Jedro

Pritegnitev sodnega cenilca v postopek nepremičninske izvršbe z nalogo, da oceni nepremičnino, je obvezna. Posledično so stroški cenilca, nastali s cenitvijo, stroški potrebni za izvršbo, če je cenitev in njena morebitna dopolnitev opravljena strokovno, v skladu z navodili sodišča in jo sodišče zato tudi uporabi pri ugotovitvi vrednosti dolžnikove nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 794,24 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da cenitev ni bila potrebna oziroma le ta sploh ni bila opravljena in je lažniva.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja 38. člen ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Vodilo za odločitev o upnikovih stroških je torej potrebnost stroškov za konkretno izvršbo. Glede na to, da je cilj izvršilnega postopka (prisilna) uveljavitev upnikove terjatve, so potrebni le tisti stroški, brez katerih upnik ne more opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev svojega zahtevka.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom dolžniku kot potrebne za izvršbo naložilo v plačilo stroške postavljene sodne cenilke, ki je opravila cenitev njegovega solastniškega deleža nepremičnine. Dolžnik odločitvi sodišča oporeka, da cenitev ni bila potrebna oziroma da le ta sploh ni bila opravljena in je lažniva. Vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe, po drugem odstavku 178. člena ZIZ ugotovi sodišče na podlagi cenitve sodnega cenilca. Pritegnitev sodnega cenilca v postopek nepremičninske izvršbe z nalogo, da oceni nepremičnino, je torej obvezna. Posledično so stroški cenilca, nastali s cenitvijo, stroški potrebni za izvršbo, če je cenitev in njena morebitna dopolnitev opravljena strokovno, v skladu z navodili sodišča in jo sodišče zato tudi uporabi pri ugotovitvi vrednosti dolžnikove nepremičnine.

8. Presoja potrebnosti mora biti iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno razvidna in obrazložena. Zgolj pavšalna obrazložitev, da so bili stroški, naloženi v plačilo dolžniku, za izvršbo potrebni, v predmetni zadevi ni ustrezna oziroma je pomanjkljiva oziroma prenagljena.

9. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi dolžnika ugodilo in sklep zaradi podane bistvene kršitve določb postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do potrebnosti cenitve oziroma z njo povezanimi stroški po stroškovnih cenilke za cenitev in odgovor na pripombe dolžnika.

10. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.