Jedro

O tožnikovi pritožbi zoper sodbo, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova ponovna (druga) prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena, je bilo že pravnomočno odločeno. Ob takšni pravnomočni odločitvi je tudi podaljšanje omejitve gibanja, določeno z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehalo učinkovati, saj tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito, torej mu na podlagi ZMZ ni več mogoče omejevati gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8. 6. 2009 (1. točka izreka sodbe in sklepa) ter na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. alinee prvega odstavka 51. člena v povezavi s 4., 5. in 6. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odl. US) tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za en mesec, in sicer od 12. 6. 2009 od 11.31 ure do 12. 7. 2009 do 11.31 ure.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Navaja, da je tožena stranka pravilno vezala pravno relevantne okoliščine za podaljšanje omejitve gibanja oziroma osebne svobode na razloge, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. Trditev, da so se po prvi prošnji razmere še poslabšale, kar naj bi tožnik izvedel iz telefonskega pogovora, ter navedba, da je oblast tožnika iskala, pa nista relevantni pri presoji zakonitosti akta o podaljšanju omejitve gibanja, ampak gre za elemente, ki so relevantni v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se njegovi tožbi ugodi. Navaja, da ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, da bi se lahko prepričalo o dejanskem stanju in njegovih trditvah, da so se razmere v njegovi matični državi še poslabšale in da ga še vedno išče policija, saj je bil pred tem prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. V skladu z določbo četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru pritožbe izboljšal svoj pravni položaj. Če pa si tožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu, to je tudi za odločanje o pritožbi. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora paziti po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 12. 6. 2009 od 11.31 ure do dne 12. 7. 2009 do 11.31 ure. Toda o tožnikovi pritožbi zoper sodbo, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova ponovna (druga) prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena, je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 222/2009 z dne 18. 6. 2009). Ob takšni pravnomočni odločitvi je tudi podaljšanje omejitve gibanja, določeno z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehalo učinkovati, saj tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito, torej mu na podlagi ZMZ ni več mogoče omejevati gibanja.

8. Glede na navedeno si tožnik po presoji Vrhovnega sodišča z vloženo pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja oziroma ne more doseči ugodnejše rešitve. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča, tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena. Ob takšni presoji se pritožbeno sodišče v presojo ostalih pritožbenih razlogov ni spuščalo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.