Jedro

Upravičenec oziroma tisti, ki mu grozi škodna nevarnost, lahko v primeru, ko za odstranitev vira nevarnosti obstaja več možnih načinov, zahteva zgolj odstranitev vira nevarnosti, nasprotniku pa mora dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.

Ker je bila začasna odredba kasneje razveljavljena, je postalo tudi postopanje tožnice po začasni odredbinaknadno nezakonito, zaradi česar je v konkretnem primeru podan element nedopustnega škodnega ravnanja.

Sprememba tožbe se ne dopusti le v primerih, ko je jasno, da bo (spremenjenemu) zahtevku ugodeno. Pod zakonski pojem „dokončna ureditev spornih razmerij med strankama“ ne sodijo le primeri, ko je zahtevku ugodeno (in posledično pride tudi do spremembe v realnih razmerjih), ampak tudi primeri zavrnitev zahtevka (zahtevkov), saj zaradi načela res iudicata o njem (njih) ni več dopustno odločati.

Načelno soglašanje, da bi bilo potrebno problem rešiti s postavitvijo betonskega zidu, ne pomeni, nespornosti trditev o dejstvih, ampak podobnost zahtev(kov). Sodišče pa upoštevaje 214. člen ZPP ni vezano na podobnost nasprotnih si (vzajemnih) tožbenih zahtevkov, ampak na nespornost pravno-relevantnih dejstev (oziroma trditev o njih), ki zahtevek utemeljujejo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 13.2.2014: - dovolilo spremembo tožbe z dne 13.2.2014 (točka I/1 izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica (toženka po nasprotni tožbi) (1) od toženca (tožnika po nasprotni tožbi) (2) zahtevala, da je dolžan v roku 60 dni od pravnomočnosti sodne odločbe na parcelah št. 477/14, k.o. X (ID znak 000) in 477/15, k.o. X (ID znak 001), v delu, ki meji s parcelama št. 476/2, k.o. X je (ID znak 002) in 476/3, k.o. X (ID znak 003), zgraditi podporni zid (škarpo) v dolžini 20 m in višini 2,50 m, začenši od zaključka že obstoječe betonske škarpe, to je od mejnika št. 1030 ter vse do mejnika št. 1031, in jo zaključiti na delu parcele št. 477/15, k.o. X (ID znak 004), vse v skladu z aktualno lokacijsko informacijo Občine Dol pri Ljubljani (pridobitev gradbene dokumentacije za manj zahteven objekt), pri čemer bi moral biti predmetni betonski zid oziroma škarpa izdelana tako, da stoji na betonski poti (v primeru prekoračitve danega roka bi se tožencu za vsak dan zamude določili penali v višini 250,00 EUR, pri tem pa skupni znesek ne bi mogel preseči 10.000,00 EUR); nadalje je zahtevala, da se ji, v kolikor toženec v roku 60 dni od pravnomočnosti sodne odločbe ne bi sam dokončal betonske škarpe, dovoli zgraditi podporni zid (škarpo) na njegove stroške, ter da je dolžan slednji po zaključku (prej omenjenih) del na služnostni poti vzpostaviti prejšnje stanje in odpraviti morebitne poškodbe služnostne poti (vse točka I/2 izreka), - ugodilo toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 385/2010 z dne 11.2.2010, sklep razveljavilo ter tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka II izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tožencu plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.8.2010 do plačila (točka III/1 izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec zahteval, da se tožnici prepove poseganje v njegovi nepremičnini parc. št. 477/14 in 477/15, k.o. X, zlasti na način, da skrajni zahodni del nepremičnin v širini 0,5 m od parcelne meje s parc. št. 476/4, k.o. X, uporablja za vožnjo ali hojo; zahteval, da tožnica v roku 60 dni od pravnomočnosti sodne odločbe na parcelah št. 476/2 in 476/3, k.o. X, ob parcelni meji s parcelama št. 477/14 in 477/15, k.o. X, zgradi armirano betonski zid v dolžini 18,7 m kot nadaljevanje škarpe, ki stoji na meji med parcelama št. 476/4 in 477/14, k.o. X, v višini 2,30 m in debelini 0,25 m z betonsko peto, ki meri 0,60 m v debelini in 0,80 m v višini, da se tožnica v roku 30 dni od dneva izgradnje podpornega zidu izvede zasutje sedanje brežine na parcelah št. 477/14 in 477/15, k.o. X, s 53,5 m3 zemlje; zahteval dovolitev, da na stroške tožnice sam zgradi armirano betonski zid in nasuje 53,5 m3 zemlje na sedanjo brežino na parcelah št. 477/14 in 477/15, k.o. X, če tega do izteka paricijskega roka ne bi izvršila tožnica; zahteval, da mu tožnica v roku 15 dni plača 375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.4.2010 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.500,00 EUR od dne 28. 4. 2010 do dne 30. 8. 2010 (vse točka III/2 izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tožencu plačati pravdne stroške v višini 1.516,87 EUR.

2. Zoper odločbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe pod točko I, zoper točko III/1 ter zoper sklep pod točko II (posledično tudi zoper izrek o stroških) in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek nasprotne stranke pa zavrne tudi glede plačila zneska 1.500,00 EUR, prav tako da zavrne ugovor nasprotne stranke zoper sklep o začasni odredbi. Podrejeno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da izvedeni dokazni postopek ne omogoča zaključka (kot ga je napravilo sodišče prve stopnje), da naj bi nevarnost padanja kamenja in zemlje ter drsenja zemlje povzročila tožnica sama. Priča M. S. naj bi bil s tožnico v hudih sporih, zaradi česar je vsekakor zainteresiran za izid predmetne pravde. Tudi sicer ne omenjena priča ne njegova hči T. S. nista mogla vedeti ničesar, kar se je na spornih zemljiščih (to je brežini) dogajalo pred letom 2007 (in sicer v letu 2006 ter pred tem). Celotna družina S. je namreč pred tem živela v L. ter se je na naslov O. preselila šele leta 2007 (ali celo leta 2008). Zato je jasno, da izpovedbi priče M. in T. S. ne moreta biti plod njunega lastnega opažanja, pač pa sta bila s strani nasprotne stranke (s katero sta v zelo dobrih odnosih) poučena, kako naj pričata in sta svoji izpovedbi prilagodila izključno potrebam te pravde. Neresnično je bilo tudi pričanje A. J., ki je s tožnico prav tako v sovražnih, s tožencem pa v dobrih odnosih. Ne drži njena izpovedba, da naj bi M. brežino po celotni višini posneli kar z majhnim bagrom, ob čemer naj bi odstranili tudi sredinski mejnik. Dreves na parcelah št. 477/14 in 477/15 ni žagala le družina M., pač pa so tedaj pri tem z njimi sodelovali tudi S. ter toženec in njegova žena. Žaganje in odstranjevanje dreves je bilo izvedeno zaradi velike ogroženosti, da se bodo le-ta prevrnila. Tako je tožnica zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, potrdil pa je tudi R. M. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da naj bi stranke in priče enotno izpovedale glede žaganja dreves na omenjenih parcelah, ki so sedaj v lasti toženca. Dejstvo je, da so bili tako toženec kot njemu naklonjene priče M. S., T. S., A. J., J. E. usklajeni in pripravljeni na to, da je potrebno pričati v škodo tožnice in njene družine. Tožnica nadalje poudarja, da sta M. in T. S. neposredno zainteresirana za izid predmetne pravde. Njun interes je, da se zgradi oporni zid v celotni dolžini 34 metrov in da sama ne bi ničesar prispevala k njegovi izgradnji. Tudi priča J. E. ne more biti verodostojna priča, saj stalno prebiva v L. in je na svojo (neurejeno) parcelo prihajala kvečjemu dvakrat na leto po pol ure. Nikoli tudi ni prišla do tožnice ali na služnostno pot, da bi si ogledala stanje brežine oziroma služnostne poti. Ni jasno, kako je mogoče, da sodišče zgolj povzame njeno pričanje, nič pa se ne vpraša, kako lahko takšna priča kaj ve. Tožnica in člani njene družine so bili od 1.2.2002, ko so se preselili na predmetno nepremičnino, prisiljeni vsak dan odstranjevati odvečno zemljo in kamenje ter vejevje, ki je neprestano in vztrajno padalo na cestišče in ga iz dneva v dan močno zoževalo. Tožnica je uporabila manjšo gradbeno mehanizacijo izključno za zravnanje cestišča, ki je tako postalo boljše, služnostna pot je bila bolj prevozna in ravna. Hkrati so delovni stroj uporabili še zato, da je pobral odvečno zemljo in kamenje, ki se je neprestano kotalilo in valilo z brežine. Pri tem je bil navedeni material pobran le po tleh in nikakor ne s same brežine. Zaradi sporov iz preteklosti je A. J. že leta izrazito sovražno nastrojena nasproti družini M., v nasprotju s tem pa je s tožencem in njegovo družino ter S. v zelo dobrih (prijateljskih) odnosih. V nadaljevanju pritožnica navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo glede služnostne poti ter sporne brežine oziroma posegov vanjo. Zaključki, ki naj bi jih v zvezi s tem napravilo, niso pravilni. Poudarja, da je sama kupila parcelo, na kateri je že stala hiša s prizidkom, ki so ga zgradili prejšnji lastniki. Tako je zgolj prevzela zatečeno stanje. Sama sredinskega mejnika nikoli ni prestavljala. Zatrjevana črna gradnja manjšega prizidka pa nima nobenega vpliva na služnostno pot, ki je široka tri metre, kot je to dogovorjeno v pogodbi o dovolitvi služnosti. Ni jasno, kako sodišče kljub temu, da je bilo na ogledu na kraju samem, ni ugotovilo, da je služnostna pot široka tri metre in da je v tej širini popolnoma prevozna (pri čemer se čez parkirno ploščad tožnice sploh ne da voziti, saj je med služnostno potjo in parkirno ploščo visok robnik, ki ga z vozilom ni mogoče prevoziti). Izkazano naj bi bilo, da ni tožnica prav z ničemer širila ali umikala služnostne poti stran od svoje hiše proti brežini (ali kar v brežino samo). Poudarja, da neurejena brežina še danes predstavlja nevarnost za njeno nepremičnino in ogroža tudi samo služnostno pot. V nadaljevanju navaja, da naj bi tudi povečan promet napravil že tako nevarno brežino še nevarnejšo. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je toženec jeseni leta 2009 na svoje zemljišče pripeljal težko mehanizacijo (in sicer bager in traktorje) in odvažal ter dovažal dodatne količine zemlje. Z velikimi tresljaji na neutrjeni in neurejeni brežini je dodatno povzročil drsenje zemlje in kamenja po brežini. Zaradi del z gradbeno mehanizacijo je tako postal neurejeni breg še nevarnejši. Ne glede na to, da se izvedenski mnenji v postopku angažiranih sodnih izvedencev v določeni meri razhajata, pa sta bila oba izvedenca soglasna, da najprimernejši ukrep za ureditev brežine in preprečitev nevarnosti predstavlja izdelava betonske škarpe. V nadaljevanju omenja, kaj naj bi izvedenca v zvezi s tem navedla. Glede na takšne njune ugotovitve je tožnica tudi postavila svoj tožbeni zahtevek. Vzpostavitev brežine v razmerju 1:1 pa je v konkretnem primeru povsem neprimerna, saj bi imela vzpostavitev blažjega naklona za posledico pretežno zasutje služnostne poti, kar pa je glede na njen obstoj nedopustno. Najbolj nepristranska priča v predmetnem postopku naj bi bil M. P., ki pa je izpovedal, da o kakšni strojni obdelavi brežine s strani tožnice ne ve ničesar. V zvezi s poravnavo iz leta 1982, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pritožnica poudarja, da je bila ta sklenjena med Z. in J. in da v ničemer ne zavezuje nje kot sedanje lastnice spornih nepremičnin. Sama ni bila podpisnica poravnave in z njo tudi ni bila seznanjena. Do realizacije poravnave pa v 20 letih tudi ni prišlo. Glede začasne odredbe in njene realizacije poudarja, da je bila izvršitev le-te nujna. Začasno odredbo je izdalo sodišče ter ji s tem omogočilo, da jo takoj realizira. Tudi sicer ni takoj pristopila k realizaciji, ampak je bila začasna odredba izvršena in realizirana 77. dan svoje veljavnosti (veljavna je bila 90 dni). Toženec je v zato postavljenem 8 dnevnem roku vložil ugovor, a sodišče o njem ni odločalo v razumnem roku. Sklep o izdaji začasne odredbe je bil izdan 11.2.2010, o ugovoru pa je bilo odločeno šele s sklepom z dne 13.2.2014, kar pomeni več kot štiri leta po izdaji začasne odredbe. Pred realizacijo začasne odredbe je minilo več kot dva meseca od vložitve ugovora, ne da bi sodišče o njem odločilo. Tudi v zvezi s to odločitvijo se tožnica v celoti sklicuje na to, kar je predhodno navajala glede nevarnosti brežine (ki ni prav v ničemer posledica njenega ravnanja oziroma ravnanj, ki sodijo v njeno sfero). Sodišče je imelo več kot dovolj časa, da bi pravočasno odločilo o toženčevem ugovoru zoper začasno odredbo, zaradi česar se postavlja vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma odločitve v točki III. Škode prav gotovo ni napravila tožnica, saj je čakala na odločitev o ugovoru, veljavnost začasne odredbe pa je bila 90 dni. V ničemer ni ravnala protipravno.

4. Toženec je v odgovoru pritožbenemu sodišču predlagal, da zavrne tožničino pritožbo.

5. Toženec se pritožuje zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe ter zoper sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek (in sicer točko III/2 izreka sodbe), ter odločitev o stroških in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o dovolitvi spremembe tožbe razveljavi, samo sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku (vse skupaj s stroškovno posledico). Poudarja, da se na spremenjene okoliščine v zvezi s spremembo tožbe ne more sklicevati stranka, ki jih je povzročila sama. Z izpodbijano sodbo se razmerja med strankama tudi niso v ničemer uredila, saj so bili zavrnjeni vsi njuni zahtevki, ki se nanašajo na sporno brežino. Sodišče nadalje ni obrazložilo zakonskih razlogov v smeri dokončne ureditve medsebojnih razmerij med strankama (zaradi katerih je spremembo tožbe dovolilo). Z vidika utemeljenosti njene dovolitve se postavlja vprašanje, ali sprememba tožbe ne pomeni spremembe trditvene podlage tožnice. Slednja je ves čas postopka do zadnje obravnave trdila, da je za sanacijo brežine potrebno zgraditi podporno betonsko ograjo. Zato se osnova trditev in zahtevek za izgradnjo podpornega zidu ni spremenila, ravno tako tudi ne zahtevan potek zidu (ni bila pa več navedena dimenzija samega zidu). Vendar pa tožnica ni pojasnila, zaradi katerih spremenjenih okoliščin je tožbo spremenila. Zrcalno nasprotni zahtevek toženca tistemu, ki ga je prvotno postavila tožnica, pomeni, da med njima ni bilo nesoglasja glede nujnosti postavitve betonskega zidu na meji med njunimi parcelami (in tudi glede samih dimenzij tega zidu ne). O razmerjih oziroma vprašanjih, ki med strankama niso sporna, pa sodišče ne odloča. Sodišče prve stopnje naj bi naredilo pravilne zaključke v zvezi s posegi tožnice v toženčeve nepremičnine. Te zaključke, ki jih je uporabilo pri zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka, bi moralo upoštevati pri odločanju o zahtevku po nasprotni tožbi. Obema zahtevkoma po tožbi in nasprotni tožbi ni mogoče ugoditi, zato zgolj materialnopravna podlaga posameznemu zahtevku ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Zaključek sodišča prve stopnje (razviden iz 20. strani obrazložitve), češ da gre za različno dejansko in pravno podlago, je v direktnem nasprotju z izdajo sklepa istega sodišča z dne 8.9.2010, s katerim je tožbo in nasprotno tožbo združilo v skupno obravnavanje. Če je v združeni zadevi izdalo eno sodbo, potem je v nasprotju s procesnimi pravili, v kolikor istočasno trdi, da gre za različne dejanske in pravne podlage nasprotujočih si zahtevkov. V kolikor gre za isto dejansko stanje, pa je potrebno zadevo obravnavati tudi z vidika nespornih dejstev. Prvotna zahtevka pravdnih strank, ki se nanašata na postavitev škarpe, sta bila glede načina izvedbe povsem identična. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje (razvidno iz 20. strani obrazložitve), da se pravdni stranki nista strinjali niti o dimenzijah in lastnostih zidu. To stališče je v nasprotju tudi s tem, kar je sodišče zapisalo v drugem odstavku na 7. strani obrazložitve. V nadaljevanju navaja, da je v odgovoru na tožbo grajal zahtevek tožnice tudi v delu, ki se nanaša na način izvedbe sanacije sporne brežine, a je po izvršitvi začasne odredbe s strani tožnice tudi sam postavil nasprotni zahtevek na postavitev betonskega zidu v enakih dimenzijah, kot je to zahtevala tožnica. V predmetni zadevi naj bi bilo potrebno zgolj odgovoriti na vprašanje, ali tožbeni zahtevek za postavitev zidu predstavlja zahtevek, s katerim pravdni stranki lahko prosto razpolagata. Pravdni stranki soglašata (čeprav so njuni razlogi za to različni), da je potrebno postaviti zid določenih dimenzij. To nesporno dejstvo zadostuje za zaključek, da med njima ni spora o tem, kako naj se brežina sanira. S tem, ko je sodišče v obrazložitvi svoje sodbe poseglo tudi v nesporna dejstva, je preseglo svoje pristojnosti glede obsega izvajanja dokaznega postopka in kršilo procesno pravilo 214. člena ZPP. Ni se bilo dolžno niti pristojno ukvarjati z načinom izvedbe ukrepa, saj gre za dejstvo, ki med strankama ni sporno. Sklicevanje sodišča, da v zahtevku ne sme biti opredeljen sam način ravnanja ampak zgolj stanje, kakršno mora biti doseženo, je načeloma sicer pravilno, a je potrebno upoštevati, da se v predmetnem postopku srečujemo z dvema identičnima nasprotnima zahtevkoma in ne zgolj z zahtevkom ene stranke, ki bi mu druga stranka v tem delu nasprotovala. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih relevantnih razlogov, zaradi katerih bi bil zahtevek za postavitev zidu neutemeljen. Poleg tega prihaja s svojimi razlogi samo s seboj v nasprotje. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi sodišče v obrazložitvi navedlo. Poudarja, da je v nasprotni tožbi trdil, da je bilo izkopane in odpeljane za 53,5 m3 zemlje. Tožnica te trditve ni prerekala, kar pomeni, da jo je treba šteti za dokazano. Če ima sam pravico do vzpostavitve prejšnjega stanja, potem se glede ugotovitev sodišča postavlja vprašanje, kako bi bilo moč „pritrditi“ takšno količino zemlje na brežino. Čeprav je odškodninski zahtevek mogoč, pa obstaja tudi podlaga za zahtevek za restitucijo v naravi. V kolikor sodišče meni, da je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja izgubil oziroma da ni mogoč, pa bi moralo to v sodbi pojasniti. Sodišče je nadalje popolnoma prezrlo svojo ugotovitev, da so bili do leta 2006 vsi mejniki med parcelami pravdnih strank na zgornjem nivoju brežine, kar pomeni, da je bila ta v celoti na spodnjih parcelah tožnice. Zaključek sodišča, da bi izgradnja zidu pomenila drugačno stanje, je zgrešeno, še zlasti zato, ker „drugačnost„ utemeljuje na predpostavki, da bo zasutje do vrha zidu izvedel toženec sam in s tem izboljšal svojo nepremičnino. Sam ne zahteva, da se stanje iz leta 2006 vzpostavi na račun tožnice, ampak zgolj, da slednja omogoči vzpostavitev takšnega stanja in da pripelje zemljo, ki jo je nezakonito odpeljala. Tožba na vzpostavitev prejšnjega stanja ni omejena zgolj na čas po izvršitvi začasne odredbe. Sodišče je očitno napačno razumelo nasprotno tožbo. V njej je toženec poudaril, da je izvršitev začasne odredbe odločilna za sam način vzpostavitve prejšnjega stanja, nikakor pa s svojim stvarnopravnim zahtevkom ni časovno omejen. Zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje bi lahko postavil še pred izvršitvijo začasne odredbe in zgolj v tem primeru bi bili zaključki sodišča o tem, da se načina vzpostavitve prejšnjega stanja nasprotni stranki ne sme določati, pravilni. V nadaljevanju opozarja, da je izvedenka A. K. v svojem mnenju na vprašanje, ali predstavlja izgradnja opornega zidu edini možni ukrep za sanacijo brežine, odgovorila pritrdilno. Njegov zahtevek je zato utemeljen tudi z vidika gradbene stroke. Napačno je stališče sodišča, da je izvedenka obrazložila tudi možnost drugačne vzpostavitve prejšnjega stanja. Slednja je, ko je govorila o možnosti rešitve konkretnega primera, vedno omenjala vertikalno konstrukcijo, ko je odgovarjala na hipotetična vprašanja, pa je dajala splošne odgovore. Razlogovanje sodišča, da za ta primer druga pravna razmerja niso pravno relevantne okoliščine (pri čemer je mišljena zlasti služnostna pot), ni pravilno. V zemljiško knjigo vpisana služnostna pot je stvarna pravica, ki je ni možno ignorirati, pa čeprav upravičenec ni stranka predmetnega postopka. Služnostna pot, njena širina in potek so nadvse relevantne okoliščine, ki narekujejo način vzpostavitve prejšnjega stanja. V kolikor je sodišče menilo, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na sam način vzpostavitve prejšnjega stanja, preveč natančno določen, bi lahko zavrnilo le tisti njegov del, ki presega v samem postopku nesporno ugotovljeno (in sicer, da je potrebno postaviti vertikalno podporno konstrukcijo). Ob zaključku sodišča, da je bil izmerjen polmetrski odmik od meje med nepremičninami pravdnih strank v notranjost toženčevih parcel, so razlogi za zavrnitev zahtevka toženca pod 1. točko neprepričljivi. Postavlja se vprašanje, zakaj se je brežina ob izvrševanju začasne odredbe kopala do nivoja ceste in se z njo zravnala, če ne zato, da jo tožnica uporabi za hojo in vožnjo. Ni bistveno, da je tožnica zanikala uporabo toženčeve nepremičnine in da je polmetrski pas zasut s kamenjem in zemljo, ampak da se je poseglo v toženčevo nepremičnino in da ta temu nasprotuje. Toženec se nadalje ne strinja, da je sodišče priznalo tožnici tudi stroške za izvršitev začasne odredbe kljub temu, da je bil sklep o začasni odredbi razveljavljen in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Iz same obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica tvegala z izvršitvijo začasne odredbe, saj jo je izvršila, ko ta še ni bila pravnomočna. Toženec stroškov izvršitve začasne odredbe ni dolžan kriti, saj je bila začasna odredba nezakonita in zato razveljavljena, povrh vsega pa še škodljiva.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnice:

8. Sodišče prve stopnje je (na straneh 11 do 19 izpodbijane odločbe) natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov je lahko zaključilo, da zatrjevana nevarnost (3), ki naj bi jo tožnici predstavljala sporna brežina, ne izvira ne iz samih naravnih lastnosti le-te, prav tako je ni moč pripisati toženčevim posegom (konkretno njegovemu urejanju svojih parcel), ampak je zgolj posledica ravnanja tožnice (kot lastnice nižje ležeče nepremičnine) oziroma ravnanj drugih, ki pa sodijo v njeno sfero (4). Tega zaključka ne potrjujejo le izpovedbe v postopku zaslišanih prič, ampak tudi ostali izvedeni dokazi, in sicer dopisi (priloge B38 in B39), spis Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 2119/2008 ter ugotovitve obeh v postopku angažiranih izvedencev gradbene stroke. Skratka zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo zgolj na skladnih izpovedbah prič, ampak na celostnem vsebinskem ujemanju vseh predhodno omenjenih dokazov. Prav tako tožnica s svojim neprepričljivim navajanjem ne vzbudi nobenega dvoma v verodostojnost zaslišanih prič. Priči M. in T. S. sta ne le natančno opisali, kaj jima je v zvezi s predmetno zadevo znano, ampak tudi od kje. Okoliščina, da so se šele leta 2007 preselili v soseščino, ničesar ne spremeni, saj so že pred tem obiskovali starše M. S (5). Glede na vse to pavšalno zatrjevanje, češ da naj bi bilo njuno pričevanje vnaprej pripravljeno ter da o predmetni zadevi ne moreta ničesar vedeti, ne prepriča. Enako velja za oporekanje izpovedbi priče A. J. Da naj bi M. v letu 2008 posekali (požagali) drevesa na toženčevi parceli, ne izhaja zgolj iz izpovedbe omenjene priče, saj so to potrdile tudi priče J. E. in T. ter M. S. Potrjujejo pa to tudi dopisa v prilogah B38 in B39 ter vsebina spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 2119/2008. Navajanju, da naj bi pri žaganju sodelovali tako M. kot tudi družina S. ter toženec in njegova žena, tako ni moč slediti. Da sta drevesa požagala samo ona dva z možem, jasno izhaja tudi iz izpovedbe same tožnice na naroku dne 10.1.2011 (list. št. 187) (6). Neprepričljivo je nadalje tudi osporavanje verodostojnosti priče J. E. Tudi ta je natančno obrazložila, kaj je videla sama in kaj je o relevantnih okoliščinah izvedela od drugih. Dejstvo, da nekaterih dejanj sama ni videla oziroma da ob dogajanju ni bila prisotna (ampak je o njem izvedela od sosed), ne vpliva ne na relevantnost in še manj na verodostojnost njene izpovedbe. Glede na to je brezpredmetna tudi okoliščina, ali je kdaj prišla do tožnice. Da je na sam „teren“ prišla, pa je razvidno iz njene izpovedbe.

9. Sodišče je (na straneh 13 do 16 izpodbijane odločbe) prepričljivo obrazložilo (navedlo dokaze za) svojo ugotovitev, da sta tožnica in njen mož z gradbenim strojem posnela (celotni) spodnji del brežine. Zgolj (pritožbeno) vztrajanje pri svoji verziji dogajanja oziroma razlaga, za kaj naj bi bil delovni stroj točno uporabljen (in sicer da je bil uporabljen v bistveno manjšem obsegu ter zgolj za čiščenje materiala po tleh), ne zmore prepričati v nasprotno. Kot izhaja iz neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje, je bil ob posegu M. z gradbenim strojem v brežino v letu 2006 odstranjen tudi sredinski mejnik (glej obrazložitev sodišča prve stopnje razvidno iz drugega odstavka na 15. strani). Okoliščina, ali je tožnica mejnik sama prestavljala ali ne, je povsem nerelevantna. Pomembno je zgolj, da je bil poseg v brežino, ob katerem je do tega prišlo, v letu 2006 izveden s strani njene družine oziroma po njeni volji. Neutemeljeno je nadalje sklicevanje, da je zatečeno stanje zgolj prevzela od svojih (pravnih) prednikov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (na 18. strani) ugotovilo, da so že njeni pravni predniki (zakonca J.) z gradbenimi posegi (in sicer z izgradnjo prizidka, ki naj bi bil črna gradnja) povzročili prostorsko omejenost, v posledici katere se je povečal njihov interes, da se dovozna pot pomakne čimbolj proti brežini. Ta proces pa naj bi se po priselitvi tožnice, ki je s položitvijo ploščic in ureditvijo parkirne ploščadi, širino dodatno zmanjšala, zgolj nadaljeval. Postopanje njenih pravnih prednikov, kakor to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, spada v sfero tožnice (7) in zato ne more predstavljati temelja za zahtevke (postopanje) nasproti tožencu (8). Podobno velja tudi glede poravnave iz leta 1982 (katere stranka tožnica sicer ni bila, bili pa so to njeni pravni predniki) oziroma v zvezi z njo podane obrazložitve sodišča prve stopnje, ki jo pritožnica očitno napačno interpretira. Čeprav tožnica ni bila stranka, pa okoliščina, da je bila sklenjena v zvezi z nepremičninami, katerih lastnica je sedaj ona, pomeni, da poravnava v tem oziru zavezuje tudi njo. V kolikor z njo (oziroma obstojem služnostne pravice in dejstvom, da je del objekta črna gradnja) ob nakupu nepremičnine ni bila seznanjena, mora to, kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje (str. 18), urejati s svojima pravnima prednikoma oziroma prodajalcem. Ne more pa bremena izpolnjevanja svojih civilnopravnih obveznosti oziroma obremenjenosti (pravnega položaja) svojih nepremičnin na kakršenkoli način prevaliti na toženca.

10. Da je služnostna pot (še vedno) široka 3 m, samo po sebi ni relevantno. Bistveno je, da je takšna (ostala) zaradi njenega pomikanja oziroma posegov v brežino. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (na strani 18 izpodbijane odločbe), se je zaradi posegov tožnice oziroma njenih pravnih prednikov večal (njihov) interes dovozno (služnostno) pot pomakniti čimbolj proti brežini. Do njenega (nadaljnjega) pomikanja pa je lahko (v končni fazi) prišlo zgolj s poseganjem v samo brežino, kot je to izvedla tožnica oziroma njena družina. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (na 18. strani) zato prepričljivo zaključilo, da je stanje brežine v času vložitve tožbe posledica posegov na nižje ležečih nepremičninah. Težnja njihovih lastnikov je bila v povečanju uporabne površine svojih objektov (in s tem kvalitete bivanja) na račun sosednjih nepremičnin. Skratka zasledovanje teh interesov je bil razlog, da je prišlo do pomikanja dovozne poti proti brežini. Sodišče prve stopnje tudi nikjer ne ugotavlja, da bi bila služnostna pot ožja od treh metrov oziroma da v tej širini ne bi bila popolnoma prevozna (kot se to smiselno navaja v pritožbi). Prevoznost služnostne poti kot taka ni bila sporna. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je v tem oziru pomembno le, da je ta (prevoznost) posledica njenega pomikanja proti oziroma v brežino. Glede na navedeno se pritožbene trditve, češ da naj bi bilo izkazano, da tožnica ni z ničemer širila ali umikala služnostne poti stran od svoje hiše proti brežini, izkažejo za (pavšalne oziroma) neprepričljive. V tem okviru tudi ne gre spregledati, da iz dopisa z dne 9.10.2006 (priloga B 38) izhaja, da naj bi R. M. ob pogovoru dne 27.9.2006 J. E. povedal, da ima preozko pot za dovoz avtomobilov do svoje hiše, da je zato spodkopal brežino in da ima namen zgraditi širšo cesto. Iz tega razloga naj bi J. E. in M. Z. 9.10.2006 in 20.11.2006 (glej prilogi B38 in B39) Prometnemu inšpektoratu Republike Slovenije poslali „zahtevo za posredovanje za ustavitev širitve ceste in posega na brežino.“ Vse navedeno pa je J. E. potrdila tudi ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi dne 10.1.2011 (glej list. št. 233). Zaključki sodišča prve stopnje so iz tega razloga prepričljivi in jih tožnica v ničemer ne uspe izpodbiti. Neurejenost brežine resda lahko predstavlja nevarnost za tožničino nepremičnino oziroma ogroža samo služnostno pot, a je to stanje (in posledična nevarnost) zgolj in samo posledica postopanja, ki sodi v njeno sfero. Upoštevaje navedeno je neprepričljivo, pa tudi sicer novo, pritožbeno navajanje, da naj bi tudi povečan promet napravil že tako nevarno brežino še nevarnejšo. Kot je to ustrezno „povzelo“ že sodišče prve stopnje (na 12. strani izpodbijane odločbe), pritožnica pa temu niti ne oporeka, je slednja na prvi stopnji zatrjevala „le“, da naj bi bilo posipanje posledica naravnih lastnosti brežine in posegov toženca na njej. Zatrjevanje povečanega prometa kot razloga je torej novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP (9)). Zakaj ni bilo mogoče slediti njenim navedbam, da naj bi stanje bistveno poslabšal toženec ob urejanju svoje nepremičnine v letu 2009, je prav tako ustrezno (na 17. strani) obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zgolj vztrajanje pri nasprotnem in ponavljanje istih navedb ni posebej prepričljiv (pritožbeni) argument. 11. Sodišče prve stopnje je (na 19. in 20. strani izpodbijane odločbe) pravilno pojasnilo, tožničinemu zahtevku zaradi v njem predlaganega ukrepa ne bi bilo moč ugoditi, tudi če bi se njene trditve o vzrokih nevarnosti izkazale za resnične (a se niso). Upravičenec oziroma tisti, ki mu škodna nevarnost grozi, lahko (v skladu s 133. členom OZ (10) - enako pa velja tudi z ozirom na 75. v povezavi z 99. členom SPZ (11)) v primeru, ko za to obstaja več možnih načinov, zahteva zgolj samo odstranitev, pri tem pa mora nasprotniku dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa. Ker sta v konkretnem primeru oba izvedenca ugotovila več možnih rešitev za sanacijo brežine, tožnica tožencu ne more naložiti, katerega od možnih ukrepov naj izvede. Od njega bi torej lahko zahtevala odstranitev same nevarnosti, morala pa bi mu hkrati (v okviru zahtevka) prepustiti odločitev, na kakšen način bo to storil. Kot nadalje ugotavlja sodišče prve stopnje (str. 20), sta oba izvedenca ugotovila, da je ena izmed možnih rešitev tudi ureditev brežine v naklonu 1:1 (z ustrezno nasaditvijo). Pritožbenemu navajanju, za kaj naj ta rešitev ne bi bila dobra, zato ni moč slediti. Tudi sicer je v konkretnem primeru bolj od tega, katera rešitev naj bi bila najbolj primerna (12),bistveno to, da je možnih rešitev več.

12. Neutemeljeno pa je končno tudi pritožbeno navajanje v zvezi z začasno odredbo. Okoliščina, kdaj je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, je za obstoj tožničine odškodninske odgovornosti (obveznosti) povsem nerelevantna. Prav tako je bolj od dejstva, da je tožnica k izvrševanju začasne odredbe pristopila pred njeno pravnomočnostjo, pomembna okoliščina, da je bila ista začasna odredba kasneje (upravičeno) razveljavljena (kar pomeni, da je bila izdana neutemeljeno (13)). S tem pa je postalo naknadno nezakonito tudi postopanje tožnice po začasni odredbi (ki se zato kaže kot element nedopustnega škodnega ravnanja). Ker se je torej izvršitev začasne odredbe naknadno sprevrgla v protipraven poseg tožnice v toženčevo lastninsko pravico (nepremičnino) (14), so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti. V takih primerih ima namreč dolžnik v skladu z 279. členom ZIZ (15) od upnika pravico zahtevati povračilo škode. Upnikova odgovornost je objektivna oziroma neodvisna od krivde. Vse navedeno v celoti velja tudi, če je bila izdaja začasne odredbe po presoji predlagatelja v času vložitve predloga dejansko videti potrebna (16).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sklicevanje, da je začasno odredbo izdalo sodišče in da jo je sama zgolj realizirala (da torej ni ravnala protipravno), neutemeljeno.

V zvezi s pritožbo toženca:

13. Ker je bil tožničin spremenjeni (razširjeni) zahtevek v celoti zavrnjen, toženec ustreznega (pravnega) interesa za pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe ne more imeti (17). Tudi sicer ni razvidno, o kakšnih spremenjenih okoliščinah govori, saj se tožnica v zvezi s spremembo tožbe nanje ni sklicevala. Pritožnik ima očitno v mislih dejanski stan iz 186. člena ZPP, v skladu s katerim pa zaradi spremenjenih okoliščin privolitev toženca v spremembo tožbe sploh ni potrebna (gre za tako imenovano privilegirano spremembo). Da v konkretnem primeru ne gre za tak primer, je razvidno že iz okoliščine, da je sodišče prve stopnje spremembo kljub toženčevemu nasprotovanju dovolilo (18) (če bi šlo za spremenjene okoliščine oziroma primer iz 186. člena ZPP, bi bila toženčeva volja v tem oziru nerelevantna). Prav tako je zgrešeno njegovo naziranje, da dovolitev spremembe ni smotrna, ker so bili vsi tožničini zahtevki zavrnjeni. Sprememba tožbe se ne dopusti le v primerih, ko je jasno, da bo (spremenjenemu) zahtevku ugodeno. Če bi veljalo takšno stališče, potem spremembe tožbe tekom postopka v primeru nejasnosti njegovega izida sploh ne bi bilo moč dopustiti (19). V kolikor bi se kljub temu jo, pa bi to pomenilo nedopustno prejudiciranje zadeve. Nadalje pod zakonski pojem „dokončne ureditve spornih razmerij med strankama“ ne sodijo le primeri, ko je zahtevku ugodeno (in posledično pride tudi do spremembe v realnih razmerjih). V njegov okvir enakovredno sodi tudi primer zavrnitve zahtevka (zahtevkov), saj zaradi načela res iudicata o njem (njih) ni več dopustno odločati, kar posledično pomeni, da ne morejo biti več sredstvo sprožitve novih sodnih postopkov (oziroma novega „urejanja“ razmerij). Dokončna ureditev spornih razmerij pomeni dokončno odločitev o vseh zahtevkih povezanih z določenim razmerjem, kar pa ne pomeni, da se mora ta odraziti tudi v realnih razmerjih. To je tudi povsem razumljivo, saj so lahko zahtevki (ki merijo na ureditev realnih razmerij) neutemeljeni (20). Iz navedenih razlogov je pritožbeno navajanje, da tožnica ni pojasnila, zaradi katerih spremenjenih okoliščin je tožbo spremenila, napačno.

14. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje v zvezi z naravo „nespornosti“ nujnosti postavitve betonskega zidu na meji med parcelami pravdnih strank. Toženec si namreč zmotno razlaga, da naj bi ta pomenila obstoj nespornih dejstev, na katera je sodišče vezano. Podobnost (enakost) njunih zahtevkov oziroma načelno soglašanje, da naj bi bilo potrebno problem rešiti s postavitvijo betonskega zidu, ne pomeni, da imamo opravka z nespornimi trditvami o dejstvih. Zato je sklicevanje na 214. člen ZPP zgrešeno (tak pa tudi očitek sodišču prve stopnje, da naj bi v zvezi z omenjenim členom preseglo svoje pristojnosti) (21). Gre za podobnost zahtev(kov) in ne trditev. Sodišče (upoštevaje 214. člen ZPP) pa ni vezano na podobnost nasprotnih si (vzajemnih) tožbenih zahtevkov, ampak na nespornost pravno-relevantnih dejstev (oziroma trditev o njih), ki zahtevek utemeljujejo. Tudi sicer pa je zatrjevano »ujemanje« zgolj navidezno. V kolikor bi se stranki, kot poskuša to toženec prikazati, o vzajemnih zahtevkih v celoti strinjali, potem ni jasno, zakaj ni prišlo do poravnave oziroma do pripoznave zahtevkov (22). To jasno dokazuje, da z izjemo načelnega strinjanja glede načina sanacije brežine, siceršnjega strinjanja glede ostalih bistvenih okoliščin ni. Tako se stranki nista strinjali (23) ne glede dimenzij in lastnosti zidu ter še manj (to pa je tudi najpomembnejše), na katerih (beri čigavih) parcelah naj bi bil zid postavljen in katera od njiju naj bi ga postavila (kar seveda implicira tudi plačilo stroškov njegove postavitve) (24). Z ozirom na navedeno je sama okoliščina strinjanja s postavitvijo zidu (oziroma celo o njegovih dimenzijah/lastnostih) sama po sebi nerelevantna.

15. Sodišče prve stopnje toženčevega zahtevka (po nasprotni tožbi), v skladu s katerim naj bi tožnica na svojih parcelah zgradila armirani betonski zid, ni zavrnilo, ker bi se za neutemeljene izkazale njegove trditve o tem, da je nevarno stanje brežine v večji meri povzročila tožnica sama (oziroma trditve v zvezi z njeno izvršitvijo začasne odredbe). Zato navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje te okoliščine pri obravnavanju njegovega zahtevka upoštevati (saj da jih ni), ni prepričljivo. Obrazložitev na 20. strani izpodbijane odločbe, da sta stranki svoje zahtevke opirali na povsem različno dejansko in pravno podlago, ter pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj je združilo postopka po tožbi in nasprotni tožbi (glej 5. stran obrazložitve), si nasprotujeta, a zgolj na prvi pogled. Kot dejansko podlago (ki jo sodišče prve stopnje omenja na strani 20) je potrebno razumeti tista odločilna dejstva (oziroma trditve o njih), s katerima sta stranki utemeljevali svoje zahtevke na postavitev zidu. Ta dejstva oziroma trditve o njih pa so diametralno nasprotna, saj sta vsaka druga za drugo trdili, da je nasprotna stran povzročila nevarno stanje brežine (temelj toženčevega zahtevka so bile (bolj konkretno) trditve o tožničini nedopustni izvršitvi začasne odredbe), ki naj bi ga bila zato s postavitvijo betonskega zidu tudi dolžna sanirati. Različna je tudi pravna podlaga, saj tožničin zahtevek temelji na 133. členu OZ, toženčev pa na določbi 279. člena ZIZ (v zvezi z 99. členom SPZ in 164. členom OZ). A sama okoliščina, da med strankama ni bilo spora o tem, kako naj bi se brežina sanirala, še ne pomeni, da je že iz tega razloga (torej v vsakem primeru) tožbeni zahtevek ene ali druge utemeljen. Za utemeljenost morajo biti podane vse predpostavke, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi natančno obdelalo. V primeru nobene od obeh strank pa (vse potrebne) predpostavke niso podane. Toženec si očitno popolnoma napačno razlaga, zakaj je sodišče prve stopnje njegov zahtevek na postavitev zidu zavrnilo. Ta ni bil zavrnjen zato, ker ne bi imel pravice zahtevati vzpostavitve stanja pred tožničino izvršitvijo začasne odredbe, ampak ker (kot je to storil v konkretnem primeru) od tožnice ne more zahtevati kakšen ukrep (25) točno naj ta zato izvede (in še manj kako naj v zvezi s tem spremeni stanje svojih nepremičnin). Za kaj takega pravne podlage ni. Vse to mu je (glej 25. stran obrazložitve izpodbijane odločbe) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prepričljiva pa je tudi obrazložitev slednjega, zakaj izgradnja zidu ob hkratnem nasutju odstranjene zemlje, kot je to zahteval toženec, ne bi pomenila vzpostavitve stanja, kot je bilo pred izvršitvijo začasne odredbe (glej 26. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Neprepričljivo je pritožbeno izpostavljanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili do leta 2006 vsi mejniki med parcelami pravdnih strank na zgornjem nivoju brežine (kar naj bi pomenilo, da je bila brežina v celoti na spodnjih parcelah tožnice). Toženec je že v okviru nasprotne tožbe (točka III, list. št. 108) jasno navedel, da zahteva vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izvršitvijo začasne odredbe s strani tožnice oziroma posledicami, ki jih je ta povzročila. Tudi na naroku dne 13.11.2012 je na vprašanje sodišča prve stopnje nedvoumno (izrecno) navedel, da je »temelj« njegovega zahtevka protipravna izvršitev začasne odredbe (in da zahteva vzpostavitev stanja, kot je bilo pred njeno izvršitvijo). Omenjanje napačnega razumevanja njegovih navedb zato ni primerno, glede na jasne trditve, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji pa brezpredmetno tudi poudarjanje, da bi lahko še pred izvršitvijo začasne odredbe postavil zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje (ter da bi bili zgolj v tem primeru zaključki sodišča prve stopnje, da se načina vzpostavitve prejšnjega stanja nasprotni stranki ne sme določati, pravilni). Enako velja za sklicevanje na stanje v letu 2006 oziroma navajanje, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni omejena zgolj na čas po izvršitvi začasne odredbe (ter da naj bi sodišče prve stopnje napačno razumelo nasprotno tožbo). S čim naj bi bila izvršitev začasne odredbe odločilna za sam način vzpostavitve prejšnjega stanja, ni jasno niti toženec tega ne obrazloži. Toženec mora pač vzeti v zakup (oziroma sebi pripisati), da (si) je s svojimi prej omenjenimi trditvami (podanimi že v nasprotni tožbi oziroma na naroku dne 13.11.2012) sam začrtal (dejanski) okvir, ki ga sedaj, ko mu očitno ne ustreza več, pa ne more enostavno spreminjati (razširiti). Nadalje z nasprotno tožbo ni zahteval le, da toženka »vrne« zemljo, ki naj bi jo odpeljala, ampak je to zahteval v povezavi z zgraditvijo armiranega betonskega zidu na njenih parcela. To pa je povsem nekaj drugega (26).

16. Tako iz njenega mnenja kot tudi iz njene izpovedbe na glavni obravnavi dne 13.12.2013, je jasno razvidno, da je izvedenka gradbene stroke A. K. omenila različne možne rešitve sanacije brežine. Drugačno pritožbeno navajanje zato ne prepriča (sploh ne, ko poskuša prikazati domnevno razliko med izvedenkinimi pojasnili glede možnosti rešitve konkretnega primera in njenimi »splošnimi« odgovori na »hipotetična« vprašanja). Tudi sicer je sodišče prve stopnje na 20. strani obrazložitve izpodbijane odločbe izpostavilo, da nobena od pravdnih strank ugotovitvam izvedencev, da so možne različne rešitve, ni ugovarjala. Ker pritožnik teh navedb sodišča prve stopnje ne izpodbija, mu že iz tega razloga ni moč slediti. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da tudi obstoj stvarne služnosti na tožničinih nepremičninah tožencu ne daje pravice, da namesto nje opravi izbiro ukrepa. Služnostna pravica vsekakor je (kot to pravilno ugotavlja toženec) pomembna pravica, a ne v oziru, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje (torej ne-pravice izbire ukrepa).

17. Ob tem, da je ob zaslišanju na glavni obravnavi (glej list. št. 201) sam jasno povedal, češ da ne trdi, da tožnica vozi po njihovem oziroma po delu njegovih nepremičnin med mejnikom in brežino (saj je tam kamenje in se ne da voziti), je pritožbeno »spraševanje«, zakaj se je brežina ob izvrševanju začasne odredbe sicer kopala do nivoja ceste in se z njo zravnala, če ne zato, da jo tožnica uporabi za hojo in vožnjo. S svojo izpovedbo je torej sam ovrgel utemeljenost svojega zahtevka na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice s hojo in vožnjo (27). Ker je v zahtevku natančno opredelil, kakšne posege ima v mislih, pretekli posegi toženke v njegovo nepremičnino, ki so bili sicer ugotovljeni, a so povsem drugačne narave, v tem oziru niso relevantni. Tudi v tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 23. strani) pravilna. Ne glede na to, ali je bil predlog za izdajo oziroma sama začasna odredba izdana utemeljeno ali ne, so stroški, ki so stranki v zvezi z njo nastali (v tem okviru pa tudi stroški njene izvršitve), stroški postopka, o povrnitvi katerih se upoštevaje splošna pravila o povrnitvi stroškov (načelo uspeha strank v postopku) odloči s končno odločbo.

18. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama stranki sami trpita stroške nastale z njuno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Toženec sam krije tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju tožnica.

(2) V nadaljevanju toženec.

(3) Zaradi padanja kamenja in zemlje oziroma njenega drsenja.

(4) Predvsem gre za ravnanja njenih pravnih prednikov.

(5) Ki sta bila tožničina soseda.

(6) Glej prvi odstavek („…., sva jih mogla požagati.“).

(7) Kot lastnice nižje ležeče nepremičnine.

(8) Kot lastnika višje ležeče nepremičnine.

(9) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(10) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(11) Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(12) Ni treba posebej poudarjati, da je dojemanje te primernosti s strani strank največkrat „subjektivno“ obarvano.

(13) Začasna odredba pa je vedno neutemeljena, če stranka v korist katere je bila izdana, izgubi pravdo glede pravice, zaradi varstva katere je bila ta izdana (glej VSL sodbo II Cp 2171/2011 z dne 25.1.2012).

(14) Glej 99. člen SPZ.

(15) Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

(16) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 173/2006 z dne 31.7.2008. (17) Ta z njegove strani tudi ni pojasnjen.

(18) Zakaj je spremembe tožbe dovolilo, je obrazloženo na 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, zaradi česar ne drži, da ta o tem nima razlogov.

(19) V tem oziru je dopustitev smiselna že zato, ker obstaja možnost, da bo zahtevku ugodeno.

(20) Lahko so vloženi celo iz nedopustnih nagibov.

(21) V isti predal sodi tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je menilo, da naj bi bil njegov zahtevek glede vzpostavitve prejšnjega stanja »preveč« natančno določen, le-tega zavrniti samo v tistem delu, ki presega »nesporno ugotovljeno«, in sicer da je potrebno postaviti vertikalno podporno konstrukcijo.

(22) Postavitev glede dimenzij primerljivih vzajemnih zahtevkov to prav gotovo ni.

(23) Glej obrazložitev na 20. strani izpodbijane odločbe.

(24) Zato ne drži trditev, da sta bila prvotna zahtevka obeh strank glede postavitve zidu povsem identična. Takšna nista bila v celoti niti glede dimenzij zidu (glede teh je tožnica kasneje zahtevek tudi sicer spremenila, kar še dodatno jemlje prepričljivost trditvi o »nespornih dejstvih«), še manj pa glede omenjenih bistvenih okoliščin (torej katera od njiju naj bi ga bila dolžna postaviti in na čigavih parcelah).

(25) Saj je možnih rešitev oziroma ukrepov več.

(26) Zato je pritožbeno navajanje, da tožnica ni prerekala njegovih trditev o količini izkopane (in odpeljane) zemlje, nerelevantno.

(27) Ob tem sodišče prve stopnje ugotavlja (kar ni z ničemer izpodbito), da enotne izpovedbe strank in prič, ki jih potrjujejo fotografije, dokazujejo, da je sporni pas od izvršitve začasne odredbe zasut s kamenjem, zaradi česar hoja in vožnja po njem nista možni (drugi odstavek na 23. strani).