Jedro

Iz anuitetnih načrtov ne morejo biti razvidna plačila, iz njih tudi ne more izhajati obračun obresti. Obračun po pogodbah po prodaji predmetov na dan 23. 3. 2017 z dne 28. 3. 2017 (A 9) pa ne predstavlja pregleda vseh plačil, temveč gre le za zbirne podatke, kolikšna je bila obveznost na ta dan, odšteto pa naj bi bilo plačilo, prejeto 23. 3. 2017, in kolikšne naj bile zamudne obresti in stroški. Tožena stranka konkretnejših ugovorov glede na take listine, ob pomanjkljivi trditveni podlagi, niti ni mogla podati, prav tako pa tudi ne dokaznih predlogov. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo trditveno in dokazno breme glede višine vtoževane terjatve na tožeči stranki, tega pa tožeča stranka s podanimi trditvami in predloženimi dokazi ni zmogla. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejansko stanje je bilo takšno, da ni bil jasen obračun obveznosti in njegove pravilnosti niti ni bilo mogoče preveriti, na podlagi tega pa ni bila mogoča drugačna odločitev kot zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.225,28 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.355.660,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2017 do plačila in (II.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v višini 14.768,54 EUR, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dala dovolj konkretiziranih trditev o višini terjatve in ni predložila dokazov, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani.

**Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka**

6. Tožeča stranka v okviru tega pritožbenega razloga navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse dokaze, ki jih predlagajo stranke, in nato oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, pri čemer bi moralo upoštevati splošno znana dejstva in javno dostopne dokaze in listine. Terjatev je bila namreč priznana v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, kar je bilo vidno iz seznama terjatev v postopku njegove ponovne prisilne poravnave, o čemer je predlagala tudi vpogled v listine. Prav tako je tožena stranka to terjatev v takšnem obsegu sama priznala v postopku prisilne poravnave, ki je tekel nad njo, vendar je ni evidentirala med obveznostmi prisilne poravnave, ker je navedla, da pričakuje, da jo bo poravnal glavni dolžnik. Te okoliščine so bile pravočasno izpostavljene in pojasnjene, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo.

7. Tožena stranka je odgovorila, da te navedbe še vedno ostajajo na ravni pavšalnosti. Prav tako tožeča stranka ni predlagala dokaza ali se sklicevala na splošno znano dejstvo, iz katerega naj bi bila razvidna obstoj, višina in zapadlost terjatve. Poleg tega trditev, da naj bi bila terjatev veljavno priznana v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, predstavlja novoto, pri čemer ima porok lahko tudi drugačne ugovore kot glavni dolžnik. Prav tako tožeča stranka tudi ni podala nikakršnega dokaznega predloga, npr. vpogleda v ta spis, predlagala je le vpogled v spis St 0000/2013, kjer je šlo za prisilno poravnavo nad toženo stranko. Tožena stranka pa v svojem postopku prisilne poravnave vtoževane terjatve v njenem obsegu ni priznala.

8. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti prav vseh dokazov, ki jih pravdni stranki predlagata, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev.

9. Trditev tožene stranke, da tožeča stranka nikjer ni predlagala vpogleda v spis ponovne prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, je pravilna. Edini konkretni predlog za vpogled v spis je bil glede spisa St 0000/2013 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, v katerem je šlo za prisilno poravnavo nad toženo stranko. Tožeča stranka je sicer navajala, da naj bi bile cenitve predmetov lisinga opravljene že v postopku ponovne prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, kar naj bi bilo pomembno glede ugovora zastaranja, pri tem pa postavitev izvedenca zaradi teh cenitev ni potrebna, vpogleda v ta spis pa ni predlagala med dokaznimi predlogi. Vse drugačne navedbe pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

10. Ta dokazni predlog tako niti ni bil podan. Pri tem je sodišče prve stopnje vse dokaze, razen vpogleda v listine, ki so bile predložene, zavrnilo kot nepotrebne, tožeča stranka pa pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala morebitnih procesnih kršitev zaradi nevpogleda v spisa prisilnih poravnav nad glavnim dolžnikom, zato teh kršitev ne more uveljavljati niti v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

11. Vsekakor pa tožena stranka v postopku prisilne poravnave, ki je tekla nad njo in se je končala s sklepom z dne 24. 10. 2014, ko lisingodajalec ni še niti odstopil od pogodbe (to se je zgodilo šele v letu 2017 z izjavami z dne 7. 2. 2017), terjatve v vtoževani višini niti ni mogla priznati. Priznala je le, da je dala poroštvo za pogodbe o lisingu št. 1112199437, 1112203900 in 1112203907, ki pa naj na njene obveznosti ne bi vplivale, ker je pričakovala, da jih bo izpolnil glavni dolžnik.

**Glede napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja**

12. Po pritožbenih trditvah naj bi do tega prišlo v posledici zgoraj opisanih kršitev pravil postopka. Vprašanje obstoja poroštvenih obveznosti ni bilo sporno, sporna je bila samo višina poroštvene obveznosti. Glede višine vtoževane terjatve je navedla, da je obračun naredil prvotni upnik – lisingodajalec – v obliki preglednice, ki jo je tožeča stranka podrobno pojasnila, trditve tožene stranke v zvezi s tem pa so povsem pavšalne in brez ustreznih dokaznih predlogov, navedb tožene stranke pa sodišče tudi ni dokazno ocenilo, pa je na te navedbe oprlo svojo odločitev, s čimer je prav tako storilo bistveno kršitev določb postopka. Podala je še trditve v zvezi z ugovorom zastaranja, ki pa za odločitev višjega sodišča niso pomembne, ker tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz tega razloga, zato jih višje sodišče ne povzema in nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), kar velja tudi za trditve glede tega v odgovoru na pritožbo.

13. Tožena stranka je odgovorila, da je ves čas ugovarjala višini terjatve, ki je ni mogla preveriti, niti iz obračuna iz leta 2017. 14. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka ves čas opozarjala, da čeprav priznava, da je prevzela poroštvo za terjatve iz lising pogodb, višine vtoževane terjatve ne more preveriti, ker ni niti dovolj trditev, kdaj naj bi posamezni obroki zapadli v plačilo, kolikšni so bili, kdaj in kateri so bili plačani, prav tako ni bilo nobenih trditev in dokazov o višini vtoževanih obresti, pri čemer je tožeča stranka trdila, da naj bi glavni dolžnik določena plačila izvedel tudi še v letu 2016 (to je tožeča stranka zgolj pavšalno navrgla, ne da bi povedala, kdaj, koliko in na račun katere pogodbe je bilo kaj plačano). Tožeča stranka je ves čas trdila le, da vse izhaja iz obračuna z dne 23. 3. 2017 in iz predloženih anuitetnih načrtov.

15. To pa seveda ne drži. Iz anuitetnih načrtov ne morejo biti razvidna plačila, iz njih tudi ne more izhajati obračun obresti. Obračun po pogodbah po prodaji predmetov na dan 23. 3. 2017 z dne 28. 3. 2017 (A 9) pa ne predstavlja pregleda vseh plačil, temveč gre le za zbirne podatke, kolikšna je bila obveznost na ta dan, odšteto pa naj bi bilo plačilo, prejeto 23. 3. 2017, in kolikšne naj bile zamudne obresti in stroški. Tožena stranka konkretnejših ugovorov glede na take listine, ob pomanjkljivi trditveni podlagi, niti ni mogla podati, prav tako pa tudi ne dokaznih predlogov. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo trditveno in dokazno breme glede višine vtoževane terjatve na tožeči stranki, tega pa tožeča stranka s podanimi trditvami in predloženimi dokazi ni zmogla. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejansko stanje je bilo takšno, da ni bil jasen obračun obveznosti in njegove pravilnosti niti ni bilo mogoče preveriti, na podlagi tega pa ni bila mogoča drugačna odločitev kot zavrnitev tožbenega zahtevka.

**Glede zmotne uporabe materialnega prava**

16. To kršitev je tožeča stranka uveljavljala le kot posledico bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar bi sodišče prve stopnje zahtevku moralo ugoditi. Ker je višje sodišče ugotovilo, da zatrjevana razloga nista podana, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

**Sklepno**

17. Glede na navedeno je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

18. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi v prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa bo morala povrniti njene stroške tega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku (154. in 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP): sestava pritožbe 3000 točk, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk 20 točk in 1 % materialnih stroškov nad 1000 točk 20 točk ter 22 % DDV v znesku 401,28 EUR. Stroški sodne takse za odgovor na pritožbo niso nastali.