Jedro

Upravno sodišče je v obrazložitvi napravilo podrobno dokazno oceno, pritožnik pa za drugačno dokazno oceno, kot jo je napravilo Upravno sodišče, ni navedel nobenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1717/2023-31 z dne 21. 12. 2023 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1717/2023-31 z dne 21. 12. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5505/2023/7 (1221-07) z dne 16. 11. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). Hkrati je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo tožniku z dejanjem toženke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je vzpostavljen položaj, v katerem je Republika Hrvaška, ki je potrdila svojo odgovornost, dolžna sprejeti tožnika - prosilca. Nato je presojalo navedbe in dokaze, ki jih je v zvezi z dejstvom, da prosilci po predaji Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III niso ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, predložila toženka. Po presoji, da gre za dopustne tožbene novote, je presojalo tudi trditve in dokaze, ki jih je glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III podal tožnik v tožbi. Menilo je, da tožnikova zatrjevanja ne utemeljujejo domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obstajale kakšne druge okoliščine osebne narave, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato je štelo tudi, da tožnik s temi navedbami ne more utemeljiti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. in III. točko sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v njej pa Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi v 1. in 3. točki izreka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

**K I. točki izreka**

6. Pritožnik v pritožbi navaja, da je Upravno sodišče zaradi neupoštevanja njegove izpovedbe in prestroge presoje zdravniškega potrdila v zvezi z njegovo poškodbo, napačno ugotovilo dejansko stanje. Očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ker naj bi si razlogi sodbe nasprotovali.

7. Očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ostaja povsem nekonkretiziran, zato tudi Vrhovno sodišče nanj ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da tovrstne kršitve ni zaznalo.

8. Pritožbeni očitek, da Upravno sodišče ni upoštevalo pritožnikove izpovedbe, da so ga hrvaški policisti pretepli po oddaji prstnih odtisov, je tak, kot je zapisan v pritožbi, težko razumljiv. Kolikor pritožnik z njim meri na to, da naj Upravno sodišče te njegove izpovedbe ne bi dokazno ocenilo, očitek ni utemeljen. Upravno sodišče je namreč v 28. točki obrazložitve napravilo podrobno dokazno oceno, v kateri je to tožnikovo izpovedbo v upravnem sporu primerjalo z izjavami, ki jih je podal na osebnem razgovoru in v tožbi, dodatno pa še z zdravniškim potrdilom, ki ga je v postopku upravnega spora prav tako predložil pritožnik sam. Na koncu zaradi nedoslednosti, nejasnosti oziroma razlik med posameznimi dokazi, ki jih je tudi podrobno pojasnilo, tej izpovedbi ni sledilo. Kolikor pa pritožnik s tem očitkom meri na to, da bi Upravno sodišče moralo tej njegovi izpovedbi slediti, pa v pritožbi za takšno dokazno oceno (torej drugačno od tiste, ki jo je napravilo Upravno sodišče) ni navedel nobenih razlogov.

9. Podobno velja tudi glede pritožnikovega očitka o prestrogi oceni zdravniškega potrdila, ki ga je predložil. Da bi ob pregledu nastanek poškodbe opisal drugače, kot je zapisano na zdravniškem potrdilu, pritožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, za to, da bi bilo treba ta dokaz ovrednotiti na način, za katerega se zavzema v pritožbi, pa ne navaja nobenih razlogov.

10. Predvsem pa Vrhovno sodišče opozarja, da se nosilni razlogi izpodbijane sodbe niti ne nanašajo na individualno obravnavo tožnika pred hrvaškimi organi, temveč na obstoj morebitnih sistemskih pomanjkljivosti pri obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je tožnikove izpovedbe o njegovih osebnih izkušnjah obravnavalo zgolj zaradi možnosti, da bi kazale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti (prim. 31. točko izpodbijane sodbe). Kakršne koli povezave med navedenimi trditvami o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki se nanašajo izključno na pritožnikove osebne izkušnje, in ugotovitvami sodišča o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti, torej nosilnimi razlogi sodbe, pa tožnik sploh ne zatrjuje.

11. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

12. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).