Jedro

Sodba, ki je že postala pravnomočna namreč ne more postati nepravnomočna zgolj zaradi ponovne vročitve stranki.

Izrek

Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, da se razveljavi tožnikovo priznanje očetovstva pri Centru za socialno delo in toženca zaveže k nerazdelnemu plačilu 6.495 EUR, zamudnih obresti in stroškov postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrglo pritožbo tožencev proti prvostopenjski sodbi, ker je ugotovilo, da je ta prepozna. Ugotovilo je namreč, da je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo 24.1.2008 in jo vročilo toženki in tožencu na podlagi fikcije o vročitvi, upoštevaje določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Iz priloženih vročilnic (glej str. 21 - 23 sodnega spisa) izhaja, da je vročevalec toženca z obvestilom o prispelem pismu dne 28.1.2008 pozval, da prevzameta sodno pisanje (sodbo) na pošti ter ju hkrati tudi obvestil, da ga počakata na njunem naslovu dne 29.1.2008 med 11.00 in 13.00 uro ter hkrati tudi označil, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku. Iz obvestila z dne 29.1.2008 je razvidno, da vročevalec ni mogel osebno vročiti sodbe tožencema, zato ju je obvestil, da lahko prevzameta sodno pisanje v roku 15 dni na pošti, ker se bo v nasprotnem štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno obvestilo. Takšen postopek je sodišče prve stopnje (po nepotrebnem) ponovilo tudi dne 18.2.2008, in je bila sodba ponovno pravilno vročena tožencema na podlagi fikcije o vročitvi, zato ni bilo potrebe, da bi se opravljala tudi tretja vročitev, na podlagi katere sta toženca podpisala prejem sodnega pisanja dne 17.3.2008 ter nato vložila pritožbo. Prvostopenjska sodba je postala pravnomočna tako že 13.2.2008 in je zato prepozna pritožba, ki je bila vložena 1.4.2008. 3. Toženca sta vložila revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča zaradi revizijskih razlogov po "1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP". Stališče revidentov je, da je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo zamudno sodbo, "ker iz zamudne sodbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi". Sodišče prve stopnje je imelo glede pravnomočnosti svoje sodbe očitno drugačno stališče kot pa pritožbeno sodišče, saj je zamudno sodbo tožencema ponovno vročilo 17.3.2008. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ta pa je odgovoril na revizijo (povrnitve stroškov ni zahteval). Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti proti sklepu pritožbenega sodišča, tožnik pa je odgovoril na navedeno zahtevo (povrnitve stroškov ni zahteval).

5. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se izpodbija odločitev višjega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je višje sodišče nepravilno uporabilo 343. člen ZPP v zvezi s 142. členom ZPP in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče stranki odvzelo pravico do pritožbe in možnost obravnavanja pred sodiščem. Argumentacija zahteve je naslednja: Tožnik je 16.10.2008 zoper J. K. in R. B. vložil tožbo na razveljavitev izjave o priznanju očetovstva in vračilo plačanih zneskov preživnine. Izjavo o priznanju očetovstva je podal na Centru za socialno delo dne 25.3.1992 zaradi "spleta okoliščin, prepričevanja in prisile v domačem kraju". Trditvena podlaga tožbe drugih navedb glede napak volje nima.

Sodišče je tožbo tožencema vročilo na podlagi 142. člena ZPP, nato pa izdalo zamudno sodbo, čeprav utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Objektivni prekluzivni rok treh let iz 99. člena OZ je bil ob vložitvi tožbe zamujen za dvanajst let, napaka volje (grožnja), ki jo je sodišče upoštevalo pa tudi ne izhaja iz trditvene podlage tožbe. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo vročalo po 142. členu ZPP (dne 28.1.2008 in 29.1.2008). Postopek vročanja je nato sodišče ponovilo tako, da sta toženca podpisala prejem sodnega pisanja dne 17.3. ter (ob odobreni nujni brezplačni pravni pomoči) vložila pritožbo v roku, navedenem v pravnem pouku sodbe.

Višje sodišče je pritožbo zavrglo. Menilo je, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem opravilo ponovni postopek vročanja, ker je bila vročitev pravilno opravljena na podlagi fikcije o vročitvi že 29.1.2008 in je zato pritožba prepozna. Takšna odločitev pa ni pravilna. Če se je sodišče prve stopnje odločilo, da ponovno opravi postopek vročanja in s tem priznalo več kot določa zakon, višje sodišče ni imelo podlage podeljenega odvzeti. Dodatno, oziroma ponovno vročanje s strani sodišča in s tem podelitev roka za vložitev pritožbe, ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. V nasprotnem primeru bi bila s takšnim vročanjem, o prejetem pravnem pouku v sodbi, stranka zavedena (stranka bi vložila pritožbo in ne bi npr. uporabila instituta vrnitve v prejšnje stanje). V skladu z določbo 25. člena Ustave RS je pravica do pritožbe ustavna pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki je bila z odločitvijo višjega sodišča v obravnavani zadevi kršena, prav tako pravica do izjave v postopku. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v primerljivem primeru napačnega pravnega pouka v zadevi II Ips 488/2002. Obravnavana zadeva naj bi tudi presegala "pomen konkretnega primera". Čeprav ZPP spor o izpodbijanju veljavnosti priznanja očetovstva ne uvršča med spore iz razmerja med starši in otroki, ustaljena sodna praksa pa ga opredeljuje kot premoženjsko-pravni spor (II Ips 138/97 in ostali judikati), taka sodna odločba učinkuje predvsem na področju rodbinsko-pravnih razmerij. Zakonitost in pravilnost sodnih odločb v teh sporih je zato tudi v javnem interesu in čeprav je jasno stališče v pravni teoriji, da je ureditev vročanja po 142. členu ZPP nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva in ne pomeni čezmernega posega v pravico nasprotne stranke do kontradiktornega postopka, kar vse velja tudi za zamudno sodbo, se zdi test sorazmernosti v sporih o izpodbijanju veljavnosti priznanja očetovstva, ob jasnem konvencijskem, ustavnem in zakonskem varstvu otrokovih koristi, obremenjen s senco dvoma. Toliko bolj, ker je zakonodajalec v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki, uporabo določb ZPP o zamudni sodbi podredil drugim važnejšim načelom, ki veljajo v rodbinsko-pravnih razmerjih. Temeljno vprašanje s tem v zvezi je, ali ne bi ustavno skladna razlaga določb ZPP terjala tudi pri sporih zaradi izpodbijanja priznanja očetovstva uporabo določbe prvega odstavka 412. člena ZPP. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče o nedopustnosti sklenitve sodne poravnave v sporih zaradi izpodbijanja priznanja očetovstva v zadevi II Ips 528/2006. Enako pomembno pa bi bilo tudi stališče najvišjega sodišča splošne pristojnosti v državi glede dopustnosti uporabe določb o zamudni sodbi v tovrstnih sporih. Ta zahteva se zavzema za stališče, da se v sporih o izpodbijanju priznanja očetovstva uporablja določba prvega odstavka 412. člena ZPP.

Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Tako revizijski preizkus kot preizkus utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti se lahko nanašata samo na pravilnost odločitve pritožbenega sodišča, da zavrže pritožbo proti prvostopenjski sodbi, ker je pritožba prepozna. Zaradi narave odločanja pritožbenega sodišča (zavrženje pritožbe po 352. členu ZPP) se pritožbeno sodišče pri odločanju ni ukvarjalo s preizkusom pravilnosti izdaje zamudne sodbe. Zato so v sedanjem postopku povsem odveč vsi pomisleki tožencev in Vrhovnega državnega tožilstva o pravilnosti zamudne sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.

7. Način vročanja zamudne sodbe, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, v sedanjem postopku ni sporen. Toženca sta bila 29.1.2008 pravilno obveščena, da lahko prevzameta sodbo v roku petnajst dni na pošti, saj se bo v nasprotnem štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno obvestilo. Sodbe na pošti nista dvignila in je zato sodba postala pravnomočna 13.2.2008. Bistvo pravnomočnosti je v tem, da se sodba ne more več izpodbijati s pritožbo(1). Zato je za dovoljenost pritožbe povsem nepomembno, da je prvostopenjsko sodišče po pravnomočnosti zamudne sodbe dne 18.2.2008 sodbo ponovno vročilo tožencema. Sodba, ki je že postala pravnomočna namreč ne more postati nepravnomočna zgolj zaradi ponovne vročitve stranki. Zato tudi konkretna zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 488/2002, saj stranka po pravnomočnosti sodbe v nobenem primeru ne more biti relevantno "zavedena", da je še dopustna pritožba proti sodbi. Zaradi enakih razlogov tudi ni mogoče upoštevati v zahtevi izpostavljene hipotetične možnosti, da bi toženca predlagala vrnitev v prejšnje stanje.

8. O reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi 389. člena ZPP, odločitev pa ima podlago v 378. in drugem odstavku 391. člena ZPP. O tožnikovih stroških postopka sodišče ni odločalo, ker tožnik njihove povrnitve ni zahteval. .Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 319. člena ZPP.