Jedro

Premoženjsko stanje dolžnika ne vpliva na višino sodnih penalov. Namen sodnih penalov je, da z višino prisiljujejo dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, zato je kriterij za določitev njihove višine pomembno le to, kolikšen znesek je potreben, da bo dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, ki izhaja iz pravnomočnega sodnega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikoma naložilo, da v dodatnem roku 8 dni od prejema sklepa na parc. št. X k.o. P ob meji s parc. št. X1 iste k.o., upniku utrdita odstranjani del poti v dolžini cca 20 m in v širini tako, da bo možna vožnja z vsemi kmetijskimi vozili in stroji za gospodarjenje v gozdu. V primeru, da dolžnika zahtevane obveznosti ne bosta opravila, jima je naložilo, da morata upniku za vsak zamujeni dan od dneva, ko izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti plačati sodne penale vsak v višini 15.000,00 SIT dnevno. V preostalem delu (glede zakonitih zamudnih obresti od vsakega zapadlega dne penalov do plačila) je predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo. Dolžnikoma je nerazdelno naložilo povrnitev upnikovih stroškov postopka v višini 83.659,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjskega sklepa dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. Zoper ugodilni del navedenega sklepa se pravočasno pritožujeta dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Dolžnika menita, da so izpodbijani penali v višini 30.000,00 SIT dnevno previsoki. Navajata, da je upnik prekludiran pri vložitvi predloga za določitev sodnih penalov. Sklep zaradi motenja posesti je postal pravnomočem 8.3.2000, upnik pa je predlog vložil šele 11.4.2000, po mnenju dolžnikov, po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb dolžnikov glede prepozno vložnega predloga je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dolžnika poudarjata, da je izpodbijani sklep neizvršljiv, ker se obveznost dolžnikov veže na vzpostavitev odstranjenega dela poti na parc. št. X k.o. P ob meji s parcelo X1 iste k.o., ki je dolžnika nista odstranila, sploh pa ne v dolžini 20 m. Vse kar sta delala, sta delala na svojem zemljišču parc. št. X1 k.o. P, ne pa na parc. št. X iste k.o. Sporna je namreč meja med omenjenima parcelama. Mejnih znamenj (mejnikov) v naravi ni, zaradi česar geodetinja tudi ni mogla določiti meje v naravi. Ker dolžnika ne vesta kje poteka meja med parcelama, objektivno ne moreta izvršiti naložene obveznosti, saj tudi ne vesta kje poteka trasa domnevno odstranjene poti. Po izjavi geodetinje naj bi bila pot dolga 25-30 m, po izpodbijanem sklepu 20 m., po izjavi dolžnika pa samo 5,30 m. Pritožnika tudi menita, da sodni penali v motenjskih tožbah niso primerni, posebej ne v konkretnem primeru, ko mejnikov ni. Sodišču prve stopnje očitata tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje glede lastništva kmetije in premoženjskih razmer dolžnikov, ki sta oba slabo finančno situirana (prvi dolžnik prejema le kmečko pokojnino v višini 41.101,00 SIT, drugi dolžnik je brezposelen, ima 4 otroke, žena je gospodinja...). Pritožba ni utemeljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Predlog za določitev sodnih penalov je po 212. členu ZIZ treba vložiti v roku, določenem v 429. členu ZPP, ki po svoji vsebini predstavlja procesno predpostavko za izdajo sklepa o sodnih penalih in mora zato sodišče nanjo paziti po uradni dolžnosti. Temelj za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov je v skladu z 294. členom ZOR (Ur. l. SFRJ, št 29/78; v nadaljevanju ZOR) in 212. členom ZIZ pravnomočna odločba oziroma izvršilni naslov, ki je v konkretni izvršilni zadevi sklep o motenju posesti. Glede na določilo 429. člena ZPP, bi upnik izgubil pravico vložiti predlog za določitev sodnih penalov, če predloga ne bi vložil v 30 dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu o motenju posesti določen zato, da se dejanje opravi. Sklep o motenju posesti je dolžnikoma določal 8 dnevni rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), pravnomočen je postal 8.3.2000, upniku je bil vročen 3.4.2000, dolžnikom pa 21.3.2000 (primerjaj datum o vročitvi pravnomočne sodne odločbe v pravdi P 146/99). Upnik je predlog za določitev sodnih penalov vložil 11.4.2000, kar pomeni, da ga je vložil pravočasno v okviru zakonsko določenega prekluzivnega roka, ki je začel teči 30.3.2000 (429. člen v zvezi z tretjim odstavkom 313. člena ZPP). Glede na povedano je pritožbeni očitek, da je upnik prekludiran pri vložitvi predloga za določitev sodnih penalov neutemeljen. Prav tako je neutemeljem očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do navedb dolžnikov v zvezi s pravočasno vložitvijo predloga. Kot rečeno, gre za procesno predpostavko, ki je pogoj za vsebinsko odločanje o predlogu za določitev sodnih penalov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (glej tretji in četrti odstavek) povzema navedbe dolžnikov o tem očitku, posebej pa se sodišče ni bilo dolžno izjasnjevati o obstoju procesne predpostavke. Glede na to, da je o zadevi vsebinsko odločilo, je očitno štelo, da je procesna predpostavka podana. Neutemeljene so tudi pritožbene trdive o neizvršljivosti izpodbijanega sklepa oziroma objektivni nemožnosti izpolnitve naložene obveznosti zaradi sporne meje med parcelama upnika (parc.št. X k.o. P) in dolžnika (parc. št. X1 k.o. P). V tem postopku je bistvenega pomena ugotovitev dejstva, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti po pravnomočnem sklepu o motenju posesti. To pa je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo. Na naroku je dolžnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, priznal, da obveznosti ni izpolnil z utemeljitvijo, da poti sploh ni bilo. Da pot je bila in kje je potekala trasa poti, se je neposredno prepričalo sodišče samo na ogledu, to pa je potrdila tudi geodetinja. Nenazadnje sam dolžnik v pritožbi navaja, da je po njegovi izjavi pot bila, vendar le v dolžini 5,30 m, iz česar je moč zaključiti, da dolžnik prav dobro ve, kje se je pot nahajala in kaj mu veleva izvršilni naslov. Dolžnik ne trdi, da je obveznost izpolnil, ampak, da je zaradi sporne meje med parcelama ne more izpolniti. Zatrjevana spornost meje pa pri presoji zakonitosti prvostopnega sklepa ni pomembna. Takšne trditve bi bile upoštevne v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa v tem postoku. Dolžnik bi se svoje obveznosti lahko razbremeni le tako, da bi dosegel ustrezno spremembo nedenarne obveznosti, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe. Vse do tedaj pa je na podlagi pravnomočnega sklepa, ki je izvršilni naslov, dolžan izpolniti svojo obveznost tako kot mu je naložena. Prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ne nalaga dolžniku nič drugega in nič več, kot mu je bilo naloženo že s pravnomočno odločbo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so z izpodbijanim sklepom določeni sodni penali previsoki. Sodni penali pomenijo ukrep pritiska zoper dolžnika in je kriterij za določitev višine penalov samo to, kolikšen znesek je potreben, da bo dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe. Ker sodni penali prav s svojo višino prisiljujejo dolžnika, da svojo obveznost izpolni, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bodo sodni penali v odmerjeni višini (15.000,00 SIT dnevno za vsakega dolžnika) dosegli svoj namen. Pri določanju njihove višine premoženjsko stanje dolžnika zaradi namena tega instituta ni relevantno. Glede pritožbenih pomislekov, da sodni penali v motenjskih pravdah niso primerni, je potrebno povedati, da Zakon o obligacijskih razmerjih, kot materialno pravni predpis, ki določa pogoje za izrek sodnih penalov, v prvem odstavku 294. člena pravi, da je mogoče izreči sodne penale v primerih, ko dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo. Pojem pravnomočne odločbe zajema tako sodbo kot sklep. Postopek za motenjske pravde je naravnan tako, da pride stranka kar se da hitro do izvršljive odločbe, ki naj vzpostavi prejšnje stanje. Zato je razumljivo, da morajo biti dane možnosti, da se taka odločba po kar se da hitrem postopku izvrši, tudi če dolžnika k izpolnitvi prisiljuje višna sodnih penalov. Pritožbeni pomislek je torej neutemeljen. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (366. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Obe stranki sta priglasili svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče stroškov upnika, povezanih z odgovorom na pritožbo ni upoštevalo, saj ZPP odgovora na pritožbo zoper sklep ne predvideva (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika, ki s pritožbo ni uspel, temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.