Jedro

Pritožbene navedbe o tem, ali je obdolženec dejansko izjavil in s svojim ravnanjem nakazoval, da bo ponovil prekršek in ali je policist F. zakonito uporabil strokovni prijem davljenja od zadaj za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe oziroma odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek nerelevantne, saj je šlo za uporabo strokovnega prijema po tem, ko je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom že končan. Postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč postopek po določbah ZPrCP, s katerimi policisti ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Ta postopek so dolžni poznati vsi vozniki, ki opravijo vozniški izpit. Tako policistom ni naložena zakonska dolžnost, da bi preizkušance poučevali in obveščali o njihovih pravicah ter posledicah strinjanja oziroma nestrinjanja z elektronskim alkotestom in podpisom zapisnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po zaslišanju obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 5. 6. 2020, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter sklep o pridržanju, zaslišalo priče S. F., T. Š., U. Š. in K. U. ter izvedlo soočenje med policistom S. F. in obdolžencem, ocenilo obdolženčev zagovor in izvedene dokaze ter ugotovilo, da je obdolženec bil 5. 6. 2020 ob 1.00 uri udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila, da mu je bil zakonito odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec opravil v skladu z navodili proizvajalca, da je indikator pokazal rezultat 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel obdolženec v organizmu najmanj 0,59 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da se je obdolženec z rezultatom strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpisal. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da se z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ni strinjal, da zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni želel podpisati, da je policistu rekel, da bo podpisal zapisnik, če mu pokaže atest te naprave, da je predlagal, da bi šel na odvzem krvi in da so mu vsi papirji vključno z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti bili dani v podpis v prostorih, kjer se je izvajalo pridržanje. Poslujoča policista S. F. in T. Š. sta po oceni sodišča prve stopnje skladno in prepričljivo izpovedovala, da je v okviru postopka kontrole policistka Š. obdolžencu odredila preizkus alkoholiziranosti, da se je zaradi izjave obdolženca, da je užival alkoholne pijače manj kot 15 minut pred preizkusom, z opravo preizkusa čakalo 15 minut, da se je obdolženec z rezultatom, ki mu je bil pokazan, strinjal in zapisnik na kraju tudi podpisal in da je po podpisu zapisnika izrazil namero, da bo odšel proti domu, zaradi česar je policist F. zoper obdolženca uporabil prisilna sredstva – strokovni prijem davljenje od zadaj, nato pa mu je bilo odrejeno tudi pridržanje. Tudi postopek soočenja med policistom F. in obdolženim sodišča prve stopnje ni prepričal v resničnost obdolženčevega zagovora, da zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti na kraju, kjer je bil voden postopek, ni podpisal in da se z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti ni strinjal. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, sta izpovedbi prič F. in Š. prepričljivi in skladni, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da bi se v primeru nestrinjanja z rezultatom obdolženec zagotovo zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ne bi podpisal, policista pa bi v skladu z zakonom obdolžencu v takem primeru odredila strokovni pregled, za kar pa očitno ni bilo nobene potrebe, ker se je obdolženec očitno strinjal z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in zapisnik podpisal. V nasprotno pa sodišča prve stopnje niso prepričale niti izpovedbe prič U. in Š., ki sta bila obdolženčeva sopotnika v vozilu, saj sta kraj prekrška že v začetku postopka zapustila in v času podpisovanja zapisnika nista bila navzoča. 5. Pritožbeno vztrajanje pri trditvah, da se obdolženec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ni strinjal, da ni na kraju samem podpisal zapisnika, da je policistu rekel, da bo zapisnik podpisal, če mu ta pokaže atest te naprave, da je policistu predlagal, naj mu odredi odvzem krvi, vendar ga je policist zavrnil in mu rekel, da je že zamudil priložnost in da je priča K. U. potrdil, da se obdolženi na kraju samem ni nič podpisoval, ne omajajo prepričljivosti povzete dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Glede na to, da je postopek preizkusa z elektronskim alkotestom odredila in vodila policistka Š., policist F. pa je le varoval postopek, so neprepričljive pritožbene navedbe, da se je o nestrinjanju z rezultatom in želji za opravo strokovnega pregleda obdolženec pogovarjal s policistom F. Pritožbene trditve, da sta zagovor obdolženega potrdili priči Š. in U., pa so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da sta obe priči kraj, kjer je bil obdolženi obravnavan, zapustila pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, kar pomeni, da o tem, ali je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti obdolženec podpisal na kraju, kjer je bil obravnavan, ne morejo verodostojno izpovedovati, ker tega dejstva nista mogli zaznati.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče napačno sledilo izpovedbam policistov, ker se izpovedbi policistov razhajata v delu, ko navajata razlog pridržanja, ko naj bi potrditvah zagovornika policist F. poudaril, da je uporabil strokovni prijem davljenja od zadaj, ker je obdolženec kazal znake agresije, razburjenosti in krilil z rokami, policistka Š. pa je kot razlog za uporabo strokovnega prijema navajala obdolženčevo željo nadaljevati z vožnjo. Izpovedbi policista in policistke o razlogu za odreditev pridržanja se namreč ne razlikujeta, saj zagovornik v nadaljevanju pritožbe sam izpostavlja, da je policist F. ob soočenju 20. 10. 2020 povedal, da je obdolženec zapisnik najprej podpisal, nato pa je šel proti avtomobilu in rekel nekaj v tem smislu, da se bo odpeljal. To pomeni, da sta tako policist F., kot policistka Š. izpovedovala o tem, da je obdolženec po podpisu zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrazil namen, da bi odšel proti domu in ker se je ob tem napotil proti avtomobilu, s katerim je bil predhodno udeležen v cestnem prometu, je policist F. (utemeljeno) sklepal, da bo obdolženec nadaljeval z vožnjo in s tem ponovil prekršek, kar mu je preprečil z uporabo strokovnega prijema, kar je nenazadnje tudi policistova dolžnost. Sicer pa so pritožbene navedbe o tem, ali je obdolženec dejansko izjavil in s svojim ravnanjem nakazoval, da bo ponovil prekršek in ali je policist F. zakonito uporabil strokovni prijem davljenja od zadaj za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe oziroma odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek nerelevantne, saj je šlo za uporabo strokovnega prijema po tem, ko je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom že končan, saj je obdolženec po prepričljivih izpovedbah obeh policistov zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal pred uporabo strokovnega prijema. Ob vsem navedenem pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da policista, ki sta obravnavala predmetni dogodek, na sodišču nista povedala, kaj se je resnično dogajalo pri sami obravnavi obdolženega.

7. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da sta policista pri obravnavanju očitanega prekrška zagrešila absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker obdolženega nista seznanila z vsebinami listin, ki naj bi jih podpisal in mu na kraju samem nista dala ustreznih pravnih poukov ter mu nista odredila odvzema krvi, čeprav se obdolženi z rezultatom meritve alkotesta ni strinjal. V sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč postopek po določbah ZPrCP, s katerimi policisti ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Ta postopek so dolžni poznati vsi vozniki, ki opravijo vozniški izpit, saj del oprave vozniškega izpita predpostavlja tudi poznavanje določb zakonov, ki urejajo varnost cestnega prometa. Tako policistom ni naložena zakonska dolžnost, da bi preizkušance poučevali in obveščali o njihovih pravicah ter posledicah strinjanja oziroma nestrinjanja z elektronskim alkotestom in podpisom zapisnika. Samo dejstvo, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ne izhaja, ali je bil zapisnik obdolžencu na kraju samem prebran ali pa ga je prebral sam, na verodostojnost tega dokaza nima bistvenega vpliva, saj je kljub temu jasno razvidno, da se je z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Neutemeljene pa so trditve, da je ravno zaradi nestrinjanja z rezultatom prišlo med udeleženci do konflikta in da bi zato policistka morala obdolžencu odrediti odvzem krvi. Ob jasno in nedvoumno izkazanem strinjanju obdolženca z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ni bilo zakonske podlage za odreditev strokovnega pregleda. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi policistka v primeru, če bi obdolženec izrazil nestrinjanje z rezultatom alkotesta odredila strokovni pregled, saj ni videti nobenega razumnega razloga, da policistka ne bi postopala v skladu z zakonskimi določbami. Do konflikta med obdolžencem in policisti pa ni prišlo zaradi nestrinjanja z rezultatom preizkusa, temveč zaradi izražene obdolženčeve namere, da bo zapustil kraj, kjer je bil obravnavan tako, da se bo z mesta odpeljal z motornim vozilom oziroma nadaljeval z vožnjo motornega vozila, s katerim je bil udeležen v cestnem prometu pred zaustavitvijo in opravo preizkusa z elektronskim alkotestom.

8. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil sam postopek preizkusa z elektronskim alkotestom napačno voden in da je zaradi teh bistvenih kršitev postopka, ki sta jih zagrešila policista, sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo oziroma se do teh kršitev ni opredelilo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe se je namreč sodišče opredelilo tako do vprašanja kdaj je obdolženec izrazil strinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, kot tudi vprašanja kdaj je podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Prav tako pa se je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno opredelilo tudi do ravnanj policistov v smislu zakonitosti odreditve preizkusa alkoholiziranosti ter potrebe po odreditvi strokovnega pregleda. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče glede vseh spornih vprašanj ni opredelilo in da sodbe ni ustrezno obrazložilo in utemeljilo ter da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku. Prvostopenjsko sodišče je namreč ob pravilnih ugotovitvah, da so izkazani vsi objektivni zakonski znaki obdolžencu očitanega prekrška, pravilno zaključilo, da je obdolženec za storjeni prekršek tudi odgovoren in mu utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj se je za vožnjo motornega vozila odločil potem, ko je zaužil alkoholne pijače, čeprav je vedel, da v času vožnje v organizmu ne sme imeti alkohola oziroma da ima lahko le določeno vrednost alkohola, ker je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana.

9. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob primernem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija večja ali manjša, obdolžencu utemeljeno in zakonito izreklo tako glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR, kot tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, pri čemer pa je pri izreku globe upoštevalo zlasti premoženjske razmere in dosedanjo nekaznovanost obdolženca za tovrstni prekršek.

10. Glede na navedeno, ko so pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitvah postopka in napačni uporabi materialnega prava neutemeljeni, in ko pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.