Jedro

Z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca, strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme, ki bi na podlagi ogleda ugotovil, katera oprema je bila dejansko dobavljena S. in katere storitve opravljene, je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in je vplivala na zakonitost sodbe.

V primerih, ko gre za posamezna dejanja, ki sicer pomenijo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, in za ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo zgolj količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ta predstavljajo eno (enovito) kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. S. spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in 27. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivih dejanj davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri leta in deset mesecev zapora, za drugo eno leto in dva meseca zapora, za tretje dve leti zapora in denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov, to je 18.000,00 EUR, ter mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let in sedem mesecev zapora in denarno kazen v navedenem znesku. Odločilo je tudi, da mora obsojenec po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati oškodovancu S., d. d., v stečaju (v nadaljevanju S.) znesek 549.052,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je tega oškodovanca, oškodovano Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance, Davčno upravo RS, Davčni urad Ljubljana pa je s celotnim premoženjskim zahtevkom napotilo na pravdo. Po šestem odstavku 252. člena KZ je obsojencu odvzelo premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo znesek 240.000,00 EUR. Višje sodišče je pritožbama obsojenega M. S. in njegovega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na pet let in šest mesecev zapora, v ostalem pa pritožbi kot tudi pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojeni M. S. in njegov zagovornik. Pravnomočno sodbo izpodbijata zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 423. člena ZKP navaja, da zatrjevane kršitve niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke sta se izjavila obsojenec in njegov zagovornik. V odgovoru vztrajata pri navedbah v njunih zahtevah in podanem predlogu.

B.

5. Oba vložnika zatrjujeta, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in s tem tudi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustave), ker bi se po njunem mnenju morala predsednica senata izločiti iz sojenja. Izpostavljata, da je že v fazi preiskave večkrat izkazala svoje prepričanje o utemeljenosti obtožbene teze proti M. S., dodatno se je takšno njeno prepričanje okrepilo s sprejemom priznanja krivde sedmih soobsojencev za kaznivo dejanje, kot je očitano M. S. Da je bila pristranska pa je potrditvah obeh vložnikov razvidno tudi iz načina vodenja postopka, saj je bila obsojencu in pričam, ki so izpovedovale njemu v prid, očitno nenaklonjena ter na ta način kršila njegovo pravico do obrambe. Nosilni razlog teh trditev je, da je s sprejemom krivde soobsojenih in njihovo obsodbo predsednica senata v svoji zavesti samo še potrdila svoje prepričanje o krivdi obsojenega M. S. za očitana kazniva dejanja.

6. Vrhovno sodišče se je glede vpliva sprejema priznanj obdolžencev, podanih na predobravnavnem naroku na nepristranskost predsednika senata, ki sodi soobdolženca v poznejšem postopku, že opredelilo1. Pri tem je kot pomembno izpostavilo, da gre za sprejem priznanja krivde na naroku v fazi priprav na glavno obravnavo, na katerem se ne izvajajo dokazi. Sodnik odloča o krivdi in kazenski sankciji za vsakega obdolženca posebej, tako na glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal. Izpostavilo je, da odločitve v drugih kazenskih zadevah same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve. Stališče, da bi sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih že sam po sebi pomenil razlog za njegovo izločitev, bi bilo v nasprotju z namenom izvedbe predobravnavnega naroka, ki je v pospešitvi postopka in racionalizaciji nadaljnjih procesnih dejanj.

7. Očitke glede vpliva sodelovanja predsednice senata v preiskovalnem postopku pri odločanju o predlogih državnega tožilca glede začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi (Ks 586/2010 z dne 31. 3. 2009 in Ks 1556/2009 z dne 2. 9. 2009) ter v senatu, ki je zavrnil obsojenčevo pritožbo zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi I Ks 26166/2010 z dne 22. 7. 2011, pa je argumentirano zavrnilo že višje sodišče (točka 7 sodbe), predstavljeno argumentacijo pa v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče. Enako velja tudi za očitke vložnikov, ki se nanašajo na formalno procesno in materialno procesno vodstvo predsednice senata ter njen odnos do obsojenca in prič, ki so izpovedovale njemu v prid, in jih je višje sodišče s podrobno argumentacijo utemeljeno zavrnilo.

8. Pritrditi je treba zahtevama, ko uveljavljata kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in s tem temeljnih pravnih jamstvev v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki je po stališču vložnikov vplivala na zakonitost sodbe. Obsojenec in njegov zagovornik izpostavljata, da je sodišče prve stopnje večkrat zavrnilo dokazni predlog, da s pomočjo strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme v poslovnih prostorih S., kjer je še danes sistem v uporabi in deluje, ter v podjetju A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), ki je del opreme odkupilo od stečajnega upravitelja S. Le tako bi njunem mnenju lahko zanesljivo dognala odločilne dejstva in nanje oprla zakonito sodbo. Vložnika poudarjata, da je oprema, ki jo je obsojenec vgradil v varnostne sisteme v S., označena z njegovo registrirano blagovno znamko E., da se te oznake nahajajo deloma na zunanjem delu opreme ali pa na posameznih vgradnih komponentah v njej, kar je podkrepila tudi s fotografijami. Gre za specializirano opremo z opisanimi oznakami podjetja R. in je zato po mnenju vložnikov praktično nemogoče, da bi tako opremo dobavila in storitve opravila kakšna tretja oseba ali podjetje. Zato obramba ocenjuje, da časovna odmaknjenost spornih dobav, nesodelovanje S. v davčnem inšpekcijskem postopku, odsotnost ustreznega knjiženja stroškov in inventarnih številk ter drugi pomisleki sodišča ne morejo odtehtati dejstva, da so bile vsaj določene dobave po spornih računih izvedene. Glede na to, da sodišče ogleda ni izvedlo, obsojencu ni bila dana možnost dokazovanja teh odločilnih dejstev, sodišči pa sta svoje zaključke o fiktivnosti spornih računov sprejeli preuranjeno in ne da bi upoštevali vse relevantne dokaze. Vložnika tako poudarjata, da je obramba s tem dokaznim predlogom poskušala argumentirano izpodbiti obtožbeno tezo, da so bili vsi posli po računih, navedenih v opisu dejanja, fiktivni.

9. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP). Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi po nepotrebnem zavlačevalo postopek in ne bi koristilo razjasnitvi stvari.2 Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v skladu z ustavnopravnimi merili, pri presoji utemeljenosti dokaznih predlogov, podanih v obdolženčevo korist, treba upoštevati naslednja izhodišča a) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; c) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; d) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in e) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, če obstaja resen dvom o zanesljivosti ali če je dokaz nedovoljen. Odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. Dolžno pa je izvesti dokaz v korist obdolženca, če ga obramba izrecno predlaga in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza.

10. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe zavrnilo (list. št. 46 sodbe) z utemeljitvijo, da bi lahko tak ogled opravil sodni izvedenec elektro stroke, da pa je treba upoštevati, da je od dobave opreme oziroma oprave storitve minilo 7 do 12 let, da že v času opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora v družbi S. niso razpolagali z dokumentacijo oziroma dokazili, da je bilo po spornih računih blago dobavljeno oziroma storitve opravljene, da blago ni bilo opremljeno z inventarnimi številkami, niti vpisano pod osnovna sredstva, temveč je bilo knjiženo na postavko strošek uprave. Zato je ocenilo, da tudi ob morebitni pomoči sodnega izvedenca ne bi bilo mogoče ugotoviti ali gre za blago oziroma storitve po spornih računih. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zapisalo, da navedene okoliščine otežujejo ugotavljanje dejanskega stanja z ogledom opreme v prostorih S. in družbe A., katero je ta družba kupila od stečajnega upravitelja S., da pa obramba med postopkom pred sodiščem prve stopnje kakor tudi v pritožbah ni izkazala verjetnosti, da bo s tem dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev pomembnih za razsojo.

11. Glede načina poslovanja med S. in R., d. o. o. (v nadaljevanju R.), tega pa v povezavi z gospodarskimi družbami I., d. o. o., K., d. o. o., S., d. o. o. in A., d. o. o., in v nadaljnji povezavi z družbami, ki naj bi bili njihovi dobavitelji (K., d. o. o., B., d. o. o., B., d. o. o., S., d. o. o.) je sodišče ugotovilo, da je bilo po računih navedenih v sodbi to poslovanje fiktivno, ker blago ni bilo dobavljeno in storitve niso bile opravljene. Ugotovilo je tudi, da so bile družbe, ki naj bi bile dobavitelji R., brez poslovnih prostorov, da jih na krajih, kjer so imele registriran delež, ni bilo mogoče najti, da niso nikoli zaposlovale delavcev, da niso imele nobenih osnovnih sredstev ali opreme, s katero bi opravljale registrirano dejavnost, da med uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora odgovorne osebe niso sodelovale v postopku niti predložile nobene dokumentacije, da niso razpolagale z dokumentacijo, ki bi izkazovala nabavo blaga in storitev, ki so jih prikazale v računih izdanih R. in podobno, večina plačil je potekala preko sklenjenih asignacijskih pogodb, le v manjši meri pa preko transakcijskih računov, v bistvu je šlo za to, da te družbe niso opravljale nobene dejavnosti. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je nekatere nabave in storitve R. za S. tudi opravil in to na podlagi opreme, ki jo je nabavljal v podjetjih M. C., d. o. o., X., d. o. o., v trgovini K. in v podjetju v Grosupljem, pri čemer je iz ugotovitev davčno inšpekcijskega nadzora in izvedenskih mnenj ekonomske stroke razvidno, da imajo ti računi prav vse zahtevane sestavine, zato so priznani kot verodostojne listine (list. št. 132). Na taki podlagi je nato zaključilo, da navedena oprema ni mogla biti nabavljena od družbe I., d. o. o., K., d. o. o., A., d. o. o., ali S., d. o. o. 12. Sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, da na podlagi dokumentacije, ki jo izvedenci ekonomske stroke označujejo kot nenavadno, praktično ni mogoče ugotoviti dejanskega poteka poslovnih dogodkov. Vendar pa je dejstvo, da je R. s S. začel poslovati v letu 2003 in da naj bi se, kot je izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, obseg njunega poslovanja nenavadno, govor je o večkratnikih, tudi v naslednjih letih samo še povečeval. Sodišče prve stopnje je že v odredbi za izvedenstvo, ki je zaupalo izvedenki ekonomske stroke A. Č., med ostalim zapisalo, naj pregleda dokumentacijo, po potrebi pa si ogleda tudi opremo, za katero je obsojenec trdil, da jo je vgradil v okviru poslovnega sodelovanja s S. Obsojenec je z zadostno verjetnostjo izkazal, kar tudi sicer ni sporno, da je R. S.-ju dobavil določeno opremo in opravil s tem povezane storitve. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, kolikšen je bil obseg tega poslovanja ne le na podlagi pomanjkljive in neustrezne poslovne dokumentacije, ki kot že povedano, ne odraža resničnega poteka poslovnih dogodkov, ampak katero opremo je dobavilo in katere storitve je obdolženčeva gospodarska družba dejansko opravila za S. To je mogoče storiti z odreditvijo izvedenstva z izvedencem za nadzorno varnostne sisteme, ki bi v poslovnih prostorih S. na ..., ... in ... ter v podjetju A. ugotovil, katera varnostno opremo je dobavila, vgradila in katere storitve je zanjo opravil R. Nato pa bi bilo treba z metodo izločanja odšteti tisto opremo in storitve, za katero obstoji nesporna poslovna dokumentacija. V primeru, da bi bilo te opreme in opravljenih storitev več, pa bi bilo to in favorem defensionis šteti obsojencu v dobro in za vrednost te opreme in del znižati višino pridobljene premoženjske koristi. Če bi izhajali iz argumentacije, s katero je svojo odločitev za zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo sodišče prve stopnje, ki mu je nato pritrdilo tudi višje sodišče, bi bilo tako ravnanje v bistvu skladno z načelom in dubio contra reum, kar pa v kazenskem postopku ni dopustno. Zato bo moralo sodišče z izvedbo predlaganega dokaza ugotoviti, katera varnostna oprema je bila S. dejansko dobavljena in katere storitve opravljene, ter nato ob upoštevanju dognanj izvedencev ekonomske stroke pretehtati kolikšna naj bi bila protipravna premoženjska korist, ki naj bi jo pridobila R. in obsojeni M. S. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca, strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme, ki bi na podlagi ogleda ugotovil, katera oprema je bila dejansko dobavljena S. in katere storitve opravljene, kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in da je vplivala na zakonitost sodbe.

13. Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker kljub temu, da so izvedenke ekonomske stroke (M. P., A. Č. ter mag. A. K.) in izvedenec za računalništvo in informatiko (mag. J. U.) zašli v številna medsebojna nasprotja, svoja mnenja podali na podlagi pomanjkljive dokumentacije, brez ogleda naprav in sistemov v S. in A., pri čemer je izvedenec U. celo neresnično zapisal, da si je te naprave ogledal, pa kljub temu ni odredil novega izvedenca ekonomske stroke. Pri tem se sklicuje tudi na vsebino strokovnega mnenja sodne izvedenke B. M., ki jo je angažirala obramba, in je v svojem mnenju opozorila na številne pomanjkljivosti v navedenih izvedenskih mnenjih. Kršitev pravic obrambe vidi obsojenčev zagovornik tudi v tem, da je izvedenka Č. kar sama pritegnila k izvedenskemu delu tudi izvedenca mag. K. in mag. U. Slednji pa za področje biometričnih in avdio nadzornih naprav ter nadzornih sistemov, za katerega je izdelal mnenje, po videnju obrambe nima potrebnih znanj in zato tudi ne statusa izvedenca. Zato ocenjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v povezavi z 249. členom ZKP, saj bi izvedenstvo smel opravljati le kvalificiran izvedenec s področja biometričnih in avdio nadzornih varnostnih naprav.

14. Sodišče prve stopnje se je glede zavrnitve dokaza s postavitvijo nove izvedenke ekonomske stroke, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, opredelilo na straneh 47 in 48 sodbe, kjer je pojasnilo, da je obsojenec predlagal novega izvedenca ekonomske stroke, ker se ni strinjal z izvidi in mnenji sodnih izvedencev, ki jih je angažiralo sodišče. Šele po končanem dokaznem postopku je predstavil strokovni izvid in mnenje sodne izvedenke B. M., zato je sodišče to mnenje utemeljeno štelo le kot argument, s katerim je obramba potrjevala svoje stališče. V nadaljnjem postopku pa bo odvisno od ugotovitev postavljenega izvedenca, strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme, morebitna odprta vprašanja po potrebi razjasniti tudi z dopolnitvijo mnenj izvedencev ekonomske stroke.

15. Sicer pa ima obsojenčev zagovornik prav, da je pristojnost določiti izvedenca v konkretnem postopku v izrecni pristojnosti sodišča. S tega vidika je bilo pooblastilo sodišča izvedenki A. Č., da po potrebi k izdelavi izvedenskega mnenja pritegne tudi druge sodne izvedence, kar je tudi storila, v nasprotju z določbo prvega odstavka 249. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča pa vložnik ni uspel izkazati, da je bila ta kršitev take narave, da bi vplivala na zakonitost sodbe.

16. Naslednje vprašanje, ki ga problematizira obsojenčev zagovornik, se nanaša na kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Utemeljuje pa jo z navedbami, da iz opisa kaznivega dejanja po 244. členu KZ, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ne izhajajo zakonski znaki pomoči, saj iz opisa niso razvidna dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevale sprejeto pravno opredelitev. Poudarja, da že pojmovno ni mogoče, da bi lahko za pomočnika (očitno mišljeno pomagača) šteli nekoga, ki stori dejanje z namenom sebi pridobiti premoženjsko korist in torej deluje z namenom storilca. Nihče namreč ne more biti pomagač pri lastnem kaznivem dejanju, saj ga je v takem primeru šteti za sostorilca, nikakor pa ne za pomagača. 17. V tem delu je zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojenega M. S., saj zagovornik našteva okoliščine in ponuja pravno razlago, ki kaže na zaključek, da je bil obsojeni M. S. sostorilec. Obsojenec in njegov zagovornik pa v obsojenčevo škodo zahteve za varstvo zakonitosti ne moreta vložiti, saj je to izredno pravno sredstvo izrecno dopustno le v obsojenčevo korist. 18. Kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP obsojenčev zagovornik uveljavlja s trditvami, da je za številna izvršitvena dejanja očitana obsojencu, storjena v obdobju od 20. 7. 2004 do 14. 9. 2006, kazenski pregon zastaral in se pri tem sklicuje na stališča sprejeta v sodbah Vrhovnega sodišča (I Ips 99/2005, I Ips 274/2004, I Ips 443/2007 in I Ips 51408/2010). To kršitev obsojenec in njegov zagovornik v pritožbah nista uveljavljala, pač pa je to storil obsojenec v dopolnitvi pritožbe, ki jo je vložil že po izteku pritožbenega roka. Višje sodišče se je kljub temu, da se o tej kršitvi ni bilo dolžno izjaviti, glede tega pravnega vprašanja opredelilo.

19. Pravno naziranje obsojenčevega zagovornika glede zastaranja posameznih izvršitvenih dejanj je napačno. V primerih, ko gre za posamezna dejanja, ki sicer pomenijo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, in za ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo zgolj količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ta predstavljajo eno (enovito) kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb3. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj je iz opisa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, da naj bi šlo za večletno sistematično izčrpavanje S., ki da je plačevala fiktivne dobave in storitve, pri čemer pa je v obtožnem aktu opredeljeno, da je I. Z. kot glavni storilec svoj položaj zlorabljal, da bi pridobil korist R. in obsojenemu M. S. Šlo je za enak modus operandi na podlagi sklenjenih pogodb o sodelovanju med S. in R. in takšno povezavo med posameznimi ravnanji, da ta življenjsko izkustveno gledano pomenijo enovito in ne nadaljevano kaznivo dejanje kot zmotno trdi vložnik. V tem delu zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

C.

20. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedenstva strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in da je bila ta kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe, je sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom (prvi odstavek 426. člena ZKP). Presoja zakonitosti odločitve glede kaznivih dejanj davčne zatajitve in pranja denarja se neposredno navezuje na odločitev povezano s kaznivim dejanjem pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti.

21. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo izjemno obsežen dokazni postopek, zavrnilo pa večkrat ponovljeni dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca za nadzorno varnostne sisteme. Vrhovno sodišče je ocenilo, da bo novo sojenje lažje izvedeno pred popolnoma spremenjenim senatom in v skladu s takšno presojo zato odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 14015/2013 z dne 6.11.2014 in I Ips 5961/2013 z dne 14.4.2016 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93. 3 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015.