Jedro

Zapis v izpodbijani sodbi, da „ni razvidno, da gre za blago, katerega je ona naročila“, v nasprotju z zatrjevanjem pritožnice ni bil uporabljen kot dokaz, temveč kot demonstracija pavšalnih trditev tožene stranke, iz katerih ne izhaja nasprotovanje posameznim postavkam iz računa (po višini). Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje te fraze ne bi smelo uporabiti kot dokaz, je neutemeljena že iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati 1.841,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 5. 2016 dalje do plačila.

2. Zoper citirano sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka in v njej vztrajala pri ugovorih iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega je izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prevzem pošiljke opravila oseba M. C. (ki je sicer res pooblaščena za zastopanje podjetja) ter opozarjala, da so bili v obravnavanem primeru priloženi predlogi za mediacijo, katerega je ona podpisala. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da glede na navedena dejstva izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnem postopku, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sklicuje na prejeti račun, iz katerega je razvidno blago, na katerega se nanaša, da pa (kot je bilo zapisano že v odgovoru na tožbo) je bil račun vrnjen zaradi neizdobave blaga in da ga posledično tudi ni v poslovnih knjigah. Tudi dobavnice, ki se navaja, ni, ker blago ni bilo dostavljeno na njen naslov. Sodišče prve stopnje poleg tega ugotavlja, da je prevzem pošiljke opravila oseba M. C., katera je pooblaščena za zastopanje podjetja. To je po pritožničinih navedbah sicer res, da pa prvostopenjsko sodišče „ocenjuje“, da je dokument podpisala ravno ona, pri čemer pa že za vsako najmanjše priporočeno pismo poštarji in poštni uslužbenci zahtevajo uradni dokument s fotografijo ob izročitvi le-tega naslovniku, zaradi česar se toženka sprašuje, kako je identifikacijo prejemnice opravil uslužbenec podjetja E. Na istem dvorišču je dostop do treh različnih hišnih številk A. 35, 35a in 36, na katerih živi 14 odraslih oseb.

8. S takšnimi pritožbenimi navedbami tožena stranka upoštevaje obrazložitev iz 6. točke ne more uspeti. Od pritožbenega sodišča v tem postopku namreč ne more zahtevati, da pravno relevantna dejstva predmetnega spora ugotovi drugače oziroma da presoja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča: - toženi stranki je bil dostavljen paket z označbo E. (normali paket) 000, katerega je ob 9.50 uri prevzela M. C., ki se je podpisala kot prejemnik; - oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke, je M. C., - račun E. službe z dne 31. 1. 2016 se nanaša na dostavo paketa E. 000, v njem je kot pošiljatelj navedena tožeča stranka, kot prejemnik pa tožena stranka, datum storitve je 25. 1. 2016; - dne 25. 1. 2016 se je med pravdnima strankama odvijala e-korespondenca glede naročenega blaga (tj. vrstnega primeža), znotraj katere je tožeča stranka toženo obvestila, da „gre njen vrstni primež na pošto“; - tožena stranka (v obravnavani zadevi) ni navedla, na kakšen način in kdaj natančno naj bi tožečo stranko obvestila, da naročenega blaga ni prejela niti ni v zvezi s tem ali (za)vrnitvijo vtoževanega računa1 sodišču prve stopnje predložila kakršnegakoli pisnega dokazila ali predlagala morebitnega zaslišanja, na podlagi katerih je presodilo, da je tožena stranka blago, ki izhaja iz vtoževanega računa, naročila in tudi prejela (pri čemer pa ga tožeči stranki ni plačala), zato ne more izpodbiti. Njeni pritožbeni očitki so neučinkoviti, ker predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog.

9. Kaj zasleduje pritožnica z navedbami, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve navedlo, da ni bilo predlagano zaslišanje, da se je v sodni praksi zadnjih nekaj let v takšnih primerih opravila mediacija in da je tožena stranka v tem primeru podala soglasje k mediaciji oziroma podpisala „predlog za opravljeno mediacijo, ki so bili priloženi temu primeru“, pritožbeno sodišče ne ve. Pritožnici zato odgovarja le, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala, pravilna. Da to ni res oziroma da je tožena stranka v svojih vlogah iz prvostopenjskega postopka izrecno zahtevala izvedbo naroka, pa nenazadnje ne trdi niti sama. Po pregledu spisa njene tovrstne zahteve pritožbeno sodišče ni našlo.

10. Tožeča stranka je dne 23. 8. 2019 (prim. list. št. 72) sodišče prve stopnje izrecno obvestila, da se s postopkom mediacije ne strinja, da zato vrača poslano dokumentacijo in vztraja pri prvotni izterjavi dolga. S tem je soglasje tožene stranke, ki ga je podala skupaj z vlogo dne 16. 9. 2019, postalo brezpredmetno. Mediacija bi bila namreč izvedena zgolj v primeru, če bi sodišče prve stopnje prejelo soglasja obeh strank za mediacijo. Da je bila tožena stranka o tem poučena, izhaja iz povabila k postopku mediacije, ki se je dne 16. 9. 2019 z njenim podpisom vrni k prvostopenjskemu sodišču. V njem je namreč navedeno, da če bo sodišče prejelo soglasja vseh strank za mediacijo, bo izdan sklep o napotitvi na mediacijo in bo sodišče stranko v 30 dneh od izdaje sklepa povabilo na prvo mediacijsko srečanje.

11. Zapis v izpodbijani sodbi, da „ni razvidno, da gre za blago, katerega je ona naročila“, v nasprotju z zatrjevanjem pritožnice ni bil uporabljen kot dokaz, temveč kot demonstracija pavšalnih trditev tožene stranke, iz katerih ne izhaja nasprotovanje posameznim postavkam iz računa (po višini). Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje te fraze ne bi smelo uporabiti kot dokaz, je neutemeljena že iz tega razloga.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so delno neutemeljeni in delno neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pri tem pa je pritožbeno sodišče odločilo še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da glede na priložene listine terjatev ne obstaja, ker navedeno blago ni prispelo na naslov tožene stranke, kar je bil pošiljatelj obveščen, račun pa s pošto vrnjen (prim. navedbe na list. št. 77).