Jedro

Prenehanja delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, oziroma zaradi obsodbe na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev predstavlja pravno posledico obsodbe. Ker glede pravne posledice obsodbe velja prepoved retroaktivne veljavnosti, prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi dejanja, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo ZObr-C, ni bilo zakonito.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Razveljavita se sklepa št. 182-03-152&2005-8 z dne 13.10.2005 in sklep št. 182-03-152/2005-3 z dne 7.7.2005. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače od dne 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 335,99 EUR, v roku 8-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 7.7.2005 in 13.10.2005, zavrnilo je zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vključno s plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je bil s sodbo, ki je postala pravnomočna dne 8.9.2004 obstojen na kazen desetih mesecev zapora, pogojno s preizkusno dobo dveh let. Poudarja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v letu 2001, Zakon o obrambi pa je bil sprejet v letu 2003. Ker je bilo dejanje storjeno pred uvedbo novele Zakona o obrambi in bi v primeru ažurnosti sodišč bil obsojen pred uveljavitvijo novele, v posledici česar mu ne bi prenehalo delovno razmerje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Z novelo Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS št. 47/2002), ki je pričela veljati dne 13.6.2002, je bil poleg ostalih zahtevanih pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe v 5. alineji 3. odstavka 88. člena določen pogoj, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen, za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. V 7. odstavku istega člena pa je sedaj določeno, da če je na tako kaznivo dejanje oziroma kazen obsojen delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo, oziroma kot civilna oseba dela v vojski, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati ministrstvu, pri čemer delavcu v tem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe.

Tožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 29.5.2003, ki je postala pravnomočna 8.9.2004 in jo je tožena stranka prejela 6.7.2005, spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji), ki se preganja po uradni dolžnosti in ga je tožnik storil dne 31.10.2001. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen desetih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Na podlagi odločbe tožene stranke z dne 7.7.2005, potrjene z odločbo z dne 13.10.2005, je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dokončnostjo te odločbe.

V KZ je uzakonjena prepoved retroaktivne veljavnosti zakonov, ki določajo pravne posledice obsodbe. V 4. odstavku 99. člena KZ namreč določa, da se sme za storilca kaznivega dejanja uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja. Vrste pravnih posledic so opredeljene v 100. členu KZ, pri čemer 1. odstavek tega člena določa, da je pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo določenih pravic, prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe. Ker pravne posledice obsodbe delujejo kot nadaljevanje prisile, ki je izražena v določanju kaznivih dejanj in predpisovanju kazni zanje, so podrejene istim izhodiščem, kot čiste kazenskopravne določbe. Prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja je potrebno tolmačiti kot pravno posledico obsodbe v smislu 99. člena KZ, saj predstavlja ta ukrep dejansko uporabo pravne prisile zoper delavca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Enako stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo, in sicer v sodbi opr. št. Pdp 653/2006 z dne 1.12.2006 in sodbi opr. št. Pdp 668/2006 z dne 19.4.2007. Ker je tožnik storil dejanje 31.10.2001, torej pred uveljavitvijo novele ZObr-C, s katero je bila določena pravna posledica obsodbe iz 7. odstavka 88. člena ZObr-C, mu tožena stranka zaradi prepovedi retroaktivnosti iz 14. odstavka 99. člena KZ ni mogla zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi, čeprav je bil pravnomočno obsojen po uveljavitvi novele ZObr.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je moralo na novo odločiti o stroških postopka. Tožnik je s svojim zahtevkom v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003). Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo 300 točk za sestavo tožbe in 300 točk za pristop na narok za glavno obravnavo, skupaj 600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 335,99 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so že zajeti v glavnih opravilih odvetnika za stranko.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 210,68 EUR.