Jedro

Ni bistveno, kdaj in kako je tožnik postal formalni član organizacije, ampak je bistveno, v katerem obdobju je bil politično javno aktiven. Tožnik je nesporno na osebnem razgovoru povedal, da ni siguren in da je bil včlanjen leta 2007 do dneva, ko je zapustil Egipt, med tem ko je v drugi prošnji na isto vprašanje povedal, da je bil član v organizaciji od leta 2006 do 2007 (2 leti). To je prva pomembna nekonsistentnost v zvezi s prvim kriterijem za oceno neverodostojnosti (notranje nekonsistentnosti) in zatrjevanim preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, kajti ta element je neposredno povezan z zatrjevano podlago za preganjanje.

Drugi pomemben element v oceni tožnikove neverodostojnosti je v tem, da je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da je bil organizator v okraju B. in da je organiziral sestanke in zborovanja, med tem ko je kasneje povedal, da je v povezavi z aktivnostjo in funkcijo, ki jo je imel v organizaciji, vse pozabil. Ta element zmanjšuje verjetnost, da so se dohodki glede političnega delovanja tožnika v celoti zgodili tako, kot je navedel tožnik. Ne dovolj točen opis teh dogodkov s strani tožnika, predstavlja določen element, ki zmanjšuje verjetnost, da so se dogodki v celoti zgodili tako, kot je pripovedoval tožnik (tretji kriterij za oceno neverodostojnosti).

Dejanja resne škode iz določila 3. alineje 28. člena ZMZ se po pravu EU in tudi po ZMZ ne vežejo na absolutno zavarovane pravice, kot to velja za dejanja preganjanja v zvezi z statusom begunca, ampak gre lahko za dejanja z nižjo intenziteto poseganja v zasebno sfero posameznikov, kot veljajo po 3. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano določbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, roj. ... 1983, za mednarodno zaščito. V obrazložitvi je navedeno, da je prosilec ob podaji prošnje svojo istovetnost izkazal s potnim listom št. ..., izdan v Egiptu ... 2007, z veljavnostjo do ... 2014. Po odhodu iz izvorne države je bival šest mesecev v Rusiji. V Republiko Slovenijo je vstopil legalno 13. 5. 2011. V zvezi z izobrazbo in poklicem je navedel, da je šest let obiskoval osnovno šolo v kraju Assiut in nadaljeval šolanje na visokošolskem študiju in diplomiral iz arabskega jezika. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni drugi državi. Prosilec je dejal, da je bil v izvorni državi organizator mladinskega gibanja Kifaya v kraju Assiutu. Gibanje Kifaya se je borilo proti obstoječemu režimu. Njihov cilj je bil, da bi Egipt spremenili v demokratično državo. Ta vstaja se je začela leta 2008. Prosilec je ... ... 2008 organiziral sestanek za člane gibanja Kifaya v mestu Assiut. Na zborovanju je bil prosilec glavni govornik. Zborovanja se je udeležilo približno 35 članov gibanja Kifaya. Policija je izvedela za zborovanje, ki je potekalo v nekem športnem klubu. Policija je vdrla v prostore športnega kluba in prosilca aretirala. Pretepli so ga z rokami, palicami in puškami. Dva meseca je bil priprt na policijski postaji v kraju Assiuti. Vsak dan so ga pretepali, bolečine so mu povzročali z elektrošokom. Obešali so ga z rokami ob strop. Padel je na tla in si poškodoval desno koleno. Noga je bila zatečena. Vrgli so ga na cesto in mu zagrozili, da ga bodo še prijeli. Odšel je v bolnico, kjer je bil operiran. V bolnici je bival približno teden dni. Po operaciji je odšel domov. V nadaljevanju je pojasnil, da je sodeloval ves čas v tej mladinski organizaciji, ker si želi spremembe režima. Večkrat je odšel na demonstracije zoper obstoječi režim, ki so potekale v kraju Assiuti. Vedeli so, da jih policija v kraju Assiuti opazuje in zasleduje. Šef policije v kraju Assiuti (imena ne ve) mu je dejal, da je bolje, da odide v Kairo. Prosilec je nato odšel v Kairo, kjer je bival dve leti. Policija mu je dejala, da v primeru, da ga vidijo na kakšnem protestu, da ga bodo zaprli in ne bo več videl sonca. Odločil se je, da odide iz Egipta, da bi bil deležen demokracije in svobode v Evropi.

2. Na vprašanje uradne osebe, ali poseduje člansko izkaznico gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril, da jo je imel. Policija mu je člansko izkaznico odvzela, ko ga je aretirala. V nadaljevanju pa je prosilec povedal, da organizacija Kifaya ne izdaja svojim pripadnikom članskih izkaznic. Po odpustu iz bolnice ni prejel nobenih listin. Na vprašanje, kdaj je nazadnje sodeloval na demonstracijah, je prosilec odgovoril, da je nazadnje sodeloval na demonstracijah leta 2010, ko je oblast podražila meso, sladkor in riž. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bi v izvorni državi dobil zaščito, je prosilec odgovoril, da zdaj še ne bi dobil zaščite. Med Kupiti in Muslimani so nemiri. V Egiptu še dolgo ne bo miru. Če bi se vrnil, bi ga vrgli v zapor, ker star režim, še posebno varnostna služba, še vedno obvladuje razmere v Egiptu. V nadaljevanju je povedal še, da je svojega prijatelja v letu 2010 slišal, da je oseba po imenu A.A., ki je glavni organizator preprodaje mamil v kraju Assiuti, nameraval pripeljati večjo količino mamil. To informacijo je posredoval policiji v Kairu. Policija je na podlagi informacije aretirala osebo po imenu A.A. Obsojen je bil na 15 let zaporne kazni. Ko je prišlo v Egiptu do vstaje zoper Mubarakov režim, je oseba po imenu A.A. pobegnila iz zapora. Njegova družina ve, da ga je izdal policiji. Iz tega razloga ga iščejo člani družine A.A. Želijo ga ubiti. Dodal je še, da je krvno maščevanje v Egiptu prisotno še zdaj. Iz tega razloga se ne želi vrniti v Egipt. Na vprašanje, ali imajo njegovi družinski člani v izvorni državi kakšne probleme s strani oblasti zaradi njegove aktivnosti v gibanju Kifaya in zaradi krvnega maščevanja, je prosilec odgovoril, da družine ne vpletajo v to. Iščejo predvsem povzročitelja izdaje. To pa je on. Na vprašanje, ali bi lahko varno živel v katerem drugem kraju v izvorni državi, je prosilec odgovoril, da nikjer ne more živeti, ker bi policija izvedela, kje se nahaja, tudi hudodelna združba bi ga povsod našla. Povedal je, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi pripadnosti gibanju Kifaya in zaradi krvnega maščevanja. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni, kako poteka krvno maščevanje v Egiptu. Prosilec je povedal, da v Egiptu velja, da kdor povzroči uboj, mora biti kaznovan na način, da umre. Krvno maščevanje traja tudi 50 let, dokler te ne ubijejo. To velja za moške, ženske s tem nimajo nič.

3. Prosilec je bil z vabilom št. ... z dne 26. 1. 2012 vabljen na osebni razgovor. Na osebni razgovor je bil vabljen tudi prosilčev pooblaščenec. Prosilec je povedal, da dokazov ni mogel pridobiti. Postopek pri njegovi aretaciji je vodil oficir, ki pa mu ni po končanem postopku predal nobenega dokumenta. Na vprašanje uradne osebe, kdaj natančno se je pridružil gibanju Kifaya, je prosilec odgovoril, da se je pridružil gibanju Kifaya leta 2007 – aktiven pa je bil vse do odhoda iz izvorne države (... ... 2010). Na vprašanje, kakšno vlogo je imel pri gibanju Kifaya, je prosilec odgovoril, da je deloval v skupini 35 mladih fantov. Skupaj so organizirali sestanke, zborovanja. Ljudem so razlagali njihove želje, pojasnjevali cilje gibanja Kifaya. V nadaljevanju je pojasnil, da je bil organizator v okraju B. Bil je odgovoren za to področje, ki je zajemalo šest vasi. Za ta okraj je organiziral sestanke in zborovanja. V nadaljevanju je bil prosilec pozvan, da opredeli cilje Kifaya. Prosilec je povedal, da beseda Kifaya pomeni „dovolj“. Dovolj jim je trpljenja, dovolj lakote, psihičnega pritiska s strani policije. Dovolj jim je, da so brez zaposlitve. V nadaljevanju je prosilec povedal, da tam, kjer živijo kmetje, je voda zelo umazana. Zaradi umazane vode veliko kmetovalcev zboli. Na vprašanje, na kakšen način ter na koliko časa se volijo člani gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril, da iz razloga, ker je to gibanje prepovedano, se člani kot so predsednik, podpredsednik in drugi člani, volijo na skrivaj. Dodal je še, da je vprašanje uradne osebe razumel, vendar pa natančnega odgovora na to vprašanje ne ve povedati. Na vprašanje uradne osebe, kdaj natančno je bilo ustanovljeno gibanje Kifaya, je prosilec odgovoril, da je bilo gibanje ustanovljeno med leti 2005 in 2006. Gibanje so ustanovili zaradi sprememb Mubarakovega režima, zgodovine nastanka tega gibanja pa ne ve.

4. Prosilec je povedal, da so ga prvič aretirali avgusta 2008, ko so imeli sestanek v športnem klubu v kraju Aishamiyah. Na sestanku je bilo približno 35 članov gibanja Kifaya. V prostor, kjer je potekal sestanek, je vdrla varnostna služba ter ga aretirala. Priprt je bil dva meseca. V času, ko je bil priprt, so ga tudi mučili. Prosilec je še dodal, da je bil samo takrat aretiran in priprt. Dva meseca je bil priprt, nato pa so ga odpeljali v bolnišnico na operacijo, kjer je ostal en teden. Ko so ga odpustili iz bolnišnice je odšel domov. Dva meseca je bil na fizioterapiji. To je bilo leta 2008. Konec leta 2008 pa je odšel v kraj Kairo. Vendar pa je bil preganjan tudi v kraju Kairo. Živel je v predmestju Kaira. Stanoval je pri svojem bratu. Odprl je majhno trgovino. Ves čas ga je policija zasledovala. Vsak teden se je moral javljati na policiji. To je trajalo približno eno leto in pol. Oficir, ki ga je zasledoval, mu je dejal, da v primeru, če ga aretira, nikoli več ne bo prišel iz zapora. Dejal mu je, da je zanj najboljše, če zapusti izvorno državo. Dan ali dva, preden se je javil na varnostni službi, se je pri njem oglasil en delavec varnostne službe, ki mu je dejal, da naj se naslednjega dne javi pri njih. Ko se je javil pri njih, je moral sleči spodnjo majico, s katero so mu pokrili oči. Na ta način je sedel najmanj tri ure. Včasih so mu vzeli denar in mu kupili kruh, arabske polpete. Trikrat do štirikrat na leto je bil pri njih par dni. Tudi tepli in mučili so ga. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil v času bivanja v Kairu aktiven član gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril nikalno. Dodal je še, da je bil na črni listi in zaradi tega dva meseca v zaporu. V Kairu se je moral policiji redno javljati. Z njim so ravnali, kot da je največji kriminalec na svetu.

5. Prosilcu je bilo nato predočeno, da je pri podaji prošnje navedel, da so se dogodki (zasledovanje oficirja, mučenje) dogajali v kraju Assiut. Pri podaji prošnje je tudi navedel, da so mu varnostne službe v kraju Assiut dejale, da je bolje zanj, da odide v Kairo. Pri osebnem razgovoru pa je prosilec izjavil, da so se navedeni dogodki zgodili v kraju Kairo. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni kontradiktorne izjave. Prosilec je nato pojasnil, da je povedal vse dogodke, ki so se zgodili. Dodal je še, da so se dogodki zgodili v kraju Assiut in v kraju Kairo. Na vprašanje uradne osebe, kdo so osebe, ki se mu želijo krvno maščevati, je prosilec povedal, da se mu želijo krvno maščevati družinski člani C.C. V nadaljevanju je prosilec povedal, da mu grozi 12 oseb družine C.C. Prosilec je povedal, da je leta 2010 v Kairu odšel na policijo, kjer je prijavil C.C. Policistom je povedal, da se ukvarja s prodajo droge. Na podlagi njegove prijave so ga zaprli. Bil je obsojen na 15 let zaporne kazni. Ko je bila v Egiptu revolucija je C.C, pobegnil iz zapora. Policija ga je pri pobegu ubila. Iz tega razloga mu družina ubitega C.C. grozi s krvnim maščevanjem. V nadaljevanju je prosilec povedal, da se ne spomni, kdaj natančno je odšel na policijo. C.C. so ubili, ko je bil prosilec v Rusiji, torej leta 2011. Za ta dogodek je izvedel, ko je po telefonu govoril s svojo družino. Dodal je še, da pri njih na jugu Egipta velja pravilo, da če kdo prijavi človeka in gre ta človek potem v zapor oziroma ga usmrtijo, se prijavitelju krvno maščujejo. Prosilec je bil nato s strani uradne osebe pozvan, da pojasni, iz katerega razloga že pri podaji prošnje ni navedel, da je za pobeg C.C. iz zapora in uboj izvedel v času bivanja v Rusiji. Prosilec je povedal, da je vedel, da se mu želi družina C.C. krvno maščevati že v času, ko je bil v izvorni državi. Prvič so mu grozili leta 2010, ko se je nahajal v kraju Kairo. Dve osebi sta streljali nanj, ko je delal v trgovini. Drugič pa so mu grozili avgusta 2010 v kraju Aishamiyah. Takrat je odšel na obisk k svoji družini. Prišli so k njemu na dom in začeli streljati. Ker je bilo ponoči, napadalcev ni videl. Bil je prepričan, da so bili člani te družine. Ker nima drugih sovražnikov, je menil, da so bili oni. Na vprašanje, ali je dogodek s streljanjem prijavil policiji in ali je utrpel kakšne poškodbe, je prosilec povedal, da dogodka ni prijavil policiji, ker v Egiptu vlada kaos zaradi revolucije. Povedal je, da do drugih dogodkov ni prišlo, v povezavi s krvnim maščevanjem so mu grozili dvakrat. Prosilec je še povedal, da se krvno ne maščujejo tistemu, ki je osebo dejansko ubil, temveč tistemu, ki je osebo prijavil policiji.

6. Na vprašanje uradne osebe, če je imel težave z oblastmi, zakaj je potem nemoteno, brez težav, legalno z letalom na podlagi vizuma odpotoval iz Egipta, je prosilec odgovoril, da mu je oficir, ki ga je pretepel in mučil, uredil dokumente za odhod iz Egipta. Na vprašanje uradne osebe, zakaj naj bi mu oseba, ki ga je pretepla in mučila pomagala pri ureditvi dokumentov za odhod iz Egipta, je prosilec odgovoril, da meni, da mu je oficir pomagal urediti dokumente iz razloga, ker ima star režim v Egiptu željo, da vsi, ki režimu nasprotujejo, zapustijo državo. Pooblaščenec prosilca je dodal, da gre za to, da so C.C. zaradi prijave policisti zaprli in prosilcu se zdaj družina imenovanega želi maščevati za vse posledice, ki iz tega izvirajo.

7. Zaradi sodb Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki sta pripeljali do odprave prve odločitve v tej zadevi, je tožena stranka morala ponovno odločati o zadevi in je tožnika zaslišala dne 15. 10. 2013. 8. Prosilec je ob podaji prošnje svojo istovetnost izkazal s potnim listom št. ..., izdan v Egiptu ... 2007, z veljavnostjo do ... 2014. Povedal je, da se je vstaja začela leta 2008. Prosilec je ... 2008 organiziral sestanek za člane gibanja Kifaya v mestu Assiut. Policija je izvedela za zborovanje, ki je potekalo v nekem športnem klubu. Policija je vdrla v prostore športnega kluba in prosilca aretirala. Pretepli so ga z rokami, palicami in puškami. Dva meseca je bil priprt na policijski postaji v kraju Assiuti. Vsak dan so ga pretepali, bolečine so mu povzročali z elektrošokom. Obešali so ga z rokami ob strop. Padel je na tla in si poškodoval desno koleno. Noga je bila zatečena. Vrgli so ga na cesto in mu zagrozili, da ga bodo še prijeli. Odšel je v bolnico, kjer je bil operiran. V bolnici je bival približno teden dni. Po operaciji je odšel domov. V nadaljevanju je pojasnil, da je sodeloval ves čas v tej mladinski organizaciji, ker si želi spremembe režima. Večkrat je odšel na demonstracije zoper obstoječi režim, ki so potekale v kraju Assiuti. Vedeli so, da jih policija v kraju Assiuti opazuje in zasleduje. Prosilec je nato odšel v Kairo, kjer je bival dve leti. Policija mu je dejala, da v primeru, da ga vidijo na kakšnem protestu, da ga bodo zaprli in ne bo videl več sonca. Postopek pri njegovi aretaciji je vodil oficir, ki pa mu ni po končanem postopku predal nobenega dokumenta. Prosilec je bil soočen, da je v povezavi z zadnjim naslovom kraja bivanja v izvorni državi podal nasprotujoče izjave. Pri prošnji s 16. 5. 2011 je navedel, da je bil njegov zadnji naslov v kraju Assiut, pri osebnem razgovoru pa je zatrjeval, da je pred odhodom iz izvorne države živel v kraju Kairo. V kraju Kairo je živel od konca leta 2008. Prosilec je odgovoril, da je bil pri podaji prošnje vprašan glede naslova, kjer se je rodil. Pri osebnem razgovoru pa je bil vprašan po zadnjem naslovu bivanja v izvorni državi. Prosilec je bil tudi soočen, da je pri podaji prošnje z dne 16. 5. 2011 pri 25. točki prošnje, ko je bil vprašan, ali je bil kdaj kaznovan in ali je prestajal zaporno kazen, odgovoril nikalno. V nadaljevanju pa je pri 33. točki prošnje izjavil, da so ga priprli za dva meseca v kraju Assiut. Prosilec je bil pozvan, da pojasni nasprotujoče izjave, ki jih je podal v povezavi s prestajanjem zaporne kazni. Prosilec je povedal, da mu pri sprejemu prošnje ni bilo jasno postavljeno vprašanje v povezavi s prestajanjem zaporne kazni. Zdaj pri osebnem razgovoru pa mu je jasna razlika med priporom in zaporom. V nadaljevanju je povedal, da je bil v zaporu dva meseca. Na vprašanje, ali je prejel kakšno sodbo, iz katere bi bilo razvidno, da je bil obsojen na dvomesečno zaporno kazen, je prosilec odgovoril, da je bil v resnici dva meseca v priporu in ne v zaporu. Nobeden sodnik ga ni nikoli kaznoval ali obsodil. Na vprašanje, kdaj se je včlanil v gibanje Kifaya, je prosilec odgovoril, da je bil član v organizaciji Kifaya od leta 2006 do 2007, torej dve leti. Prosilec je bil soočen, da je pri osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 (3 stran) izjavil, da je bil član te organizacije od leta 2007 do ... 2010, ko je zapustil izvorno državo. Pri ponovnem osebnem razgovoru pa zatrjuje, da je bil član te organizacije od leta 2006 do 2007. Prosilec je bil pozvan, da pojasni nasprotujoče izjave v povezavi s časom članstva v gibanju Kifaya. Prosilec je dejal, da je bil pri prvem osebnem razgovoru vprašan, kdaj se je vpisal v organizacijo Kifaya in kdaj jo je zapustil. Takrat je pojasnil, da je zapustil organizacijo Kifaya leta 2010, ko je zapustil izvorno državo. Prosilcu je bilo s strani uradne osebe pojasnjeno, da iz zapisnika osebnega razgovora s 7. 2. 2012 jasno izhaja, kakšno vprašanje mu je bilo postavljeno s strani uradne osebe. Prosilcu je bilo ponovno prebrano vprašanje iz zapisnika iz prvega osebnega razgovora. Na vprašanje kakšno funkcijo oziroma vlogo je imel v organizaciji Kifaya, je prosilec odgovoril, da je v resnici v povezavi s članstvom v organizaciji Kifaya vse pozabil. Bili so mladi fantje, ki so se sestajali v tej organizaciji in sicer v športnem klubu. Na teh sestankih so govorili, da želijo spremembo režima (Mubarakov režim). V njihovi domovini želijo demokracijo, mir in svobodo. Na vprašanje, ali je posedoval člansko izkaznico gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril pritrdilno. Člansko izkaznico mu je odvzela policija, ko ga je aretirala. V nadaljevanju je še povedal, da novi člani organizacije Kifaya niso posedovali članske izkaznice, ker je bila ta organizacija prepovedana in je delovala na skrivaj. Prvič je bil preganjen leta 2008. Sestali so se v športnem klubu, bilo jih je približno 30. Policija je vdrla v športni klub in jih aretirala. Policija je aretirala le tiste osebe, ki so posedovale člansko izkaznico organizacije Kifaya. Dva meseca je bil v priporu. Policija ga je v letu 2008 še enkrat aretirala. Bil je dva tedna v priporu, kjer so ga mučili in pretepali. Dvignili so ga proti stropu, ker pa so ga prehitro spustili na tla je utrpel poškodbe noge. Na vprašanje, ali je bil še kasneje preganjen zaradi članstva v organizaciji Kifaya, je prosilec odgovoril nikalno. Bil je le pod opazovanjem in policijsko kontrolo. V nadaljevanju je prosilec povedal, da se je moral vsak mesec javiti na policijski postaji in jim zagotoviti, da ne sodeluje s protestniki zoper obstoječo oblast. Prosilec se ni spomnil imena policijske postaje. Na vprašanje, kdo so osebe, ki se mu želijo krvno maščevati v izvorni državi, je prosilec povedal, da se mu želi krvno maščevati družina po imenu C. Na vprašanje, koliko članov ima družina C.C., je prosilec odgovoril, da ima ta družina približno 10 do 12 članov – to so bratje in bratranci. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je pri osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 navedel drugačne številke v povezavi s člani družine, ki se mu želijo maščevati. Dejal je namreč, da je teh oseb, ki se mu želijo maščevati približno 300. Prosilec je odgovoril, da je takrat odgovoril, da se mu želijo maščevati bratje in bratranci. Teh oseb je približno 10 do 12. Zdaj ima ta družina 350 članov, če seveda še prištejemo ženske in otroke. Prosilec je povedal, da mu zdaj grozi 12 oseb iz te družine. Od teh oseb jih osebno pozna zgolj osem. Na vprašanje, ali so te osebe bratje, je prosilec odgovoril, da ima oseba po imenu C.C. enega brata. Druge navedene osebe pa so bratranci. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je pri prvem osebnem razgovoru navedel, da ima oseba po imenu dva brata, zdaj pa navaja, da ima ta oseba le enega brata. Prosilec je bil pozvan, da pojasni nasprotujoče izjave. Prosilec je povedal, da je pri prvem osebnem razgovoru dejal, da ima ta oseba dva brata. Prvi je bil C. in njegov brat. Prvi je umrl in tako je ostal samo eden. Prosilec je bil pozvan, da navede ime brata osebe po imenu C.C. Prosilec je povedal, da je bratu ime D.D. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je pri prvem osebnem razgovoru navedel drugo ime in bil pozvan, da pojasni svoje nasprotujoče izjave. Prosilec je povedal, da je navedel osem osebnih imen, ki se mu želijo krvno maščevati. Prosilec je bil soočen, da je pri prvem osebnem razgovoru navedel enajst oseb, ki se mu želijo krvno maščevati in med temi ni navedel osebe po imenu E.E. Prosilec je bil pozvan, da pojasni, iz katerega razloga ni omenil te osebe. Prosilec je povedal, da je mogoče prišlo do napake. Namesto imena E.E., bi moralo biti navedeno ime D.D.. Prosilec je v nadaljevanju povedal, da je oseba po imenu D.D. stara približno 21 let. Prosilec je bil v nadaljevanju pozvan, da navede kraj grožnje s krvnim maščevanjem. Prosilec je povedal, da ima ta družina svoje ljudi na policiji in pri varnostni službi. Ta družina trguje z mamili in pridobivajo informacije od policije. Ko je prijavil to osebo pri policiji v Kairo, to je bilo okoli 15. oktobra 2010, je bil C. obsojen na 15 letno zaporno kazen. Med pobegom iz zapora je nanj začela streljati policija in ga ubila. Na vprašanje, na kakšen način mu je grozila družina ubitega, je prosilec povedal, da so 30. decembra 2009 streljali nanj. Pri streljanju so sodelovale 3 do 4 osebe, ki so ga želeli ubiti. Na vprašanje, ali je prepoznal osebe, ki so streljali na njega, je prosilec odgovoril pritrdilno. Bili so člani družine C. Na vprašanje, ali je dogodek prijavil policiji, je prosilec odgovoril nikalno. Dodal je, da ga ima policija na piki. Na vprašanje, kdaj natančno je zapustil izvorno državo, je prosilec odgovoril, da je izvorno državo zapustil 15. 11. 2011. V nadaljevanju je soočen, da izvorne države ni mogel zapustiti 15. 11. 2011. Iz spisovne dokumentacije je namreč razvidno, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 16. 5. 2011. Torej njegove navedbe glede zapustitve izvorne države ne držijo, saj je na dan 15. 11. 2011 že skoraj pet mesecev bival v Republiki Sloveniji. Prosilec je bil pozvan, da pojasni nasprotujoče izjave v povezavi z datumom zapustitve izvorne države. Prosilec je dejal, da se je zmotil v letnici odhoda iz izvorne države. Izvorno državo je zapustil 2010. Na vprašanje, kdaj je prijavil to osebo policiji, je prosilec povedal, da je bilo to leta 2009. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je izjavil, da je osebo po imenu C. prijavil policiji 15. oktobra 2010. Zdaj navaja, da je to osebo prijavil leta 2009. Povedal je, da se je zmotil in v nadaljevanju vztrajal pri izjavi, da je to osebo prijavil policiji leta 2009. Na vprašanje pooblaščenke, ali gre za krvno maščevanje od takrat, ko so to osebo dejansko ubili, je prosilec odgovoril pritrdilno.

9. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da so izjave, ki jih je prosilec podal ob vložitvi prošnje, v nasprotju med seboj, nasprotujejo pa tudi drugim podatkom, ki izhajajo iz dokumentacije upravne zadeve. Prosilec je pri prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2012 izjavil, da je bil član v organizaciji Kifaya od leta 2007 do 15. 11. 2010. Pri drugem osebnem razgovoru 15. 10. 2013 pa je prosilec zatrjeval, da je bil član organizacije Kifaya od leta 2006 do 2007. Prosilec je bil pri drugem osebnem razgovoru pozvan, da pojasni nasprotujoče izjave v povezavi z datumom včlanitve v organizacijo Kifaya. Prosilec se je izognil odgovoru na način, da je uradni osebi pojasnil, da je bil pri prvem osebnem razgovoru vprašan le, kdaj se je včlanil v to organizacijo in kdaj jo je zapustil. Pri prvem osebnem razgovoru je odgovoril, da je organizacijo Kifaya zapustil leta 2010, ko je zapustil izvorno državo. Pristojni organ njegove izjave v povezavi z datumom včlanitve v organizacijo Kifaya ne more sprejeti za verodostojne. Prosilec je pri prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2012 izjavil, da je bil v gibanju Kifaya organizator v okraju Zahel Selim. Za navedeno območje je organiziral sestanke in zborovanja (prvi osebni razgovor s 7. 2. 2012, stran 3, odstavek 6). Pri drugem osebnem razgovoru 15. 10. 2013 pa je zatrjeval, da je v povezavi z aktivnostjo oziroma s funkcijo, ki jo je imel v gibanju Kifaya, vse pozabil. Povedal je le, da so bili v tem gibanju mladi fantje, ki so se sestajali. Želeli so le demokracijo, svobodo in mir. Ministrstvo za notranje zadeve ne more sprejeti za verjetne prosilčeve izjave, da se ne spominja, kakšno vlogo oziroma funkcijo je imel v organizaciji Kifaya. Pri prvem osebnem razgovoru je prosilec navajal, da ga je policija prvič aretirala v mesecu avgustu 2008. Kasneje pa se mu je to dogajalo tri do štirikrat na leto (prvi osebni razgovor dne 7. 2. 2012, stran 5, odstavek 1). Pri drugem osebnem razgovoru 15. 10. 2013 pa je prosilec zatrjeval, da ga je policija priprla zgolj dvakrat in sicer v letu 2008 (drugi osebni razgovor dne 15. 10. 2013, stran 4, odstavek 1). Prosilec je tudi pri drugem osebnem razgovoru povedal, da je od teh dogodkov minilo 6 let in da se veliko dogodkov ne spominja več. Povedal je še, da se tudi ne spomni, kdaj ga je policija priprla drugič. Pristojni organ izjave prosilca, da se veliko dogodkov ne spomni, ker je od tega minilo že 6 let, ne more sprejeti za prepričljive. Te izjave so neprepričljive predvsem zato, ker v kolikor bi prosilec res doživel dogodke, ki so se zgodili (druga aretacija s strani policije, funkcija oziroma vloga, ki jo je imel v organizaciji Kifaya), potem bi se zagotovo spomnil dogodkov, še zlasti tistih ob aretaciji policije in katere je prosilec pri prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2012 natančno opisal, ko so ga mučili in pretepali. Prosilec je nadalje pri drugem osebnem razgovoru z dne 15. 10. 2013 navedel, da se mu želijo v izvorni državi maščevati člani družine C.C. Teh oseb, ki se mu želijo maščevati, je okrog 10 do 12. Na vprašanje, ali so to bratje, je prosilec povedal, da ima oseba po imenu C.C. le enega brata, ostali pa so bratranci. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je pri prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2012 (osebni razgovor 7. 2. 2012, stran 6, odstavek 7) navedel, da ima oseba po imenu dva brata. Pri drugem osebnem razgovoru pa zatrjuje, da ima ta oseba le enega brata. Prosilec je bil v nadaljevanju pozvan, da pojasni nasprotujoče izjave, ki jih je podal glede iste stvari. Prosilec je dejal, da je sicer pri prvem osebnem razgovoru odgovoril, da sta dva brata, pri tem pa je mislil osebo po imenu C. in njegovega brata. Prvi naj bi umrl in ostal je en brat. V nadaljevanju je bil prosilec pozvan, da navede ime brata osebe po imenu C.C. Prosilec je navedel, da je njegovemu bratu ime E.E. Prosilec je bil s strani uradne osebe soočen, da je pri prvem osebnem razgovoru navedel drugo ime. Prosilec je odgovoril, da je pri prvem osebnem razgovoru navedel osem imen, ki se mu želijo krvno maščevati. Prosilec je bil s strani uradne osebe ponovno soočen, da je pri prvem osebnem razgovoru navedel 11 imen, ki se mu želijo krvno maščevati in ne osem imen, kot sam zatrjuje. V nadaljevanju je bil prosilec tudi soočen, da pri prvem osebnem razgovoru, ko je navajal imena oseb, ki se mu želijo krvno maščevati, ni med njimi omenil imena osebe po imenu E.E., ki jo zdaj omenja pri drugem osebnem razgovoru in ki naj bi bilo ime brata C.C. V nadaljevanju je bil prosilec soočen, da pojasni nasprotujoče izjave, ki jih je podal v povezavi z imenom brata C.C., ki se mu želi krvno maščevati. Prosilec je dejal, da je najbrž prišlo do napake.

10. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da je prosilec tudi navajal nasprotujoče izjave v povezavi z grožnjami, ki jih je bil deležen s strani oseb, ki so se mu želele krvno maščevati. Pri prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2012 (stran 6, odstavek 3 in 4) je prosilec zatrjeval, da so mu zaradi krvnega maščevanja grozili dvakrat. Prvič so mu grozili v kraju Kairo v mesecu marcu 2010. Grozili sta mu osebi po imenu F. in G., ki sta nanj streljali. Drugič pa so mu grozili v kraju Alshamiyah, ko je odšel obiskat svojo družino. Vdrli so v njegovo hišo in nanj začeli streljati. Pri drugem osebnem razgovoru pa je prosilec zatrjeval, da so mu člani družine ubitega C.C. grozili le v enem primeru. To naj bi se zgodilo 30. decembra 2009, ko naj bi nanj streljali.

11. Pristojni organ torej ugotavlja, da je prosilec navajal nasprotujoče izjave glede števila groženj, ki jih je doživel s strani oseb, ki se mu želijo krvno maščevati in glede datuma dogodkov, ko so nanj streljali (pri prvem osebnem razgovoru je prosilec navedel, da so nanj dvakrat streljali, pri drugem osebnem razgovoru pa le v enem primeru). Pri prvem osebnem razgovoru je torej prosilec navedel, da so mu dvakrat grozili v letu 2010, pri drugem osebnem razgovoru pa je prosilec zatrjeval, da so mu le enkrat grozili in sicer v letu 2008 (prvi osebni razgovor 7. 2. 2012, stran 7, odstavek 3 in drugi osebni razgovor 15. 10. 2013, stran 5, odstavek 11). Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec v postopku zatrjeval, da je bil deležen groženj s strani oseb, ki se mu želijo krvno maščevati, še preden je bila oseba po imenu C.C. dejansko ubita in zaradi katere naj bi se prosilcu tudi krvno maščevali. Prosilec je namreč pri prvem osebnem razgovoru s 7. 2. 2012 (stran 7, odstavek 2) zatrjeval, da je v času, ko je živel v Rusiji izvedel, da je osebo po imenu C.C. pri pobegu iz zapora ubila policija.

12. Prosilec je podal tudi nasprotujoče izjave v povezavi z datumom, ko naj bi odšel na policijo, da prijavi osebo po imenu C.C. Pri prvem osebnem razgovoru je prosilec navedel, da se ne spomni, kdaj je odšel na policijsko postajo prijavit osebo po imenu C.C. (prvi osebni razgovor 7. 2. 2012, stran 7/8, odstavek 1). Pri drugem osebnem razgovoru 15. 10. 2013 pa je prosilec kar dvakrat spremenil izjavo v povezavi z datumom prijave osebe po imenu C.C. Ko je bil prosilec pri drugem osebnem razgovoru pozvan, da navede, v katerem kraju je bil delež groženj v povezavi s krvnim maščevanjem, je med drugim tudi navedel, da je osebo po imenu C. prijavil policiji 15. oktobra 2010 (drugi osebni razgovor 15. 10. 2013, stran 5, odstavek 10). Ko pa je bil prosilec vprašan s strani uradne osebe, kdaj je osebo po imenu C. prijavil policiji, je prosilec odgovoril, da je bilo to leta 2009. Prosilec je povedal, da se je zmotil in da je bilo to leta 2009. Gre za nasprotujoče izjave v povezavi z dogodki, ki jih je doživel zaradi krvnega maščevanja in naj bi bili vir njegovih težav, zato tožena stranka težko verjame, da so te prosilčeve izjave resnične.

13. Sicer pa krvno maščevanje samo po oceni pristojnega organa ni preganjanje v smislu Zakona o mednarodni zaščiti in zato ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Preganjanje je namreč trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Takšnega preganjanja pa prosilec ni verodostojno izkazal. Po oceni pristojnega organa prosilec v konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi, saj ob prosilčevem zatrjevanju, da se mu hoče družina osebe po imenu C.C. maščevati, ob tem, da si zoper takšno zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Da tega ni storil, ne morejo opravičiti njegove navedbe, da tega ni storil, ker ga ima policija na piki. Prosilec je v postopku zatrjeval, da je osebo po imenu C.C. prijavil policiji, ker naj bi le-ta trgoval z drogami. Na podlagi prosilčeve prijave so to osebo priprli in obsodili na petnajstletno zaporno kazen. Te navedbe prosilca dokazujejo, da je policija prijavo sprejela, kar po mnenju pristojnega organa ne izkazuje neučinkovitosti države pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj, temveč ravno nasprotno dokazuje, da je država sposobna nuditi ustrezno zaščito.

14. Pristojni organ je pridobil tudi nekaj informacij o mladinskem gibanju Kifaya, katerega omenja prosilec ter o krvnem maščevanju nasploh. Gre za poročila, ki jih tožena stranka povzema na straneh od 14 do 27 izpodbijane odločbe. Te informacije so bile z dopisom št. ... z dne 14. 2. 2014 posredovane prosilcu z možnostjo, da v sedmih dneh posreduje komentarje na prejete odlomke različnih poročil. Prosilcu so bili glede na njegove izjave posredovani odlomki poročil, člankov oziroma sestavkov.

15. Pristojni organ je prosilčeve komentarje na posredovane mu informacije prejel 21. 2. 2014. Prosilec opozarja na informacije o H.H. in I.I.-u (poročilo Riane Brink; Magistrska naloga iz političnih ved 2011/2012, Univerza v Amsterdamu, Interaktivni upor; Vloga družbenih medijev v mobilizaciji Egipta 30. Junij 2012, stran 4, odstavek 2). Prosilec dodaja, da iz članka izhaja, da gibanje Kifaya ni imelo edinega vodje. Vendar pa so mediji navedene osebe pogosto imenovali kot vodje gibanja in so bili v javnosti kot taki tudi prepoznani. Iz tega razloga je tudi prosilec za vodjo gibanja imenoval H.H. Tožnik se je skliceval tudi na članek »Egiptovska Kefaya išče pravico v tujini« z dne 2. 6. 2005, o tem, da bo Kefaya iskala pravico v tujini zaradi nasilja na zborovanju v Kairu, če jih egiptovsko pravosodje ne bo zaščitilo. Kefaya tudi pravi, da bo bojkotirala egiptovske volitve, in izbrala 'alternativnega predsednika'. Po mnenju tožene stranke te informacije ne vsebujejo drugačnih podatkov v povezavi z gibanjem Kifaya, ki že niso bili navedeni v katerem od drugih poročil ali člankov, zato se do njih dodatno ne opredeljuje. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da je iz predloženih poročil razvidno, da se egipčanska policija res poslužuje brutalnih metod, ki pa niso nujno povezana z gibanjem Kifaya – kar je tudi sam prosilec potrdil. Informacije pa ne potrjujejo njegovih navedb, da egiptovska policija na brutalen način obračunava z vsemi člani gibanja Kifaya. Pristojni organ na tem mestu poudarja, da je prosilec v povezavi z aktivnostjo v gibanju Kifaya podal številne nasprotujoče izjave. Prosilec je spreminjal izjave v povezavi z datumom včlanitve v gibanje Kifaya, glede števila in datuma aretacije s strani policije. Prosilec je pri drugem osebnem razgovoru zatrjeval, da se zaradi oddaljenosti dogodkov (od dogodkov je minilo namreč 6 let) ne spomni, kakšno funkcijo je imel oziroma kakšne vrste naloge je opravljal za gibanje Kifaya ter da se ne spomni datuma druge aretacije s strani policije. Pristojni organ tudi ugotavlja, da je prosilec pri prvem osebnem razgovoru zatrjeval, da ne ve povedati nastanka zgodovine gibanja Kifaya in da se spominja le eno od imen vodij gibanja Kifaya (H.H.), imena drugih koordinatorjev gibanja Kifaya pa se ne spomni.

16. Pristojni organ izjave prosilca, da se veliko dogodkov ne spomni, ker je od tega minilo že 6 let, ne more sprejeti za prepričljive. Te izjave so neprepričljive predvsem zato, ker če bi prosilec res doživel dogodke, ki so se zgodili (druga aretacija s strani policije, funkcija oziroma vloga, ki jo je imel v organizaciji Kifaya), potem bi se zagotovo spomnil dogodkov, še zlasti tistih ob aretaciji policije in katere je prosilec pri prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2012 natančno opisal (prvi osebni razgovor 7. 2. 2012, stran 5, odstavek 1), ko so ga mučili in pretepali. To so namreč preveč pomembne okoliščine, da bi jih prosilec preprosto pozabil. 17. V povezavi z informacijami, ki se nanašajo na krvno maščevanje pa prosilec in pooblaščenec poudarjata, da iz njih izhaja, da je ta tradicija v Egiptu še vedno aktualna. V nadaljevanju prosilec navaja, da članki potrjujejo njegove navedbe o obstoju krvnega maščevanja v Egiptu, zlasti v t.i. Gornjem Egiptu, od koder tudi sam prihaja. V člankih je celo omenjeno, da je krvno maščevanje v gornjem Egiptu nekaj naravnega in ga ljudje tam smatrajo kot nekaj pozitivnega. To pa pojasnjuje njegovo razširjenost in trdoživost. V povezavi s poročilom RB – Immigration and Refugee Board of Canada (al-Tar maščevalni spori: glavna filozofija in načela; sodelujoča območja in skupine; kako to obravnava egiptovsko pravo; odzivi oblasti na nasilje po tej tradiciji) pa prosilec in pooblaščenec opozarjata na pojasnilo, ki se nahaja na strani 16, predzadnji odstavek, in sicer: „Tarča maščevanja, ki je obvezno za vse moške pripadnike klana, ni nujno dejanski morilec, če maščevanje velja za ustrezno prvotnemu umoru.“ V nadaljevanju sta prosilec in pooblaščenec opozorila na del poročila, ki je ostal nepreveden. Pristojni organ je zagotovil prevod dela poročila, ki se glasi: „... Lokalni prebivalec Egipta na jugu je rekel, da 'ljudje v Gornjem Egiptu včasih čakajo deset do dvajset let preden nekoga ubijejo iz maščevanja... Policija večinoma ne more nič storiti, takšno je tam doli življenje'...“ V zvezi z informacijami, ki se nanašajo na krvno maščevanje na območju Egipta, želi pristojni organ najprej omeniti, da iz informacij izhaja, da so krvna maščevanja manj pogosta kot nekoč in včasih terjajo življenja. Poročilo tudi izpostavlja, da je na področju Gornjega Egipta večji poudarek na prednikih, sorodstvenih vezeh in plemenskih povezavah ali linijah. Močna sta tudi občutek časti in pojem krvnega maščevanja ali spora. To povzroča izbruhe skupinskega nasilja, vključujoč umore iz maščevanja. Krvno maščevanje je druga oblika političnega rivalstva. Praksa maščevanja v Gornjem Egiptu ima pozitivne, ne pa negativne posledice, ker odvrača napad tako, da ponuja sredstvo kolektivne varnosti pred vsako skupino, ki se prekrši zoper drugo, na glede na to, ali je bogata ali revna, ker natanko ve, da bo napad naletel na nasilne povračilne ukrepe. Vsi spori se kljub temu ne sprevržejo v nasilje. Običajno pravo ima v Gornjem Egiptu močne korenine in odbori za spravo so formalizirani. Mnoge spore poravnajo ti neuradni odbori. V Gornjem Egiptu je manj incidentov kot v Kairu. Nasilje v Gornjem Egiptu je predvidljivo. Ni mogoče najti naključnih dejanj nasilja, kakršnim smo priča v predmestjih Kaira ali drugod. Gornji Egipčani ne vidijo krvnega maščevanja kot problema, dodaja J.J., upokojeni diplomat, rojen v kraju Assiut leta 1932, ki je služboval kot veleposlanik Egipta v Jugoslaviji. Mislijo, da je to nekaj naravnega.

18. Vendar pa vse te informacije, ki potrjujejo prosilčeve navedbe o obstoju krvnega maščevanja, nikakor ne nudijo osnove za to, da bi prosilčeve neverodostojne, kontradiktorne in malo verjetne izjave, na podlagi teh informacij lahko kvalificirali kot kredibilne.

19. Pristojni organ je namreč zaznal, da je prosilec tekom postopka podal številne nasprotujoče izjave v povezavi s krvnim maščevanjem. Prosilec je podal nasprotujoče izjave v povezavi z osebnim imenom brata C.C., ki se mu želi krvno maščevati, glede števila oseb, ki se mu želijo krvno maščevati, glede števila groženj, ki jih je prejel, glede datuma in dogodkov, ko so nanj streljale osebe, ki se mu želijo krvno maščevati. Prav tako je prosilec podal nasprotujoče izjave glede datuma, ko naj bi prosilec odšel na policijsko postajo prijavit osebo po imenu C.C., ki je bila kasneje na podlagi prosilčeve prijave tudi obsojena na prestajanje zaporne kazni. Samo dejstvo, da informacije potrjujejo obstoj krvnega maščevanja v Egiptu, pri čemer je potrebno poudariti, da je glede na informacije krvno maščevanje zelo omejeno in prisotno predvsem na podeželju, še nikakor ne pomeni, da je prosilec potencialna žrtev krvnega maščevanja, saj je glede osebne izkušnje podal neprepričljive in malo verjetne izjave. Pristojni organ je v nadaljevanju v skladu s 34. členom ZMZ presojal pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

20. Ob odsotnosti verodostojnosti prosilčevih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi morata biti namreč individualno utemeljena. Navedeno stališče je pristojni organ povzel po sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 287/2010 z dne 29. 9. 2010. Glede resne škode zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi je potrebno, da prosilec izkaže, da njemu osebno grozi taka nevarnost. To pa je možno le v primeru, da je bila ugotovljena prosilčeva verodostojnost. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru vrnitve v izvorno državo. Kakor je bilo ugotovljeno v postopku priznanja mednarodne zaščite, je prosilec podal nasprotujoče izjave v povezavi z datumom včlanitve v gibanje Kifaya, časa delovanja v gibanju Kifaya.

21. Po oceni pristojnega organa prosilec v postopku ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj in nadlegovanja, ki naj bi ga bil deležen v izvorni državi, ni mogoče ovrednotiti kot hudo kršitev človekovih pravic, da bi za posledico imele katerega od elementov resne škode. Zgolj pavšalne navedbe, da bi ga v izvorni državi ubili zaradi aktivnosti v gibanju Kifaya in zaradi krvnega maščevanja v ničemer ne konkretizirajo njegovega domnevnega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo.

22. Pristojni organ ugotavlja, da se v konkretnem primeru osebe, ki grozijo prosilcu s smrtjo, ne more šteti za subjekt preganjanja, saj prosilec v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite, oziroma, da mu zaščite nočejo nuditi. Po oceni pristojnega organa prosilec v konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi, saj ob prosilčevem zatrjevanju, da se mu hoče družina osebe po imenu C.C. maščevati, ob tem, da si zoper takšno zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Navedbe prosilca dokazujejo, da je policija prijavo sprejela, kar po mnenju pristojnega organa ne izkazuje neučinkovitosti države pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj, temveč ravno nasprotno dokazuje, da je država sposobna nuditi ustrezno zaščito.

23. Glede na to, da pristojni organ ni našel nobenih podatkov o kakšnih oboroženih spopadih na tem območju, ni mogoče ugotoviti, da bi na območju Egipta obstajal notranji ali mednarodni oboroženi spopad, kot je bilo to v času vstaje egiptovskega naroda proti režimu Mubaraka, in sicer od 25. 1. 2011 do 11. 2. 2011, ko je tudi Hosni Mubarak odstopil. 24. V tožbi tožnik pravi, da je pri podaji prošnje in pri osebnih razgovorih navajal, da je bil član organizacije Kifaya in da je prijavil policiji C.C., osebo, ki je preprodajala mamila. C.C. je bil obsojen na 15 let zapora. Ko je padel Mubarakov režim, je pobegnil iz zapora, policisti pa so ga na begu ustrelili. Tožnik je tekom postopka tudi povedal, da je bil zaradi sodelovanja na demokracijah v priporu dva meseca, kjer je bil mučen tako hudo, da je moral v bolnico, kjer so ga operirali. Iz prošnje z dne 16. 5. 2011 jasno izhaja, da je bilo vprašanje po naslovu zadnjega prebivališča in sicer je bil odgovor podan pri jemanju tožnikovih uradnih podatkov, pri ustnem razgovoru dne 7. 2. 2012 pa je tožnik navajal, kje dejansko je živel pred odhodom iz Egipta. Pri razgovoru z dne 15. 10. 2013 pa je bilo vprašanje s strani predstavnice tožene stranke zavajajoče. Vprašanje predstavnice tožene stranke z dne 15. 10. 2013 se je glasilo: „Med vašimi izjavami glede vašega zadnjega naslova bivanja v izvorni državi ste pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 podali nasprotujoče izjave. Z vprašanjem predstavnice tožene stranke je bil tožnik že vnaprej obsojen, da je bila njegova navedba pri podaji prošnje in kasneje v osebnem razgovoru napačna oz. neverodostojna. Takih vnaprej obsojajočih vprašanj predstavnica tožene stranke sploh ne bi smela postavljati, sploh pa je vprašanje napačno. Kot je bilo že zgoraj navedeno, se je vprašanje pri podaji prošnje nanašalo na naslov zadnjega prebivališča in je bil odgovor podan pri jemanju tožnikovih uradnih podatkov, pri ustnem razgovoru dne 7. 2. 2012 pa je tožnik navajal, kje dejansko je živel pred odhodom iz Egipta.

25. Prav tako tožena stranka ne bi smela zaključiti, da gre za tožnikovo neverodostojnost v primeru, ko je tožena stranka tožnika vprašala, ali je bil kdaj kaznovan in ali je prestajal zaporno kazen (6. odstavek, str. 7 izpodbijane odločbe), tožnik pa je navedel, da ni bil. V nadaljevanju pa naj bi tožnik pri 33. točki prošnje izjavil, da so ga priprli za dva meseca. To tožena stranka nikakor ne more zaključiti, da je tožnik neverodostojen. Pripor je nekaj, biti kaznovan in prestajati zaporno kazen pa je nekaj čisto drugega. Poleg tega pa se od tožnika, prosilca za azil, ki je pod hudim stresom, nikakor ne more zahtevati, da procesno pravilno odgovarja in obrazloži procesno razliko med priporom in zaporom. To pa še posebej, če iz informacij iz izvorne države izhaja (stran 15, III. odstavek izpodbijane odločbe), da se je Mubarakov režim zatekal k nasilnim ukrepom proti Kifaya, vključujoč fizične napade, aretacije, pripor brez obtožbe itd. Tožnikova verodostojnost je podana tudi s tem, ko je pojasnil, da ni bil nikoli obsojen ali zaprt (VIII. odst., 7. stran izpodbijane odločbe).

26. Tožnikova neverodostojnost tudi ni podana pri datumu, kdaj se je tožnik včlanil v gibanje Kifaya. Iz 7. strani izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi tožnik izjavil pri osebnem razgovoru z dne 7. 2. 2012 (3. stran), da naj bi bil član te organizacije od leta 2007 do 15. 11. 2010, ko je zapustil izvorno državo, pri ponovnem osebnem razgovoru pa naj bi zatrjeval, da je bil član te organizacije od leta 2006 do 2007. V izpodbijani odločbi ni pravilno povzeta tožnikova izjava in ni navedeno, da je tožnik pri osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 navedel, da ni siguren, potem pa je navedel datume časovnega obdobja, v katerem naj bi bil član gibanja Kifaya. Sploh pa iz informacij iz izvorne države, ki so sestavni del izpodbijane odločbe izhaja, da Kifaya ni bila stranka, ampak gibanje. Tožena stranka tožnika ni tekom celotnega postopka nikoli vprašala, kdaj se je štelo, da si pristopil k gibanju in kdaj si izstopil, oziroma kdaj se je štelo, da je član gibanja in kdaj je izstopil. Kifaya je bila koalicija političnih sil združenih zgolj zaradi skupnega poziva h koncu vladavine Hosnija Mubaraka. Iz I. odst. str. 15 izhaja, da Kefaya ni imela enotnega vodje. Tožena stranka ni tožnika nikoli vprašala, ali je tožnik podpisal javno izjavo, ki jo je podpisalo okoli 300 izobražencev (stran 21, I. odst. izpodbijane odločbe – informacije iz izvorne države), ter ob kakšni priložnosti je dobil izkaznico, iz katere naj bi izhajalo, da je pripadnik gibanja Kefaya.

27. Tožena stranka pri svoji odločitvi tudi ni upoštevala sodbe Upravnega sodišča I U 1650/2012 z dne 30. 1. 2013, na katerega navedbe se tožnik v celoti sklicuje.

28. Poleg navedenega tožena stranka tožniku očita, da ni izkazal aktivnosti v gibanju Kifaya, ampak jo je samo zatrjeval, kar je v nasprotju z Zakonom o mednarodni zaščiti.

29. Poleg vsega navedenega tožena stranka verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik, sploh ni obravnavala samostojno, ampak je štela, da je tožnikova izpoved dogodkov neverjetna, ker je notranje nekonsistentna.

30. Poleg tega tožena stranka na 32. strani, IV. odst., navaja, da pri odločanju pri drugih prosilcih za mednarodno zaščito iz Egipta, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU izhaja, da varnostna situacija v Egiptu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. čl. ZMZ. Tožeča stranka taki obrazložitvi tožene stranke ne more slediti, ker se te obrazložitve ne da preizkusiti. Tožena stranka bi morala citirane sodne odločbe citirati in citirati tudi varnostne ocene in sicer varnostne ocene, ki veljajo danes in ne iz časa, ko je tožnik zapustil Egipt. 31. V konkretnem primeru je bilo o stvari že enkrat odločeno. Na podlagi sodbe sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča je bila odločba tožene stranke že enkrat odpravljena. Ker tožena stranka, kljub napotkom sodišča, napotkom ne sledi, ter postavlja tožniku zavajajoča vprašanja, pri katerih ga že vnaprej obsodi, da odgovarja nepravilno, tožnik predlaga, da sodišče razpiše obravnavo in odločitev odpravi, oziroma, da tožniku podeli status begunca oz. subsidiarne zaščite.

32. Tožba ni utemeljena.

33. Sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v ponovnem postopku izdala odločbo na način, da je upoštevala stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 90/2013 z dne 4. 4. 2013 ter stališča Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 1650/2012-6 z dne 30. 1. 2013. Tako se tožena stranka v ponovnem postopku izdani odločbi ni več pavšalno sklicevala na trditev, da so bili odgovori tožnika skopi, pavšalni, da se ni potrudil pojasniti okoliščin in je opustila prvotno stališče, da so izjave v prošnji bolj pomembne kot izjave na osebnem razgovoru. Tožena stranka v ponovnem postopku tudi ni ponovila napake v zvezi z oceno o tem, ali je tožnik obljubil, da bo predložil dokaze za svoje trditve. V prvotnem postopku je Upravno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kriterij notranje nekonsistentnosti ocenjevala prek treh elementov, pri čemer je tožena stranka dva elementa ugotovila na neprepričljiv način, tretji pa ni ustrezal podatkom v spisu, s čimer se je Vrhovno sodišče strinjalo. Prvega elementa nekonsistentnosti iz prvotnega postopka tožena stranka v izpodbijanem aktu ne upošteva več (gre za vprašanje, v katerem mestu so se dogajali dogodki v zvezi s preganjanjem in delovanjem v organizaciji Kifaya) in ravno tako tudi ne elementa v zvezi z razlogom, zakaj je pobegnil iz Egipta. V izpodbijani odločbi namreč ni sporno, da je tožnik pobegnil po njegovih zatrjevanjih zaradi političnega prepričanja in zaradi krvnega maščevanja. Kar pa zadeva tretji element v notranji nekonsistentnosti tožnikovih izjav, ki se nanaša na vprašanje, kdaj je tožnik C.C. prijavil policiji, pa je Upravno sodišče v sodbi I U 1650/2012-6 ugotovilo, da je tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru povedal, da je to storil v letu 2010, ni pa bil vprašan, naj pove natančneje, kdaj v letu 2010 se je to zgodilo. Ta element je tožena stranka v ponovnem postopku upoštevala in ga je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pravilno obravnavala in ocenila. Nadalje je tožena stranka v ponovnem postopku tudi opustila uporabo dejavnika iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki ga je v prvotnem postopku nepravilno uporabila. Iz tega sledi, da je tožena stranka upoštevala stališča obeh sodišč in zato z vidika določila 4. odstavka 64. člena ZUS-1 odločba nima nepravilnosti. To pomeni, da je četrti tožbeni ugovor, češ da tožena stranka ni upoštevala sodbe Upravnega sodišča I U 1650/2012, pavšalen, ker ne navaja, katerega stališča tožena stranka ni upoštevala, ta ugovor pa tudi ne ustreza dejstvom v odločbi.

34. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da v tem primeru lahko deloma sledi utemeljitve tožene stranke glede na to, da tožnik v tožbi izpodbija manj pomembne elemente v dokazni oceni tožene stranke o tožnikovi neverodostojnosti.

35. Prvi tožbeni ugovor se nanaša na izpodbijanje ugotovljene nekonsistentnosti glede zadnjega kraja bivanja. Tožena stranka je sicer res na strani 7 obravnavala to nekonsistentnost, vendar pa jo v nadaljevanju odločbe, kjer podaja celovito in zaključno dokazno oceno glavnih elementov nekonsistentnosti, tega elementa ne izpostavlja kot pomembnega in tudi sodišče meni, da ne gre za neskladje, ki bi vplivalo na celovito oceno neverodostojnosti. Ta element namreč ni povezan s pogoji za status begunca in bi šlo kvečjemu za nematerialno nekonsistentnost, vendar pa sodišče sprejema pojasnilo tožnika v tožbi, zakaj je do razlike v izjavah prišlo. Ne glede na slednje pa sodišče ugotavlja, da ta element ni bil relevanten v dokazni oceni tožene stranke in tudi ni relevanten za presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

36. Sodišče sprejema kot razumno in prepričljivo tudi pojasnitev tožnika v tožbi (drugi tožbeni ugovor), da ni razumel oziroma poznal razlike med zaporom in policijskim pridržanjem, kar naj bi tožena stranka tudi uporabila kot element nekonsistentnosti v celoviti dokazni oceni o tožnikovi neverodostojnosti. Tožnik je namreč po mnenju sodišča lahko upravičeno smatral, da vprašanje, ali je bil že kdaj zaprt v zaporu, pomeni, ali je bil na podlagi sodnega postopka spoznan za krivega in da je bil kaznovan z zaporno kaznijo. Vendar pa je tudi to zgolj neznaten element v celoviti dokazni oceni tožene stranke, saj tožena stranka tega elementa v sklepni dokazni oceni ne izpostavlja kot pomembnega in tudi po mnenju sodišča to ni pomemben element v oceni tožnikove (ne)verodostojnosti.

37. Tretji in zadnji tožbeni ugovor, ki se nanaša na oceno neverodostojnosti, tožnik izpodbija na premalo tehten način. Tožnik toženi stranki očita, da ni korektno povzela njegove izjave, ko je pri osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 navedel, da ni siguren, kdaj naj bi bil član organizacije Kifaya, potem pa je navedel, da je to bilo med 2007 in novembrom 2010, med tem ko je na osebnem razgovoru dejal, da je bil član te organizacije od 2006 do 2007. Tožeča stranka neutemeljeno očita toženi stranki, da ni razčiščevala, kdaj se je štelo, da je nekdo pristopil h gibanju in kdaj izstopil. Tožena stranka je namreč v izpodbijani odločbi povzela ugotovitve že iz prvotnega postopka, da naj bi tožnik imel člansko izkaznico, ki mu naj bi bila odvzeta, ko ga je aretirala policija. Tudi na osebnem razgovoru dne 15. 10. 2013 je tožnik povedal, da je ob aretaciji policije imel člansko izkaznico, in da so druge demonstrante, ki je niso imeli, izpustili. Vendar pa po drugi strani ni bistveno, kdaj in kako je tožnik postal formalni član organizacije, ampak je bistveno, v katerem obdobju je bil politično javno aktiven; tožnik namreč ni izpostavil razlike med članstvom in aktivnostjo ali privrženostjo temu gibanju, kar bi sicer moral storiti sam, če bi bila razlika med pasivnim članstvom in aktivnim simpatizerstvom v Egiptu relevantna, pa tega ni storil, zato razlika v izjavah glede časovnega delovanja tožnika v tem gibanju ni nepomembna. Tožnik je nesporno na osebnem razgovoru z dne 7. 2. 2012 povedal, da ni siguren in da je bil včlanjen leta 2007 do dneva, ko je zapustil Egipt (to je 15. 11. 2011), med tem ko je v drugi prošnji z dne 15. 10. 2013 na isto vprašanje povedal, da je bil član v organizaciji Kifaya od leta 2006 do 2007 (2 leti). Te pomembne razlike ni ustrezno pojasnil, čeprav je bil obakrat isto vprašan. To je prva pomembna nekonsistentnost v zvezi s prvim kriterijem za oceno neverodostojnosti (notranje nekonsistentnosti) in zatrjevanim preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, kajti ta element je neposredno povezan z zatrjevano podlago za preganjanje.

38. Drugi pomemben element v oceni tožnikove neverodostojnosti, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila oziroma ji tožnik ne oporeka, pa je v tem, da je tožnik na osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 izjavil, da je bil v gibanju Kifaya organizator v okraju B. in da je organiziral sestanke in zborovanja, med tem ko je dne 15. 10. 2013 povedal, da je v povezavi z aktivnostjo in funkcijo, ki jo je imel v Kifaya, vse pozabil. To je zelo nenavadno, da bi organizatorske izkušnje pri delovanju Kifaya pozabil od februarja 2012 do maja 2013. Ta element zmanjšuje verjetnost, da so se dogodki glede političnega delovanja tožnika v celoti zgodili tako, kot je navedel tožnik (tretji kriterij za oceno neverodostojnosti), pri čemer gre za element neverodostojnosti, ki se neposredno povezuje z zatrjevanim razlogom za preganjanje. Iz te nekonsistentnosti tudi izhaja sklep, da tožnik očitno ni imel zelo izpostavljene ali visoko profilirane (pomembne) vloge v omenjenem gibanju.

39. Tretji element v oceni neverodostojnosti, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila, in mu tožnik v tožbi ne oporeka, pa je v tem, da je tožnik najprej (dne 7. 2. 2012) dejal, da ga je policija aretirala v mesecu avgustu leta 2008, kasneje pa se mu je to dogajalo tri do štirikrat na leto. Pri drugem osebnem razgovoru dne 15. 10. 2013 pa je dejal, da ga je policija priprla zgolj dvakrat in sicer v letu 2008. Bolj točno, kot to navaja tožena stranka, je treba navesti, da je tožnik povedal, da se je moral javljati na policijo, da so ga ob teh javljanjih tudi maltretirali in tepli in da je bil tekom teh javljanj dva do tri dni na policiji in to se mu je dogajalo tri do štirikrat na leto. Omenjeni, ne dovolj točen opis teh dogodkov s strani tožnika, predstavlja določen element, ki zmanjšuje verjetnost, da so se dogodki v celoti zgodili tako, kot je pripovedoval tožnik (tretji kriterij za oceno neverodostojnosti).

40. Tožeča stranka na te ugotovljene nekonsistentnosti v tožbi ni odgovorila oziroma jih ne obravnava. Vrhovno sodišče je že v sodbi v zadevi I Up 90/2013 opozorilo tudi na to, da je tožnik v prošnji na strani 6 navedel, da so ga po poškodbi noge vrgli na cesto, na osebnem razgovoru pa je navedel, da ga je v bolnišnico pripeljal oficir. Tudi tega tožnik v tožbi ne pojasnjuje.

41. Kljub tem pomembnim šibkostim v izpovedbah tožnika sodišče lahko verjame tožniku, da ga je policija zaradi njegovega dovolj verjetnega političnega simpatiziranja z gibanjem Kifaya zaprla in maltretirala v času policijskega pridržanja. Poročila, ki jih je uporabila tožena stranka, namreč kažejo, da bi bilo to povsem mogoče (drugi in tretji kriterij za oceno verodostojnosti). Poleg tega je tožena stranka iz dokazne ocene izpustila dejstvo, da ga je zelo podrobno izpraševala o delovanju gibanja Kifaya in je tožnik ustrezno odgovarjal in tožena stranka glede tega ni ugotovila nekonsistentnosti oziroma njegovih odgovorov ni štela v prid oceni verodostojnosti, pa bi morala, ker mora ocena verodostojnosti temeljiti na pozitivnih in negativnih elementih verodostojnosti.

42. Vendar pa po mnenju sodišča dva pomembna elementa govorita za to, da je malo verjetno, da bi bil tožnik na podlagi njegove politične preteklosti v primeru vrnitve ponovno aretiran in zaprt, kar bi morebiti vodilo do mučenja ali nehumanega ravnanja tekom novega policijskega pridržanja. Tožnik namreč ni dovolj prepričljivo izkazal, da je bil v tolikšni meri politično izpostavljen akter, ki bi bil pri varnostni službi ali policiji evidentiran kot politično nevarna oseba. Ob tem je pomembno, da tožnik tudi z nobenim poročilom o stanju v izvorni državi ni izkazal, da tistim članom, ki niso politično visoko profilirani člani gibanja Kifaya, tudi po 6 letih, pri čemer se je politični režim med tem že večkrat spremenil, še vedno grozi preganjanje s strani policije ali varnostne službe. V tem elementu tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena, čeprav je za to imel dovolj časa in možnosti glede na to, da ima pravnega zastopnika. Vrhovno sodišče je namreč v sodbi I Up 90/2013 zavzelo stališče, da je previsok dokazni standard, če za pozitivno oceno o verodostojnosti tožnika tožena stranka od njega zahteva, da predloži informacije o stanju v izvorni državi, ki bi izkazovale, da policija obračunava z vsemi člani Kifaye (ibid. odst. 12). To pa seveda ne pomeni, da tovrstne informacije o stanju v izvorni državi niso pomembne z vidika vprašanja, ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se lahko maltretiranje tožnika s strani policije ponovilo v primeru njegove vrnitve kljub spremenjenemu režimu v Egiptu in preteku časa (zadnja alineja 23. člena ZMZ).

43. Zato na tej podlagi sodišče ocenjuje, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem in da je izpodbijani akt zakonit, četudi deloma iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka.

44. Kar pa zadeva drugo zatrjevano podlago za preganjanje, to je krvno maščevanje, pa sodišče v večji meri lahko sledi dokazni oceni in utemeljitvi tožene stranke.

45. Tožena stranka je namreč ugotovila, da so tožniku zaradi krvnega maščevanja grozili dvakrat in sicer leta 2010 (izjava na osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012); pri drugem osebnem razgovoru pa je dejal, da so mu grozili le v enem primeru in sicer dne 30. 12. 2009, ko so streljali nanj. V prošnji pa nobenega poskusa maščevanja ni omenil, čeprav je govoril o tem, da ga bodo našli. Po eni strani gre za pomembno materialno nekonsistentnost, ker je enkrat dejal, da so ga ogrožali dvakrat, drugič pa je dejal, da so ga ogrožali enkrat, pri čemer je drugače navedel tudi čas teh (o)groženj. Poleg tega je zelo nenavadno, da ni omenil poskusa maščevanja ob podaji prve prošnje. V tožbi te nekonsistentnosti ne pojasnjuje oziroma jo ne odpravlja.

46. Pomembno nekonsistentnost je tožena stranka ugotovila tudi v tem, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da se ne spomni, kdaj je odšel prijavit A.A. na policijsko postajo. Pri drugem osebnem razgovoru pa je dejal, da ga je prijavil 15. 10. 2010, kasneje pa je dejal, da se je to zgodilo leta 2009, kar je ob soočenju tudi potrdil. Prijava na policijo je pomemben dogodek, kajti zaradi te naj bi tudi prišlo do krvnega maščevanja, zato je malo verjetno, da se tožnik najprej ne bi spomnil, kdaj je to storil, potem pa bi celo navedel točen datum 15. 10. 2010, ki pa ga je kasneje spremenil v leto 2009. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik enkrat dejal, da je bilo bratu ubitega C. ime E.E., kar je tožnik kasneje popravil, da bi moralo biti navedeno ime E.E. namesto D.D. V zvezi s tem je morda prišlo do napačnega zapisa imena, ker sta si imeni podobni. Po mnenju tožene stranke je tožnik različno navajal tudi število oseb, ki naj bi mu grozile in sicer je na osebnem razgovoru dne 15. 10. 2013 na konkretno vprašanje, koliko članov ima družina ubitega, povedal od 10 do 12 oseb in da so to bratje in bratranci, med tem ko je na osebnem razgovoru dne 7. 2. 2012 povedal, da ima družina (klan) 300 članov, ki jo sestavljajo bratranci, sestrične, potomstvo; vendar je temu dodal, da mu grozi s krvnim maščevanjem 12 oseb in 11 njihovih imen in priimkov ter njihove starosti je tožnik tudi navedel. Zato v tem elementu sodišče ne vidi neskladja v tožnikovih izjavah.

47. Sodišče pa se pridružuje ugotovitvi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se tožnik ni obrnil po pomoč oziroma zaščito na policijo, kar je pojasnil s tem, da ima družina, ki se mu je hotela maščevati svoje ljudi na policiji in pri varnostni službi in da družina trguje z mamili in da pridobivajo informacije od policije. Če to drži, potem ni zelo verjetno, čeprav tudi ni povsem izključeno, da bi policija prijavo sprejela oziroma da bi pobeglega kasneje tudi ubila. Tožena stranka ima prav, ko argumentira, da tožnik ni šel po zaščito na policijo oziroma ni poskusil iskati zaščite na policiji. Zmotno pa navaja, da je zaprtje C. dokaz, da organi učinkovito preganjajo kazniva dejanja glede prometa z mamili. V tej zadevi to namreč ni bistveno, ampak je bistveno, ali organi zagotavljajo zaščito pred krvnim maščevanjem; tožnik pa nezmožnost ali odsotnost volje pristojnih organov, da bi ljudi zaščitili pred krvnim maščevanjem ni izkazal, ker pomoči niti ni poskusil iskati s pojasnilom, ki je, kot že rečeno, zelo neprepričljivo. Ker je ob tem njegova izpovedba glede zatrjevanega krvnega maščevanja toliko šibka, da tudi sodišče tožniku ne more verjeti, da je bil res žrtev krvnega maščevanja v izvorni državi, je s tega vidika odločitev tožene stranke utemeljena. Sodišče popravlja obrazložitev tožene stranke samo v tem smislu, da ne drži trditev tožene stranke, da krvno maščevanje ne more biti podlaga za podelitev statusa begunca. Sodišče je že večkrat zavzelo stališče, in enako tudi Vrhovno sodišče, da je krvno maščevanje lahko podlaga za preganjanje in sicer v zvezi s pripadnostjo določeni družbeni skupini.

48. Ker se zatrjevano preganjanje na podlagi političnega prepričanja in krvnega maščevanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini v obravnavanem primeru prekriva z razlogi za subsidiarno zaščito, tožnik pa ni zatrjeval, da bi imel kakšno psihično stisko ali motnjo glede pretrpljenih maltretiranj v času policijskega pridržanja, in ker tožnik nobenih drugih razlogov za resno škodo, ki ne bi bili vezani na politično prepričanje ali pripadnost določeni družbeni skupini, ni uveljavljal, se razlogi za zavrnitev statusa begunca lahko uporabijo tudi za zavrnitev subsidiarne zaščite. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil v Egiptu notranji oboroženi spopad, zato tožbeni ugovor o pavšalnem sklicevanju na sodno prakso, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Ob tem sodišče pripominja, da tožena stranka v zvezi z subsidiarno zaščito napačno navaja, da domnevnih groženj in nadlegovanj, ki naj bi jih doživel tožnik v Egiptu, ni mogoče ovrednotiti kot hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja resne škode iz določila 3. alineje 28. člena ZMZ se po pravu EU in tudi po ZMZ ne vežejo na absolutno zavarovane pravice, kot to velja za dejanja preganjanja v zvezi z statusom begunca, ampak gre lahko za dejanja z nižjo intenziteto poseganja v zasebno sfero posameznikov, kot veljajo po 3. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(1) Vendar tožnik takih okoliščin argumentirano niti ne zatrjuje.

49. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Po stališču Sodišča EU morajo minimalni standardi priznanja subsidiarne zaščite omogočiti „dopolnitev“ zaščite beguncev, določne v Konvenciji o status beguncev, tako da se opredeli osebe, ki „resnično“ potrebujejo mednarodno zaščito, in sej im zagotovi ustrezen status (sodbi SEU v zadevi Diakité, C-285/12, odst. 33; glej tudi: H.N., (C-604/12, odst. 33).