Jedro

Glede na določbo 3. člena ZKP (domneva nedolžnosti) odprtih kazenskih postopkov ni moč upoštevati kot obteževalno okoliščino pri izreku kazni.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, za katero mu je na podlagi istega zakonitega določilo izreklo kazen treh mesecev in 15 dni zapora. V izrečeno kazen je obtožencu skladno z določbo 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 9.7.1999 dalje.

Obtoženca pa je v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče daljšo zaporno kazen.

Obtoženčev zagovornik po uradni dolžnosti je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlagal zavrnitev pritožbe.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo II. odstavka 377. člena ZKP, predlagalo ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izreku in odmeri kazni obtožencu pravilno ocenilo tako obteževalno okoliščino (obtoženčevo predkaznovanost), kot tudi olajševalne okoliščine (odkrito priznanje in obžalovanje, obtoženčevo pripravljenost za zdravljenje zasvojenosti). Ob tem, da zaradi obtoženčevega ravnanja oškodovanki ni nastala škoda, saj so ji bile vse stvari vrnjene, pa je izrečena kazen treh mesecev in 15 dni zapora tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna teži dejanja in stopnji obtoženčeve krivde, ter je pritožba državnega tožilca, da je sodišče preveliko težo dalo olajševalnim okoliščinam, neutemeljena.

Neutemeljeno pa se državni tožilec v pritožbi sklicuje na odprte kazenske postopke zoper obtoženca, saj glede na določbo 3. člena ZKP (domneva nedolžnosti), le-teh ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.