Jedro

Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o podaljšanju ukrepov pravilno ponovno ugotavljalo ali obstajajo okoliščine zaradi katerih je sodišče po pogojih, kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev in pri tem pravilno upoštevalo pretekla in dosedanja ravnanja predlagatelja ter vse posebnosti konkretnega primera. Ustrezno je ugotovilo, da še vedno obstaja resna bojazen, da bo nasprotni udeleženec izvajal nasilje v primeru srečevanja in skupnega bivanja v solastni nepremičnini, zaradi katerega so mu bili izrečeni ukrepi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev od 10. 11. 2020 prepovedalo namerno približevanje predlagateljici, zadrževanje in približevanje ter vstop v stanovanje na naslovu C. G. 19/a, M., kjer predlagateljica prebiva, zadrževanje v bližini Š.U. 12, H., kjer je predlagateljica zaposlena, vse za na razdaljo manjšo od 50 metrov, ter nadalje prepovedalo navezovanje stikov s predlagateljico na kakršenkoli način in vzpostavitev vsakršnega srečanja s predlagateljico razen na sodišču za potrebe sodnih postopkov (točka I izreka), nadalje je za primer kršitve teh ukrepov izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR (točka II izreka) ter mu naložilo v korist proračun RS plačilo stroškov postopka v višini 152,26 EUR (točka III izreka) ter v presežku predlog predlagateljice zavrnilo (točka IV izreka).

2. Nasprotni udeleženec s pritožbo izpodbija sklep v celoti iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej očita, da je sodišče, ki je podaljšalo prepoved približevanja za obdobje še dodatnih šest mesecev, kar je skupaj od meseca aprila v trajanju več kot 13 mesecev, v nasprotju z 21. in 22. členom ZPND1. Nadalje očita, da sta udeleženca nepravnomočno razvezana zakonca, zato je sodišče napačno uporabilo 2. člen ZPND. Sodišče bi moralo ugotavljati tudi obstoj očitanih kaznivih dejanj nasprotnemu udeležencu, vsa ravnanja pa je opredelilo le s stopnjo verjetnosti nasilja nad oškodovanko, zato ni razvidno na osnovi katerega kaznivega dejanja po kazenskem zakoniku, ki naj bi ga storil nasprotni udeleženec je sodišče izreklo prepoved približevanja. V zvezi s tem opozarja na načelo zakonitosti v kazenskem pravu. V skladu z ZPND lahko sodišče ukrep podaljša le izjemoma, če to ne povzroči nesorazmerno težko breme, kar je očitno v tem primeru, saj podaljšanje ukrepa povzroča za starše nasprotnega udeleženca velike duševne bolečine in sta s tem najbolj osebno prizadeta, saj prestajata velike psihične pritiske od začetka aprila 2020, ko je predlagateljica preko policije dosegla izselitev nasprotnega udeleženca z njegovega doma in ga čez noč postavila na cesto. Predlagateljica je v aprilu 2020 izposlovala podaljšanje ukrepa na podlagi izjave, da potrebuje nadaljnjih 60 dni, da si bo poiskala drugo bivališče in se odselila, vendar tega kljub podaljšanju ukrepa za pet mesecev do 18. 11. 2020, do danes še ni uresničila. Tudi prijava stalnega prebivališča njenega sina na naslovu skupne stanovanjske hiše, v mesecu septembru dokazuje, da so njene izjave, da si bo našla drugo bivališče in se odselila zavajujoče. Sodna poravnava 18. 6. 2020 je bila sklenjena z izključnim namenom, da si bo predlagateljica poiskala in se preselila v drugo bivališče. Navedbe izmišljenih dogodkov brez vsakih dokazov niso zadostna podlaga in ne utemeljujejo ponovnega izreka oziroma podaljšanja tega ukrepa. Sodišče ni ugotavljalo s kakšno skrbnostjo si je predlagateljica prizadevala najti drugo primerno bivališče, kot to predpisuje četrti odstavek 21. člena ZPND. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali predlagateljica sploh ne živi na naslovu za katerega je izdan ukrep. Vse to izkazuje, da v resnici ne gre za njeno ogroženost temveč doseči, da nasprotnemu udeležencu ponovno onemogoči prebivanje v njemu solastni hiši ter nudenje pomoči svojim ostarelim staršem. Nadzor nad kršitvami izrečenega ukrepa prepovedi približevanja vrši policija, ki pa v celotnem obdobju ni ugotovila nobene kršitve ukrepa oziroma suma storitve kaznivega dejanja, čeprav je v tem času na pozive predlagateljice večkrat prihajala na naslov skupnega bivališča, a kršitev ni zaznala. Tudi pojasnila Centra za socialno delo da je ocena ogroženosti podana na izključni predlog predlagateljice, dokazujejo, da ta ocena ne more biti dokaz, da je nasprotni udeleženec nasilen in da predlagateljici grozi. Dejstvo, da življenje predlagateljice, njeno zdravje in osebna svoboda s strani nasprotnega udeleženca, niso bili nikoli ogroženi in se ga nikoli ni in se ga tudi sedaj ne boji, potrjujejo dejanja, ki jih pritožba našteva. Nadalje predlagateljica neresnično navaja, da je nezaposlen in da je alkoholik. Predlagateljica se je po več letnem izvenzakonskem razmerju, ki ga je imela z drugim moškim že pred prijavo neobstoječega nasilja 3. 4.2020 odločila za razvezo zakonske zveze z nasprotnim udeležencem. Institut prepovedi približevanja pa je uporabila, da bi ga odstranila iz skupnega prebivališča in mu preprečila enakopravno udeležbo in odločanje pri razdelitvi skupnega premoženja. 20. 5. 2020 je tudi prodala skupni avtodom brez soglasja nasprotnega udeleženca, to dokazuje, da so njeni obiski psihiatra, ki so se začeli šele 4. 4. 2020 namenjeni izključno za potrebe sodnega postopka in ne njenemu slabemu psihičnemu stanju. Vse to dokazuje, da je z izdanimi sklepi prepovedi približevanja nepopravljivo prekoR.no načelo sorazmernosti zaradi neupravičenih posegov v zasebnost nasprotnega udeleženca in omejevanje njegove svobode, zaradi česar je nasprotni udeleženec zoper vse odločbe PP R. in kazenskega sklepa Okrožnega sodišča v M. vložil pritožbo na Ustavno sodišče RS zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica je 10. 11. 2020 vložila predlog za podaljšanje ukrepov izrečenih po 19. in 21. členu ZPND (z dopolnitvijo dne 18. 11. 2020). Tretji odstavek 19. člena namreč določa, da lahko žrtev poda predlog za podaljšanje trajanja izrečenega ukrepa pred iztekom roka, za katerega je bil ukrep izrečen, sodišče pa lahko trajanje ukrepa podaljša večkrat, vendar vsakokrat za največ dvanajst mesecev, če ta zakon ne določa drugače. Preko R. pa ni niti rok iz tretjega odstavka 21. člena2. S tem sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da je sodišče sklep o podaljšanju izrečenega ukrepa podaljšalo v nasprotju z določbami ZPND o trajanju ukrepov.

5. Podlaga za izrek ukrepov določenih v 19. in 21. členu ZPND je ugotovitev, da je povzročitev nasilja žrtev telesno poškodoval ali ji prizadejal škodo na zdravju ali drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. V zakonsko opredelitev nasilja v družini sodi vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, oboje pa ne glede na to ali so nastale telesne poškodbe (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZPND). Izrek ukrepov predstavlja začasno ureditev razmerij v družini z namenom odvrnitve nadaljnje škode ali izvršenega ali grozečega nasilja. Zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane dobrine, nujnosti hitrega postopka in dejstva, da so izrečeni ukrepi začasni, zadostuje, da so dejstva na katerih temelji odločitev sodišča verjetno izkazana. V skladu s povzetimi zakonskimi določili je postopalo sodišče prve stopnje.

6. Zavrniti je potrebno tudi pritožbeni očitek, da je sodišče udeleženca, ki sta nepravnomočno razvezana zakonca, obravnavalo v nasprotju z določbo 2. člena ZPND kot družinska člana. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da skladno z drugim odstavkom 2. člena ZPND, udeleženca kot razvezana zakonca, sodita v krog oseb, za katere se skladno z 2. členom ZPND lahko uporabijo določbe tega zakona.

7. Sodišče je pred izdajo izpodbijanega sklepa zaslišalo oba udeleženca, predlagane priče ter vpogledalo v vse listinske dokaze. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče zaključilo, da se predlagateljica še vedno počuti ogrožena s strani nasprotnega udeleženca, se ga boji, mu ne zaupa in to je tudi po presoji sodišča druge stopnje zadostni razlog za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravno pomembna dejstva za odločitev o podaljšanju ukrepa, to so dejstva o ravnanju nasprotnega udeleženca, negotovost, ranljivost ter občutek ogroženosti predlagateljice, v času učinkovanja ukrepa prepovedi približevanja, ki je veljal do 18. 11. 20203, ugotovilo s stopnjo verjetnosti in jih materialnopravno pravilno prepoznalo kot nasilje nasprotnega udeleženca na škodo predlagateljice. Ker pritožba na več mestih graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje, je potrebno poudariti, da v postopkih po določbah ZPND zadošča nižji dokazni standard torej, da so dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je v postopku III Kpd 17375/2020 sodišče potrdilo odredbo PU M. z dne 3. 4. 2020 s katero je bilo nasprotnemu udeležencu prepovedano približevanje predlagateljici na razdalji najmanj 100 metrov na naslovu, kjer predlagateljica prebiva in na naslovu njenega delovnega mesta za čas od 3. 4. 2020 do 18. 4. 2020 ter da je bila ta prepoved nato s sklepom z dne 15. 4. 2020 s strani preiskovalnega sodnika podaljšana do dne 2. 6. 2020. Predlagateljica je nato na podlagi ZPND vložila dne 25. 5. 2020 predlog za izdajo sklepa o prepovedi približevanja, ki se je obravnaval v nepravdnem postopku V N 357/2020 in v katerem sta udeleženca sklenila poravnavo dne 18. 6. 2020 in na podlagi te poravnave je bilo nasprotnemu udeležencu prepovedano za obdobje petih mesecev približevanje na naslovu C.G. 19/a, R., M., kjer predlagateljica prebiva ter na naslovu njenega delovnega mesta na razdalji do 50 metrov za čas do 18. 11. 2020. Pred iztekom ukrepa je predlagateljica dne 10. 11. 2020 vložila obravnavani predlog za podaljšanje izrečenega ukrepa in o tem podaljšanju je odločilo sodišče z izpodbijanim sklepom. Ne drži, kot navaja pritožba, da je predlagateljica v aprilu 2020 izposlovala podaljšanje ukrepa na podlagi njene izjave, da potrebuje nadaljnjih 60 dni, da si bo poiskala drugo bivališče in se odselila, saj iz obrazložitev sklepa III Kpd 17375/2020 z dne 15. 4. 2020 izhaja, da je bilo potrebno odrejeni ukrep podaljšati glede na stopnjo ogroženosti, ker kršitelj kljub prošnjam oškodovanke in njenega sina s svojim ogrožujočim obnašanjem ne preneha, kar povzroča pri oškodovanki strah za njeno življenje. Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bil namen dogovorjenega ukrepa dne 18. 6. 2020 edino ta, „da si bo predlagateljica v tem času poiskala in se preselila v drugo bivališče in zato ni utemeljenega razloga za dodatno podaljševanje tega ukrepa, če s strani policije in sodišča ni ugotovljenega suma kaznivega dejanja, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je ogroženo njeno življenje, zdravje ali osebna svoboda, na podlagi katerih bi bil izrek tega ukrepa utemeljen v skladu s kazenskim zakonikom.“

9. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o podaljšanju ukrepov pravilno ponovno ugotavljalo ali obstajajo okoliščine zaradi katerih je sodišče po pogojih, kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev in pri tem pravilno upoštevalo pretekla in dosedanja ravnanja predlagatelja ter vse posebnosti konkretnega primera. Ustrezno je ugotovilo, da še vedno obstaja resna bojazen, da bo nasprotni udeleženec izvajal nasilje v primeru srečevanja in skupnega bivanja v solastni nepremičnini, zaradi katerega so mu bili izrečeni ukrepi.

10. Vso dokazno gradivo je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo in z zahtevano stopnjo materialne resnice obrazložilo obstoj nasilja nasprotnega udeleženca in s tem ugotovilo obstoj pogojev za podaljšanje ukrepa. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da „zgolj navedbe izmišljenih dogodkov brez vsakih dokazov niso zadostna podlaga in ne utemeljujejo ponovnega izreka oziroma podaljšanja tega ukrepa za dodatnih šest mesecev ...“. Tudi pritožbene navedbe, da „nadzor nad kršitvami izrečenega ukrepa prepovedi približevanja vrši policija, ki v celotnem obdobju vseh izrečenih ukrepov, kakor tudi ne v zadnjem pet mesečnem obdobju ni ugotovila nobene kršitve ukrepa oziroma suma storitve kaznivega dejanja, četudi je v tem času na pozive predlagateljice večkrat prihajala na naslov skupnega bivališča, vendar kršitev ni zaznala.“ Sodišče druge stopnje odgovarja, da se nasprotnemu udeležencu kot razlog za podaljšanje izrečenih ukrepov ne očita fizično nasilje nad predlagateljico. A neposredno fizično nasilje ni edina oblika nasilja pred katerim daje ZPND žrtvam nasilja varstvo. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je v dogodku, nekaj dni pred iztekom prepovedi približevanja, nasprotni udeleženec predlagateljici pokazal kretnjo tako, da je šel s prstom preko vratu, kar je predlagateljica dojela kot grožnjo s smrtjo. Ugotovljeno ravnanje nasprotnega udeleženca, skupaj s preteklimi ravnanji in grožnjami, predstavlja obliko psihičnega nasilja nad predlagateljico v pomenu petega odstavka 3. člena ZPND. Dogodek potrjuje, da je nasprotni udeleženec nekritičen do svojih preteklih nasilnih ravnanj, da izrečeni ukrepi niso dosegli svojega namena in so zato izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti izrečenih ukrepov.

11. Drži sicer, smiselno zatrjevanje pritožbe, da zaščita po ZPND ni predvidena v primerih, ko gre za neurejene odnose med nekdanjima zakonskima partnerjema ali ko sta v sporu glede načina uporabe in delitve skupnega premoženja, saj se ta razmerja rešujejo v drugih nepravdnih postopkih. V obravnavanem primeru pa nerazrešena premoženjska razmerja med bivšima zakoncema, ki sta si skupno hišo zgradila v neposredni bližini in na zemljišču last staršev nasprotnega udeleženca, ustvarjajo dodatne konflikte, ki pri predlagateljici utemeljeno vzbujajo občutek ogroženosti. Zato je potrebno pritrditi da ugotovljena dejstva dovolj verjetno potrjujejo, da še vedno obstaja bojazen, da bo nasprotni udeleženec izvajal nasilje v primeru, skupnega bivanja. Podaljšanje ukrepov je zato, kljub posegu v lastninsko upravičenje solastnika nepremičnine ter v druge pravice, v skladu z načelom sorazmernosti. Sodišče je ustrezno tehtalo pravice predlagateljice in nasprotnega udeleženca, ki v obravnavani življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. Vendar v konkretnem primeru ima varnost predlagateljice prednost pred premoženjskimi interesi nasprotnega udeleženca kot solastnika. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni ugotavljalo s kakšno skrbnostjo si je predlagateljica prizadevala najti drugo primerno bivališče, s sklicevanjem na četrti odstavek 21. člena ZPND. V postopku namreč ni bilo sporno, da sta oba udeleženca solastnika nepremičnine oziroma hiše, kateri se nasprotni udeleženec z izrečenim ukrepom ne sme približati na manj kot 50 metrov. Zato smiselni pritožbeni ugovor, da bi se predlagateljica nasilju lahko umaknila tudi drugače, torej tako, da bi si priskrbela nadomestno stanovanje, ni utemeljen. Sodna praksa se je že večkrat izrekla4, da v primeru, če je žrtev solastnik stanovanja, ugovor ožjega testa sorazmernosti, češ, da se nasilju lahko umakne, tako da si priskrbi nadomestno stanovanje, odpade. Ni namreč mogoče sodno zagovarjati, da bi se žrtev nasilja morala odreči svoji solastninski pravici, če je v postopku ugotovljeno, da je povzročitelj nasilja tisti, ki je povzročil ogroženost enega od solastnikov v primeru skupnega bivanja v solastni nepremičnini.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče s podaljšanjem izrečenega ukrepa posega v določene pravice staršev nasprotnega udeleženca, ki živijo v hiši, ki je od bivališča predlagateljice odmaknjena nekaj več kot 50 metrov. Sodišče prve stopnje je v točki 24 pojasnilo, da je predlagano razdaljo (predlagateljica je predlagala prepoved prebliževanja na razdalji 100m) zmanjšalo na 50 metrov zato, da bo nasprotni udeleženec lahko po potrebi bival pri starših in zanju skrbel, saj je razdalja med hišama več kot 50m.

13. Glede na obrazloženo ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, „da sodišče z zmotnim stališčem brez dokazov, ko primerja nasprotnega udeleženca s storilcem hudih kaznivih dejanj umorov, dela nasprotnemu udeležencu krivico, tako njemu kot staršem, sestri, njeni družini in jim povzroča duševne bolečine, škoduje ugledu in časti družine“. Sodišče je postopalo skladno z določbami ZPND ter imelo dovolj podlage za zaključek, da je predlagateljičina ogroženost s strani nasprotnega udeleženca verjetno izkazana.

14. Sodišče druge stopnje je zato, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevanih razlogov, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

1 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, RS 16/2008). 2 Če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi, če imata na zemljišču, na katerem je stanovanje v skupni uporabi, stavbno pravico, pravico užitka ali rabe, ali če sta ga skupaj najela, sodišče omeji trajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena na največ 12 mesecev. Sodišče lahko trajanje ukrepa na predlog žrtve podaljša še za največ 12 mesecev. 3 Poravnava sklenjena med udeležencema v postopku V N 357/20-15 z dne 18. 6. 2020. 4 IV Cp 389/2016