Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da se je minerska družba razbremenila objektivne odgovornosti, ker je bilo samo miniranje v skladu z Zakonom o rudarstvu. Spregledalo je, da je tožeča stranka trdila, da ni bilo opravljeno v skladu z rudarskim projektom oziroma da je bil le-ta drugačen. Dejstvo, da je rudarski projekt izdelala hčerinska družba tožene stranke in po njenem naročilu, lahko pomeni, da je šlo za razmerje med izvajalcem in podizvajalcem. Za razbremenitev objektivne odgovornosti mora tožena stranka dokazati, da dela miniranja niso povzročila škode na hiši tožnikov, ampak, da je škoda v celoti nastala zaradi plazovitosti terena, načina izgradnje hiš in razmočenosti terena, na kar tožena stranka ni mogla računati in se temu izogniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da toženi stranki nista odgovorni za škodo tožečim strankam na objektih na naslovu P., nastala pa je v času od 6.9.2005 do 19.12.2005. 2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožba je izjemno obsežna, na 22 straneh, zato bo pritožbeno sodišče povzelo le tiste navedbe pritožbe, ki jih je štelo za pravno pomembne. Pritožbeno sodišče mora odgovoriti na pravno relevantne navedbe (360. člen ZPP).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena, ker je ugotavljalo v izreku, da ne obstoji temelj odškodninske odgovornosti in je o tem odločilo z vmesno sodbo. Za pritožnike je to sodba presenečenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo v nasprotju z določbo 315. člena ZPP. Med pravdnima strankama je bila sporna podlaga tožbenega zahtevka in tožeča stranka je med drugim med pravdo uveljavljala tudi možnost deljene vzročne zveze. V takem stanju pravde bi sodišče lahko izdalo vmesno sodbo, če bi ugotovilo, da je podana delna odgovornost toženih strank ali če bi menilo, da je podana v celoti odgovornost toženih strank, o višini pa bi odločalo pozneje. Če je menilo, da ni podana odgovornost toženih strank, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zato je podana očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP.

5. Pritožba nadalje trdi, da je podana kršitev iz 18. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo predlagani dokaz tožeče stranke, to je izvedenca gradbene stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že na naroku 24.5.2010 (list. št. 45) sodišče sprejelo dokazni sklep, in sicer je postavilo izvedenca s področja geofizike, geomehanike in gradbeništva. Takrat je želelo postaviti zavod v Republiki Sloveniji, ki bi celovito odgovoril na očitke tožeče stranke. Vendar je pozneje tožeča stranka zavračala vrsto postavljenih izvedencev, na koncu je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca prof. Z. E. iz R. Pritožba utemeljeno opozarja, da so trditve tožeče stranke šle v smeri, da sta toženi stranki povzročili škodo tožečim strankam na konkretnih nepremičninah in okoliščinah. Trdile so, da je podana objektivna odgovornost toženih strank, ker je miniranje nevarna dejavnost. Trdili sta tudi in sodišče prve stopnje se je dogovarjalo s to zatrjevano podlago (11. točka obrazložitve), da tožeča stranka ni opravila t.i. raziskovalno dolžnost pred izvedbo miniranja oziroma je opustila skrbnost v fazi priprav na sanacijo kamnoloma. Pri tem je tožeča stranka želela, da sodišče uporabi izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke iz kazenskega postopka (izvedenec M. T.). Sodišče prve stopnje pa je to zavrnilo, ker je štelo, da je izvedenec cenilec in ne gradbenik. Uporabilo pa je izvedeniško mnenje iz kazenske zadeve, kar je izdelal izvedenec prof. T. Zadnjemu izvedencu je sodišče prve stopnje naložilo le recenzijo izvedeniškega mnenja izvedenca prof. dr. Z . E. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da ZPP ne pozna pojma „recenzija izvedeniškega mnenja“. Kako ravna sodišče, ko rabi pri svojem delu izvedeniško mnenje, določa ZPP v določbi 243. do 256. Če je določenih več izvedencev, lahko skupaj dajo izvid in mnenje, če se glede njiju strinjajo (254. člen ZPP). Če pa se glede izvida in mnenja ne strinjajo, da vsak izvedenec svoj izvid in mnenje posebej. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novimi zaslišanji, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Le če se pojavi dvom ali nasprotje, te pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem, se postavi drugi izvedenec. V konkretnem primeru je izvedenec prof. dr. L. T. „revidiral“ prvo izvedeniško mnenje; vendar je tudi podal nekatere ugotovitve samostojno. Poudaril je, da mnenje podaja zgolj na osnovi terenskega ogleda in preučitve spisa, da pa je vpliv razstreljevanja lahko le posredne narave in da bi zato bilo treba opraviti precej drage raziskave (list. št. 257). Bil pa je vprašan, da opravi recenzijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zadovoljivo pojasnilo v izpodbijani sodbi, zakaj ni sledilo tožeči stranki in postavilo izvedenca gradbene stroke oziroma zakaj ta ni potreben. Ob tem, da je iz kazenskega spisa Kpd 1/2009 prebralo posamezne dele spise, dovolilo izvedenca iz kazenskega spisa, ni pa dovolilo izvedenca gradbene stroke iz tega spisa, vzbuja dvom, ali sta obe stranki v postopku imeli možnost enakega dokazovanja svojih trditev. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz opravljenega dokaznega postopka zaenkrat ne izhaja, da bi drugotožena stranka napačno minirala zadevo. Vendar je tožeča stranka ves čas dokazovala, da je odgovornost tožene stranke objektivna in da se torej mora ekskulpirati tudi v smeri, da ni mogla pričakovati škode in jo odvrniti glede na konkretne okoliščine primera (razmočenost tal, plazovitost terena). Kaj mora dokazati tožeča stranka oziroma kako se lahko razbremeni, pove materialno pravo. Ravno možnost „pričakovane“ škode pa je očitek tožeče stranke toženi stranki.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odgovornost za miniranje objektivna in glede na določbo 187. člena OZ solidarna. Vendar je treba izhajati iz dejstva, da mora tožena stranka dokazati, da zaradi njenega dela oziroma miniranja, ni bila povzročena škoda na hiši tožnikov oziroma mora dokazati, kaj je bil vzrok teh poškodb (1). Po drugem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari oziroma dejavnosti prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Gre torej za zahtevo zakonodajalca, da tožena stranka dokaže, da ni mogla predvideti, da bodo sunki pri miniranju v konkretnih okoliščinah povzročili škodo. Kljub temu, da je izvedenec ugotovil, da je bilo z miniranjem vse v redu, ostane odgovor na vprašanje, ali je to bilo „v redu“ glede na konkretne okoliščine.

7. Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo s to trditveno podlago tožeče stranke v 11. točki obrazložitve. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je bila dolžnost tožene stranke že pri pripravi dokumentacije, sprejemu ukrepov in samem miniranju upoštevati lokalne posebnosti, namočenost in plazovitost terena, dejansko odpornost objektov na potresne sunke in konkretno kvalitetno gradnjo objektov. Vendar je menilo, da so te priprave na miniranje bile v domeni podjetja M. d.o.o., ki je prevzela rudarsko tehnični in varstveni nadzor nad deli sanacije kamnoloma. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da so priprave stvar rudarskega projekta (priloga B16). Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka izbrala oziroma postavila za izdelavo rudarskega projekta svojo hčerinsko firmo M. d.o.o. in da je ta povezana s toženo stranko. Sodišče prve stopnje meni, da če je bilo kaj narobe z rudarskim projektom, to ni v domeni tožene stranke oziroma toženo stranko ekskulpira. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču (priloga B7) in meni, da je tožena stranka storila vse, kar je morala, da če so bile napake v rudarskem projektu, to ekskulpira toženo stranko. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni dopustilo zaslišanj prič, ki bi opisale stanje objektov pred miniranjem (npr. priča M. S., ki je izvajal fasaderska dela na hiši tretjega tožnika). V konkretnem primeru bo za pravilno ugotavljanje dejanskega stanja treba ugotoviti, kako bi morala ravnati tožena stranka po rudarskem projektu oziroma ali je rezultat miniranja bil ustrezen opisu vplivnega območja iz rudarskega projekta (primerjaj 36 priloge B16). Tako bo treba najprej ugotoviti stanje na objektih pred miniranjem, ugotoviti razdaljo vplivnega območja in izvedenca vprašati, ali je konkretno miniranje lahko vplivalo na konkretno vplivno območje oziroma gradnje, ki so last tožnikov. Pri tem naj sodišče prve stopnje tudi upošteva, da je izvajalec del izbral podjetje M. d.o.o. Pritožba očita toženi stranki izbiro podizvajalca, za katerega odgovarja.

8. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je v celoti za nastalo škodo kriv teren oziroma gradnja tožnika, preuranjena. Dejansko stanje je ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno. Sodišče naj torej najprej zasliši predlagane priče in ugotovi stanje objektov pred miniranjem, nato naj postavi izvedenca gradbene stroke, ki bo ugotavljal starost poškodb na objektih in vrsto poškodb. Pri tem bo seveda treba upoštevati vse ugovore toženih strank o vrsti terena, namočenosti tal in vrsti gradnje. Vendar bo treba tudi ugotoviti, ali je tožena stranka pravilno opravila pripravo del, da ne bi bila ogrožena varnost premoženja tožeče stranke (primerjava izdelanega rudarskega projekta, opravljenih del in nastale škode). Če pa se bo iz kazalo, da so bile v rudarskem projektu napake, bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na očitek pritožbe, da je drugotožena stranka izbrala izvajalca, ki je izdelal rudarski projekt. Sodišče naj tudi ugotovi, na podlagi katere pogodbe sta sodelovala drugotožena in M. d.o.o. Če gre za pogodbo o delu, gre za razmerje med naročnikom in izvajalcem. Za ekskulpacijo toženih strank je treba odgovoriti na vprašanje, ali je konkretno miniranje bilo v okviru vplivnega območja po rudarskem projektu. To bo treba razčistiti z izvedencem prof. dr. L.T., če bodo stranke založile predujem.

9. Če se bo v nadaljevanju postopka pokazalo, da so razlogi za škodo na objektih tožeče stranke tako zaradi miniranj, ki ni bilo dobro pripravljeno oziroma prilagojeno razmeram na terenu, kot tudi drugim dejavnikom, bo treba odgovoriti tudi na navedbe tožeče stranke, da gre lahko za deljeno vzročno zvezo.

10. Tako je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj razloge sodbe II Ips 849/2008 judikati Vrhovnega sodišča RS.