Jedro

Tožnica ni dokazala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD. Ker je zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnica namreč ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Navedeno vlogo je tožnica vložila na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Iz vloge je razvidno, da je v Slovenijo prišla leta 1979 in da je na dan 23. 12. 1990 imela stalno prebivališče v Mariboru. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica v mesecu maju 1991 leta s hčerkama odšla na obisk k staršem v Makedonijo. Njen mož, ki je bil zaposlen v JLA, je odšel iz Slovenije skupaj z umikom JLA, in sicer najprej v Valjevo, nato pa v Novi Sad, kjer se mu je leta 1992 pridružila tudi tožnica z otrokoma. Družina se je nato večkrat selila, tako kot je mož imel službene obveznosti in so živeli v Črni Gori, Makedoniji in sedaj v Beogradu. V Slovenijo se je tožnica vrnila leta 2012 za nekaj dni, da bi se pozanimala, kako bi si tu uredila bivanje. Na podlagi navedenega je prvostopni organ zaključil, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD, prav tako pa v njenem primeru odsotnost iz Slovenije ni posledica enega od razlogov, ki jih kot upravičene določa 1.č člen ZUSDDD.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožničino pritožbo kot neutemeljeno. Tožnica je Republiko Slovenijo zapustila dne 29. ali 30. aprila 1991, torej njena odsotnost ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Vojne razmere v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, ki jih kot razlog nemožnosti vrnitve navaja tožnica, so sicer v 1.č členu ZUSDDD določene kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, vendar samo, če v postopku oseba tudi dokaže, da se v Republiko Slovenijo zaradi teh vojnih razmer ni mogla vrniti. Navedenega pa tožnica v postopku ni dokazala. Prav tako tožena stranka meni, da so razlogi, na katere se je sklicevala, na njeni strani in so rezultat njene odločitve.

Tožnica v tožbi ugovarja napačno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. V postopku je jasno pojasnila, da je leta 1991 odšla v Makedonijo le na dopust k staršem ter se je nameravala vrniti v začetku julija 1991. Vrnitev zaradi vojnih razmer v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem ni bila možna, prav tako je mož kasneje skupaj z JLA odšel v Srbijo, ker mu drugega ni preostalo. Ne glede na to, pa bi se tožnica, če bi lahko odločala sama, vrnila v Slovenijo, če ji tega ne bi preprečila vojna, in sicer ne glede na moževo zaposlitev izven Slovenije. Vsekakor ni odšla v Makedonijo z namenom trajne zapustitve Slovenije, temveč zgolj na obisk. Meni, da v njenem primeru gre za upravičeno odsotnost, kot je določena v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Dejstvo vojne na območju ostalih republik nekdanje SFRJ je pravno relevantno po določbah ZUSDDD. Ugotovitev upravnega organa, da se je njen mož leta 1991 zaposlil izven Slovenije, je nerelevantna. Tožena stranka pa tudi preozko interpretira določbe ZUSDDD glede njenih poskusov vrnitve in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji. Iz sodne prakse Upravnega sodišča RS izhaja, da je treba ravnanja presojati preko aktivnosti za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir. Sama je v postopku povedala, da je pogosto spraševala o možnosti vrnitve v Slovenijo in da je leta 2004 pridobila garantno pismo z namenom pridobitve vstopnega vizuma, ki pa ji je bil zavrnjen. Torej so za njeno vrnitev obstajale objektivne omejitve, ki ji tega niso dovoljevale. Predlaga, da sodišče izpodbijajo odločbo spremeni tako, da se njeni prošnji ugodi, podredno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, navedenih v odločbah obeh upravnih organov in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ ter so imeli 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Glede na citirano pravno podlago ter podatke upravnega spisa sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Po podatkih spisa, ki niso sporni, je tožnica odšla iz Republike Slovenije konec meseca aprila 1991 ter je v Slovenijo ponovno prišla na obisk leta 2012. Tožničina odsotnost iz Republike Slovenije torej ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnica Slovenijo zapustila že pred tem.

Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; - če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; - če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih; - če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo.

Glede na ugotovljene dejanske okoliščine odhoda tožnice iz Republike Slovenije in glede na njena kasnejša ravnanja je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov, da tožnica ni dokazala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD. Ker je tožnica zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnica namreč ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo. Zgolj sklicevanje, da gre pri tem za objektivne okoliščine, na katere tožnica ni mogla vplivati, namreč ne zadošča za izpolnitev navedenega pogoja. Tožnica namreč ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere preprečile njeno vrnitev v Slovenijo, niti konkretnih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Okoliščinam, da je pogosto spraševala o možnosti vrnitve v Slovenijo ter da je leta 2012 dejansko prišla na obisk, ni mogoče pripisati take teže, ki bi dokazovala dejanske poskuse njene vrnitve v Republiko Slovenijo. Sodišča tudi ni prepričala, da ni relevantna ugotovitev, da je njen mož zaposlen izven Slovenije in da bi se kljub temu vrnila v Slovenijo, če bi lahko o tem odločala sama, saj se po njenih navedbah družina ves čas seli tako kot ima mož službo. Upoštevaje vse navedeno sodišče zato zavrača tudi tožbeni ugovor, da sta upravna organa preozko interpretirala njena ravnanja glede poskusov vrnitve ter da sta posledično tudi preozko razlagala materialni zakon. Navedena odločitev pa tudi ne odstopa od sodne prakse upravnega sodišča. Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.