Jedro

Pritožnik je bil na podlagi drugega odstavka 126. člena ZNP-1 res po uradni dolžnosti postavljen za skrbnika za poseben primer pogrešani osebi, vendar pa plačilo za njegovo delo ne bo izvedeno iz proračuna, temveč iz predujma, ki ga je predhodno založil predlagatelj. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre skrbniku za poseben primer na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv zgolj polovica nagrade, ni pravilna.

Odvetniške storitve po tarifni št. 39 se posebej obračunajo le tedaj, če gre za samostojne storitve, torej če niso zajete v drugih tarifnih postavkah. Pregled spisovnega gradiva je v konkretni zadevi sodil v sklop širših priprav za pristop na narok, zato so te storitve že zajete v nagradi za zastopanje na naroku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek priznane nagrade in stroškov skrbnika za poseben primer, odvetnika IK, določen v višini 135,70 EUR poviša na znesek 232,46 EUR.

Skrbniku za poseben primer, odvetniku IK, se priznajo pritožbeni stroški v znesku 73,25 EUR. Ti stroški se izplačajo iz sredstev predujma, ki ga je založil (oziroma ga bo moral po ustreznem pozivu sodišča prve stopnje doplačati) predlagatelj.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje priznalo odvetniku IK (skrbniku za poseben primer) nagrado za zastopanje na naroku v višini 200 točk Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in 80 točk OT za odsotnost iz pisarne, vendar pa je skupno število prepolovilo na 140 točk OT oziroma 84,00 EUR, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). K temu znesku je dodalo še kilometrino (23,40 EUR), pavšalni znesek za materialne stroške (3,83 EUR) ter pripadajoči DDV (24,47 EUR). Drugih stroškov (priglašene nagrade iz naslova pregleda spisovnega gradiva po tarifni št. 39 OT v višini 50 točk OT) skrbniku za poseben primer ni priznalo.

Zoper to odločitev se pritožuje odvetnik IK. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo peti odstavek 17. člena ZOdv ter nepravilno prepolovilo priznano nagrado. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bil odvetnik postavljen po uradni dolžnosti, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Ne strinja se niti s tem, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za pregled spisovnega gradiva, saj meni, da gre za samostojno opravilo. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi je najprej sporna razlaga petega odstavka 17. člena ZOdv. Tam je navedeno: Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Ta določba je bila uveljavljena z novelo ZOdv-D. V obrazložitvi predloga tega zakona[1](#sdfootnote1sym) je bilo izpostavljeno, da bo nova Odvetniška tarifa iz naslova plačil za delo odvetnikov, postavljenih po uradni dolžnosti, in odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, povečala proračunske izdatke. Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predlagano dopolnitvijo določajo nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti in se s tem ustrezno dolgoročno omejujejo učinki nove Odvetniške tarife za državni proračun.

V skladu z namensko razlago je torej ta zakonska ureditev omejena na primere, ko je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in je (hkrati) plačilo za njegovo delo zagotovljeno v (državnem) proračunu. Obravnavana zadeva pa ni takšna. Pritožnik je bil na podlagi drugega odstavka 126. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) res po uradni dolžnosti postavljen za skrbnika za poseben primer pogrešani osebi, vendar pa plačilo za njegovo delo ne bo izvedeno iz proračuna, temveč iz predujma, ki ga je predhodno založil predlagatelj. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre skrbniku za poseben primer zgolj polovica nagrade, ni pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je skrbniku za poseben primer priznalo polno nagrado za zastopanje na naroku (v višini 200 točk OT) in polno nadomestilo za odsotnost iz pisarne (v višini 80 točk OT). Ob priznani kilometrini v višini 23,40 EUR, materialnih stroških ter ustrezno povišanem DDV (37,70 EUR) znaša nagrada in stroški 232,46 EUR.

Neuspešno pa je pritožbeno zavzemanje za priznanje posebne nagrade za pregled spisovnega gradiva po 2. točki tarifne št. 39 OT. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je to opravilo že zajeto v pripravah za zastopanje na narok in da ne gre za samostojno opravilo. Odvetniške storitve po tarifni št. 39 se namreč posebej obračunajo le tedaj, če gre za samostojne storitve, torej če niso zajete v drugih tarifnih postavkah. Pregled spisovnega gradiva je v konkretni zadevi sodil v sklop širših priprav za pristop na narok, zato so te storitve že zajete v nagradi za zastopanje na naroku.

Pritožnik je s pritožbo delno uspel (njegov uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na ¾)[2](#sdfootnote2sym), zato je upravičen do pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Za vloženo pritožbo mu je pritožbeno sodišče priznalo 100 točk OT ali 60,00 EUR (druga alineja 4. točke tarifne št. 24 OT), kar ob materialnih stroških (1,20 EUR), pripadajočem DDV (13,46 EUR) in plačani sodni taksi (23,00 EUR) skupaj znese 97,66 EUR. Tričetrtinski delež, do katerega je pritožnik upravičen, pa znaša 73,25 EUR. Ta znesek se izplača iz predujma, ki ga je položil (oziroma ga bo moral po ustreznem pozivu sodišča prve stopnje doplačati) predlagatelj.

[1](#sdfootnote1anc)Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu z dne 4. 12. 2014. [2](#sdfootnote2anc)Poenostavljeno povedano je uveljavljal povišanje nagrade za skupno 190 točk OT (140 in 50 točk), uspel pa je s povišanjem za 140 točk OT.