Jedro

Do pravnomočnosti sklepa o prekinitvi sodišče prve stopnje ne ve, ali bo sploh dalo zahtevo za oceno ustavnosti na Ustavno sodišče kajti, če bi prišlo do razveljavitve sklepa o prekinitvi, bi po nepotrebnem pisalo zahtevo, kar bi bilo neekonomično. Ustavno sodišče pa od predlagatelja zahteva, da izkaže pravnomočnost sklepa o prekinitvi postopka, ker gre za procesno predpostavko za odločanje o ustavnosti, sicer zavrže zahtevo za oceno ustavnosti.Ko gre za vprašanje presoje ustavnosti, sodišče druge stopnje ne more vsiljevati svojih materialnopravnih videnj sodišču prve stopnje, ker bi s tem nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom prekinilo postopek v gospodarskem sporu zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti petega odstavka 347. (prav: 342.) člena in prvega odstavka 344. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) z dnem 13. 6. 2017. Ugotovilo je, da je tožeča stranka vložila tožbo na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil stečajni dolžnik v osebnem stečaju oziroma zanj upravitelj, ter kupec, ki je kupil 1/2 nepremičnin stečajnega dolžnika. Sodišče ni moglo postopati po petem odstavku 342. člena ZFPPIPP v povezavi s prvim odstavkom 344. člena ZFPPIPP, ker meni, da sta v neskladju z Ustavo. Določbi skupaj močno omejujeta pravico do pravnega varstva vsem subjektom, razen upnikom v stečajnem postopku, in odrekata pravico osebam, ki niso upniki v stečajnem postopku, in v katerem koli drugem postopku pravico do učinkovitega pravnega varstva, četudi jim je tekom stečajnega postopka bila kršena pravica (tožnici je bila kršena predkupna pravica), kar je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena in pravic do učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). V obrazložitvi predloga ZFPPIPP zakonodajalec ni navedel zadostnih razlogov za nesorazmeren poseg v pravico do pritožbe, kar pripelje do situacije, da ni nobene sankcije za kršitev predkupne pravice v stečajnem postopku, in tožnica, ki ji je bila kršena pravica v stečajnem postopku, nima ustreznega pravnega varstva. Iz tega razloga bo na Ustavno sodišče naslovilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo drugi toženec po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prekinilo postopek z dnem 13. 6. 2017, v obrazložitvi pa je opredelilo, da šele "bo na Ustavno sodišče naslovilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti", kar ne zadošča za prekinitev postopka. Postopek je mogoče prekiniti, če sodišče začne postopek za oceno ustavnosti zakona oziroma dela zakona in ne kar naprej, če bo šele enkrat v prihodnosti začelo postopek. Če sodišče ni začelo postopka za oceno ustavnosti, niso podani vsi pogoji za prekinitev postopka, o čemer se je že izrekla sodna praksa. Predmet obravnavanja ni pritožba zoper sklep v zvezi s prodajo premoženja znotraj stečajnega postopka. Tožnica je imela možnosti, kolikor je smatrala, da je bilo poseženo v njene pravice v zvezi s pritožbo zoper sklep o prodaji, znotraj stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju St 1358/2008, da bi vložila ustavno pritožbo in zahtevo za oceno ustavnosti, kar ni storila. Sklepi v zvezi s prodajo v stečajnem postopku so pravnomočni in ker ni vložila ustavne pritožbe, glede teh sklepov tožnica, katero zastopajo različni odvetniki, ne more doseči izboljšanja položaja niti kolikor bi sodišče dejansko sprožilo postopek za oceno ustavnosti, česar zmotno ni ugotovilo. Peti odstavek 342. člena ZFPPIPP ni v neskladju z Ustavo RS ali EKČP in ne drži, da za obrazložitev predloga zakona niso navedeni zadostni razlogi za to določbo, ali da se s tem ne zasleduje ustavno dopusten cilj oziroma da omejitve niso nujne, primerne in sorazmerne. Sodišče je neutemeljeno odstopilo od sodne prakse, sklicujoč se na domnevno neustavnost delov ZFPPIPP, čeprav je vprašanje varstva kupcev v petem odstavku 342. člena ZFPPIPP obravnavalo že Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 22/2012 in pri petem odstavku 342. člena ZFPPIPP ali 344. člena ZFPPIPP oziroma ostalih določbah ZFPPIPP ni ugotovilo nobenih morebitnih kršitev Ustave RS ali EKČP ter ni prekinilo postopka in ne sodišče prve ne druge stopnje, ne Vrhovno sodišče RS. Ni jasno in pošteno do drugega toženca, zakaj je to storilo šele v tem postopku isto sodišče, ki vodi stečajni postopek zoper tožničinega moža, in v katerem je tožnica ugovarjala v postopku prodaje po že opravljeni prodaji. Uveljavljala je enega izmed zahtevkov, ki jih prepoveduje peti odstavek 342. člena ZFPPIPP. Drugemu tožencu nastaja velika škoda, saj ne more uporabljati svoje nepremičnine do 1/2 zaradi preprečevanja tožnice in bo zaradi nezakonitega ravnanja sodišča nastala še večja škoda, saj se bo postopek zavlekel še za najmanj dve leti zaradi odločanja Ustavnega sodišča. Sodišče bi mu moralo v izjavo posredovati zahtevo za ceno ustavnosti ZFPPIPP ter dokazilo o vloženi zahtevi pred Ustavnim sodiščem in to pred izdajo izpodbijanega sklepa. Ker tega ni storilo, je kršilo pravico do izjave.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki in prvemu tožencu. Tožeča stranka je poslala njen dopis, naslovljen na Uredništvo časopisa D. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izreku izpodbijanega sklepa se je sodišču prve stopnje pripetila očitna pisna pomota. Namesto peti odstavek 347. člena ZFPPIPP bi se moral glasiti peti odstavek 342. člena ZFPPIPP. Ta je naveden v obrazložitvi in tudi drugi toženec v pritožbi podaja svoje razloge za ustavno skladnost te določbe. Sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi očitno pisno pomoto, kot to določa prvi odstavek 328. člena ZFPPIPP. Tudi po pravnomočnosti sklepa. V vsakem primeru je priporočljivo, da to stori pred odposlanjem zadeve na Ustavno sodišče. 6. Ne drži očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da bo na Ustavno sodišče naslovilo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti. Po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. V spisu je že zahteva za oceno ustavnosti sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2017 in glede na odredbo z istim datumom jo bo poslalo na Ustavno sodišče po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (l. št. 190 in naprej spisa). Do pravnomočnosti sklepa o prekinitvi sodišče prve stopnje ne ve, ali bo sploh dalo zahtevo za oceno ustavnosti na Ustavno sodišče kajti, če bi prišlo do razveljavitve sklepa o prekinitvi, bi po nepotrebnem pisalo zahtevo, kar bi bilo neekonomično. Ustavno sodišče pa od predlagatelja zahteva, da izkaže pravnomočnost sklepa o prekinitvi postopka, ker gre za procesno predpostavko za odločanje o ustavnosti, sicer zavrže zahtevo za oceno ustavnosti1. En drugačen primer iz baze višjih sodišč še ne pomeni enotne sodne prakse.

7. Sodišče prve stopnje je v zahtevi za oceno ustavnosti združilo peti odstavek 342. člena in prvi odstavek 344. člena ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da slednja določba očitno ne bi sodila skupaj s prvo v zahtevo za oceno ustavnosti in da z njo ne bi imela nobene zveze. Če je tožeča stranka imela možnost vložiti ustavno pritožbo in zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 344. člena ZFPPIPP znotraj stečajnega postopka, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo vključiti v zahtevo v svojem postopku. Tudi Ustavno sodišče lahko po 30. členu ZUstS samo oceni ustavnost in zakonitost drugih določb istega ali drugega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, katerih ocena ustavnosti ali zakonitosti ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zakaj je v zahtevo dodalo še prvi odstavek 344. člena ZFPPIPP: ker tožeča stranka ni imela statusa stranke v stečajnem postopku in so bile zavržene vse njene pritožbe (3. točka obrazložitve).

8. V tem primeru, ko je sklep o prekinitvi postopka zadosti obrazložen, ni izrecne zahteve, da bi morala biti zahteva za oceno ustavnosti posredovana v izjavo drugemu tožencu, še manj dokazilo o vloženi zahtevi pred Ustavnim sodiščem in pred izdajo izpodbijanega sklepa, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Po prvem in drugem odstavku 28. člena ZUstS Ustavno sodišče pošlje organu, ki je izdal predpis oziroma splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil (nasprotni udeleženec), zahtevo oziroma pobudo in sklep o sprejetju pobude ter mu določi primeren rok za odgovor oziroma za dopolnitev odgovora, če je bil odgovor že dan v postopku preizkusa pobude. Ustavno sodišče lahko pridobi potrebna pojasnila tudi od drugih udeležencev v postopku ter od državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil; lahko pridobi tudi mnenja strokovnjakov, strokovnih in drugih organizacij, zasliši priče in izvedence ter izvede druge dokaze, ali pridobi posamezne dokaze od drugih sodišč ali drugih organov. Tako je na Ustavnem sodišču ali bo vročilo zahtevo za oceno ustavnosti strankam. Zato ni prišlo do očitane kršitve pravice do izjave po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbene navedbe, da peti odstavek 342. člena ZFPPIPP ni v nobenem neskladju z Ustavo RS ali EKČP in da ne drži, da za obrazložitev predloga zakona niso navedeni zadostni razlogi za to določbo, pomenijo vsebinsko utemeljevanje ustavne skladnosti obeh določb. Vendar to presega obseg preizkusa sklepa o prekinitvi postopka. O vsebini bo odločilo Ustavno sodišče, če bo zahtevo sprejelo v obravnavo. Ko gre za vprašanje presoje ustavnosti, sodišče druge stopnje ne more vsiljevati svojih materialnopravnih videnj sodišču prve stopnje, ker bi s tem nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopnega sodišča2. Kot že pojasnjeno, je izpodbijani sklep zadosti obrazložen, da ni arbitraren in sodišče prve stopnje je v njem navedlo razumne razloge. Če Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 22/2012 ali sodišče druge stopnje v prejšnjem razveljavitvenem sklepu v tej zadevi ni prekinilo postopka in ugotovilo morebitnih kršitev Ustave RS ali EKČP, to ne preprečuje sodišču prve stopnje, da z razumnimi argumenti prekine postopek in zahteva oceno ustavnosti. Če je sodišče prve stopnje prekinilo postopek po treh letih od sklenitve prodajne pogodbe in po večih obravnavah, to ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Presojo ustavnosti bi lahko zahtevalo tudi pritožbeno ali revizijsko sodišče v novem odločanju3. 10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo drugega toženca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Drugi toženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklepa Ustavnega sodišča U-23/15, U-I-147/15. 2 Sklep VSL II Cp 814/2017. 3 Sklep VSL I Cpg 1061/2015.