Jedro

Odločba o prevedbi v naziv ne predstavlja pravne podlage za priznanje plače po količniku, določenem v 1. odst. 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur.l. RS št. 56/2002 - 62/2005), saj mora predstojnik, na podlagi te odločbe, izdati odločbo o prvi premestitvi na podlagi 189. člena ZJU, s katero se določi tudi plača (osnovna plača z dodatki). Zato javnemu uslužbencu ne pripada višji količnik že od uveljavitve ZJU, to je od 28.6.2003 oziroma od izdaje odločbe o prevedbi, ampak šele od dokončnosti odločbe o razporeditvi, izdane po 189. členu ZJU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo po količniku za obračun osnovne plače 3,30 od 28.6.2003 dalje, izplačati razliko med pravilno obračunano plačo po količniku 3,30 in nepravilno obračunano in izplačevano plačo po količniku 3,25 za vsak mesec od 28.6.2003 dalje, in izplačati zakonske zamudne obresti na razliko med pravilno in nepravilno obrčaunano in izplačevano plačo za vsak mesec od 28.6.2003 dalje, obračunane od vsakokratnega mesečnega plačilnega dne do izplačila, v 8 dneh.

Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 75.174,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sprejme pritožbo in jo obravnava skladno s 1. in 3. odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter razsodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo tožnikovega pravnega stališča, "da se je z uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih sistem spremenil tako, da se v prehodnem obdobju, do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, količnik za uradniški naziv določa direktno v 195. členu Zakona o javnih uslužbencih, ter da se z dokončno odločbo o prevedbi uradnika v uradniški naziv zato zanj preneha uporabljati dotedanji sistem določanja količnika za delovno mesto in se uporablja količnik, kot ga določa 195. člen ZJU". Zato je odločitev sodišča prve stopnje po mnenju pritožnika napačna. ZJU v 1. odstavku 195. člena izrecno določa količnike za določitev osnovne plače za vsako od 18. stopenj uradniških nazivov "do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju". S tem uradnikom določa količnik glede na stopnjo njihovega naziva in ne na njihova delovna mesta, oziroma brez odvisnosti ali povezave z razporeditvijo na delovna mesta na podlagi 189. člena ZJU. Povsem enako stališče vsebuje tudi pet priloženih mnenj organov državne uprave, ki jih je tožnik priložil že k tožbi, a jih sodišče sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo tudi na stališče, da bi moral tožnik izpodbijati odločbo o prevedbi v uradniški naziv z dne 16.7.2003, če je želel uveljaviti količnik 3,30, pa tega ni storil, čeprav iz obrazložitve odločbe izhaja določitev količnika. Tudi ta trditev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožnika zmotna. Tožnik predmetne odločbe o prevedbi v naziv ni izpodbijal, saj je njen izrek zakonit in določa natančno tisto, kar določa ZJU. Je pa tožnik od tožene stranke uveljavljal izplačilo po količniku 3,30 na podlagi dokončne odločbe o prevedbi v uradniški naziv 9. stopnje, saj je ugotovil, da se mu plača izplačuje še vedno po količniku 3,25 in ne po količniku 3,30, kot bi mu pripadal na podlagi 1. odst. 195. člena ZJU, ki je nedvoumno določil, da uradnikom ob dokončni prevedbi v uradniške nazive, pripada takšen količnik za določitev osnovne plače, kot je določen v citirani zakonski določbi in ne morda kasneje oziroma šele ob prvi razporeditvi na nova delovna mesta po 189. členu ZJU. Zato je bila izplačevana plača, obračunana po količniku 3,25 od 28.6.2003 dalje, nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je ugotovilo, da dokončna odločba o prevedbi v naziv ne predstavlja pravne podlage za izplačilo plače po količniku 3,30. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, zato se v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku z odločbo z dne 16.7.2003 določila le nov uradniški naziv. S to odločbo je bila opravljena le prevedba tožnika v uradniški naziv 9. stopnje. Prevedba je bila opravljena v skladu s 194. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur.l. RS, št. 56/2002 - 62/2005) in na podlagi Priloge I Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur.l. RS, št. 58/2003), ki je za zaposlenega, ki je delal na delovnem mestu z izhodiščnim količnikom 3,25 določila naziv 9. stopnje. Ker je bil tožnik na dan uveljavitve ZJU, to je 28.6.2003, dokončno razporejen na delovno mesto "samostojni inšpektor - vzgojitelj" (odločba o razporeditvi na delovno mesto z določitvijo izhodiščnega količnika 3,25 z dne 16.3.2000), je predstojnik utemeljeno upoštevajoč tudi količnik iz navedene dokončne odločbe o tožnikovi razporeditvi njegovo delovno mesto prevedel oziroma imenoval v naziv 9. stopnje - policijski inšpektor III. Z odločbo o prevedbi pa se tožniku ni spremenil tudi izhodiščni količnik tako, da je glede tožnikove plače še vedno veljala odločba tožene stranke z dne 16.3.2000, s katero je bil tožnik razvrščen v plačilni razred s količnikom 3,25. Odločba o prevedbi v naziv ima naravo upravne in ne delovnopravne odločbe. V skladu s 5. odst. 24. člena ZJU je zoper tako upravno odločbo dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Zoper dokončno odločbo pa je dovoljen upravni in ne delovni spor. Ker odločba o prevedbi ne predstavlja odločbe o razporeditvi in odločbe o plači, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik, zgolj na podlagi odločbe o prevedbi, ki je sicer v obravnavanem primeru postala dokončna in pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vložil niti pritožbe niti ni sprožil upravnega spora, ni upravičen do izplačila plače po količniku 3,30, ki je v skladu s 1. odst. 195. členom ZJU določen kot količnik za naziv 9. stopnje.

Po 189. členu ZJU je moral biti javni uslužbenec razporejen na delovno mesto v skladu s sprejeto sistemizacijo in ob prvi premestitvi, v soglasju med javnim uslužbencem in delodajalcem se je morala skleniti tudi pogodba o zaposlitvi. Šele na podlagi sprejetega Akta o sistemizaciji v skladu z ZJU in podzakonskimi predpisi je lahko po citirani zakonski določbi prišlo do prerazporeditve delavca, v kateri pa se je določila tudi plača. Šele taka odločba je pomenila pravno podlago za izplačilo plače javnemu uslužbencu po količniku določenemu za uradniški naziv na podlagi odločbe o prevedbi. Zato količniki uradniških nazivov določeni v 1. odst. 195. člena ZJU ne predstavljajo pravne podlage za izplačilo plače, saj te določbe ni mogoče neposredno uporabiti. Tudi javnemu uslužbencu mora biti izdana individualna odločba o razporeditvi in določitvi plače. Tožnik je bil na podlagi dokočne upravne odločbe o prevedbi v naziv razporejen na podlagi 189. člena ZJU in v skladu z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji z dne 28.5.2004, s spremembami in dopolnitvami z dne

1.11.2004, 30.11.2004 in 20.12.2004, sprejetim v skladu z ZJU in z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih državne uprave in v pravosodnih organih, na katerega je Vlada RS podala soglasje, z odločbo z dne 22.11.2004. S tem je tožena stranka opravila prvo razporeditev tožnika po ZJU ob upoštevanju naziva, ki pa ga je pridobil s prevedbo na podlagi odločbe z dne 16.7.2003. Upoštevajoč 4. odst. 195. člena ZJU je tožniku utemeljeno določila količnik za določitev osnovne plače v višini 3,30 ter mu na ta osnovni količnik priznala tudi ustrezne dodatke v višini, kot izhaja iz sklepa o razporeditvi in določitvi plače izdanega na podlagi 189. člena ZJU.

Šele taka odločba o razporeditvi, s katero je bila tožniku določena tudi plača (osnovna plača z vsemi dodatki), predstavlja odločbo, s katero je predstojnik odločil o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca. Zakonitost te odločbe pa se presoja pred delovnim sodiščem, saj gre za delovnopravno odločbo. V kolikor se javni uslužbenec s tako odločbo ne strinja, lahko po 3. odst. 24. člena ZJU zoper njo vloži pritožbo, ki je pred novelo ZJU (Ur.l. RS, št. 113/2005) zadržala izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca (po noveli pritožba ne zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja, ali če na predlog javnega uslužbenca komisija za pritožbe zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, če oceni, da bi lahko z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice). Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja pa je dovoljeno tudi sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Ker je bil tožnik v skladu z odločbo o prevedbi v uradniški naziv

9. stopnje šele z odločbo z dne 22.11.2004, izdano na podlagi

189. člena ZDR, razporejen na delovno mesto policijski inšpektor III, mu tudi po oceni pritožbenega sodišča pripada plača po količniku 3,30 šele od dokončnosti te odločbe naprej, ne pa že od izdaje upravne odločbe o prevedbi v uradniški naziv oz. od začetka veljavnosti ZJU, to je 28.6.2003, kot to zmotno meni tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.