 14. Glede na s strani toženke zatrjevane okoliščine je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 112. člen Posebnih gradbenih uzanc, ko je presodilo, da sta bila sprejem in izročitev opravljenih del opravljena dne 14. 8. 2018, ko naj bi toženka objekt pričela uporabljati z običajno rabo. Pritožbeno sodišče poudarja, da se obstoj napak lahko ugotovi šele takrat, ko je mogoče stvar na običajen način pregledati. V obravnavanem primeru to pomeni takrat, ko je bilo mogoče brez vsakršnih omejitev parket preizkusiti. Vseh morebitnih napak položenega parketa tako gotovo ni bilo mogoče ugotoviti, preden toženka parketa ni smela mehansko obremeniti. Določilo 112. člena posebnih gradbenih uzanc, po katerem se z uporabo objekta šteje, da je naročnik dela prevzel, temelji na predpostavki, da naročnik, ki prične uporabljati objekt še pred njegovim sprejemom in izročitvijo, nima nobenega utemeljenega razloga, da bi odlagal s pregledom opravljenega dela. V obravnavanem primeru pa je toženka upravičeno odlagala s pregledom opravljenega dela do poteka sedemdnevnega roka od dne lakiranja, saj v tem času parketa ni smela polno obremeniti.

15. Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da toženka ni pojasnila, kdo naj bi zakonitemu zastopniku svetoval, kje mora hoditi po parketu ter kako so lahko ob takšnih omejitvah drugi delavci opravljali svoja dela na objektu, kot je to izpostavilo prvostopenjsko sodišče. Tožnica namreč konkretnega ugovora v tej smeri ni podala.

16. Toženka je zato pregled stvari utemeljeno odložila do 17. 8. 2018, ko je potekel sedemdnevni rok od lakiranja parketa. V kolikor je toženka 16. 8. 2018 tožnico res pozvala na izvedbo primopredaje, ta pa na njen poziv ni odgovorila, potem je po oceni pritožbenega sodišča tudi pregled opravljenega dela, ki ga je toženka zaradi tožničine neodzivnosti opravila šele 19. 8. 2018, še pravočasen.

17. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča o prevzemu del z uporabo objekta, se do tega, ali je toženka tožnico 16. 8. 2018 pozvala na izročitev in prevzem opravljenih del, ni izreklo. S tem je zmotno uporabilo 112. člen Posebnih gradbenih uzanc, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je upošteven pritožbeni razlog tudi v postopku v sporu majhne vrednosti. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V postopku v sporu majhne vrednosti pritožbeno sodišče namreč ne sme ugotavljati dejanskega stanja3. Ne sme torej ugotavljati nobenih spornih pravno pomembnih dejstev. V obravnavani zadevi pa tudi ni mogoče govoriti o kršenju pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

18. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugovor toženke zmotno obravnavalo zgolj kot ugovor znižanja plačila. Takšen ugovor je toženka uveljavljala zgolj podrejeno. Toženka je namreč v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2019 (r. št. 12) navedla, da zaradi tega, ker delo ni bilo v celoti opravljeno, ni moglo priti do primopredaje del. Zato dela še niso zaključena, tožničina terjatev pa še ni dospela. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ima naročnik v primeru stvarnih napak med drugim tudi pravico zadržati plačilo do odprave napak. Če naročnik zaradi napak odkloni prevzem posla, potem njegova obveznost plačila opravljenega posla še ni zapadla, saj lahko uspešno uveljavlja ugovor sočasnosti izpolnitve4. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno oprlo tudi na presojo o tem, da toženkin ugovor glede znižanja plačila ni bil sklepčen.

19. Pritožbeno sodišče pa ne sledi pritožbi v delu, ko ta uveljavlja procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP5. Izpodbijana sodba namreč ima razloge o tem, kdaj naj bi toženka opravljeno delo prevzela, zato je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Tudi obrazložitev glede zapadlosti vtoževane terjatve je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da toženka zapadlosti vtoževanega računa ni oporekala. Zgolj napačna pravna kvalifikacija pa ne pomeni kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče poudarja, da bo sodišče prve stopnje odločitev o tem, ali je v obravnavani zadevi potrebno izvesti narok, lahko sprejelo le, ko bo po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, ali je bil toženkino grajanje napak pravočasno. O tem vprašanju je namreč po oceni pritožbenega sodišča mogoče odločiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. V kolikor bo ugotovilo, da je toženka napake pravočasno grajala, potem o spornem dejanskem stanju ne bo mogoče odločiti na podlagi listinskih dokazov (primerjaj drugi odstavek 454. člena ZPP), pač pa bo za razjasnitev dejanskega stanja moralo opraviti narok za glavno obravnavo, na katerem bo izvedlo predlagane dokaze (tudi s postavitvijo izvedenca gradbene stroke).

21. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje predhodno pojasnjeno pravilno razlago materialnega prava, opredeliti do vseh pravno odločilnih navedb in ugovorov pravdnih strank ter na tej podlagi odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V kolikor bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da je bilo toženkino grajanje napak pri polaganju parketa pravočasno, pa bo moralo izvesti tudi nadaljnje dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali v zvezi z ugotovitvijo obstoja stvarnih napak.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ta določa, da po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. 2 Ta določa, da če je začel naročnik uporabljati objekt pred njegovim sprejemom in izročitvijo, se šteje, da sta bila sprejem in izročitev opravljena z dnem začetka uporabe. 3 Glej sklep VSRS II Ips 380/2007. 4 Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 846. 5 Pritožnica sicer nepravilno navaja, da zatrjevana pomanjkljivost predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.