Jedro

V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrglo tožbo v delu, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2014 in št. ... z dne 11. 2. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravi škodna nevarnost in zaustavi kršitve osebnostnih pravic ter dopuščanje povzročanja telesnih poškodb in tegob.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik zaradi neuporabe materialnega prava ter zaradi neugotovitve dejanskega stanja. Sodišče bi moralo že na podlagi zakona ugotoviti vsa dejstva, tožnikove pravice in pa kršitve tožene stranke. Sodišče pa vsega tega ni ugotavljalo. Tožnik je na podlagi zdravstvenih dokazil večkrat pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot tudi pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tak zahtevek je postavil tudi v vlogi dne 6. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je obravnavalo samo zahtevek za invalidnino za telesno okvaro, ni pa se spuščalo v ugotavljanje postopkovnih kršitev tožene stranke. Tožnik je že v obdobju od leta 2001 do 1. 1. 2013, torej pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sodišče prejšnjih postopkov ni upoštevalo. Tudi razlaga sodišča prve stopnje, zakaj ni združilo postopkov med istima strankama v postopku glede invalidnine za telesno okvaro in pa dodatka za pomoč in postrežbo, ni utemeljena. Sodišče tudi ni ugotavljalo protipravnega ravnanja tožene stranke. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da samo odloči o zahtevanih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 2. 2014. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

6. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da se je postopek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pri toženi stranki začel na podlagi tožnikove zahteve, ki jo je vložil 7. 1. 2014. V času vložitve zahteve je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145., in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

7. Tako iz same zahteve, kot tudi iz tožnikovih navedb na naroku za glavno obravnavo izhaja, da tožnik uveljavlja invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni. Na izrecno vprašanje sodišča je namreč pojasnil, da naj bi bila telesna okvara posledica bolezni, do katere je prišlo že pred rojstvom. Gre za podedovano duševno bolezen. Ker vzrok očitno ni sporen, sodišče prve stopnje utemeljeno ni razčiščevalo, ali in v kakšni višini je pri tožniku podana telesna okvara. Omenjeno bi bilo odločilno le v primeru, če bi šlo za poklicno bolezen ali pa za poškodbo pri delu. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Glede prejšnjih postopkov v zvezi s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prejšnji postopki na odločitev v sporni zadevi nimajo nobenega vpliva. Kot je bilo pojasnjeno je odločilno zgolj dejstvo, da je tožnik novo zahtevo vložil že v času veljavnosti ZPIZ-2, ki pa invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko je le-ta posledica bolezni, več ne določa. 9. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V zvezi z omejenim dodatkom je sodišče vodilo poseben spor, v katerem je presojalo tudi odločbe tožene stranke, ki se nanašajo na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje postopkov ni združilo v skupno obravnavo in odločanje, vendar s tem ni zagrešilo kršitve določb postopka. ZPP namreč v 300. členu sodišču prepušča odločitev, ali bo zadeve združilo za skupno obravnavanje in odločanje, ali pa se bodo zadeve obravnavale ločeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ker je tožnik izrecno vztrajal, tudi na priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo, saj niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve.

10. S tem, ko je sodišče prve stopnje kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke, ki se nanašata na zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, toženi stranki tudi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma, da je s temi odločbami tožniku povzročena škoda oziroma, da so bile tožniku kršene osebnostne pravice.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.