Jedro

Toženka in stranski intervenient, ki sta šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja predlagala ponovno zaslišanje operaterja, sta izkazala, da tega prej brez svoje krivde nista mogla predlagati. Pred dopolnitvijo izvedenskega mnenja nista mogla vedeti, da je odločilno, ali je operater opravil prikaz poteka živca. Zato tudi prvostopenjsko sodišče, ki je operaterja ponovno zaslišalo in sodbo oprlo na njegovo izpoved, ni kršilo drugega odstavka 362. člena ZPP.

Ne glede na vprašljivost razlogov pritožbenega sodišča, kakšno je bilo tožničino dokazno breme, je odločilna njegova pravilna presoja, da ni protipravnosti ravnanja operaterja. Po neizpodbojni dejanski ugotovitvi je bil prikaz poteka povratnega živca med operacijo izveden, kako drugo protipravno ravnanje operaterja med operacijo pa ni bilo zatrjevano niti s strani tožnice. Zato je toženka uspela dokazati, da je o ugotovljenih okoliščinah delavec njenega zavarovanca ravnal s potrebno skrbnostjo in s tem tudi tako, kot je bilo treba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke plačilo 3.950.000 SIT (sedaj 16.483,06 EUR) z zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki in stranskemu intervenientu povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožnica iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je očitala v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je kršilo drugi odstavek 362. člena ZPP, ker je po razveljavitvi prvotne prvostopenjske sodbe dopustilo stranskemu intervenientu, da je kljub prekluziji navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze. Te je sodišče izvedlo ter odločitev oprlo tudi na dodatno izpoved operaterja, čeprav je tožnica že po pridobitvi izvedenskega mnenja svoj zahtevek utemeljila tudi z očitkom, da operater ni prikazal poteka povratnega živca. Poudarja, da je po pravilu o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom toženka tista, ki bi morala dokazati, da je škoda nastala brez krivde operaterja. Navaja definicije komplikacije ter medicinske oziroma zdravniške napake in trdi, da ni odločilno, ali je operater ravnal v skladu z uveljavljenim operativnim standardom, pač pa, ali mu je mogoče očitati krivdni odnos. Toženka pa se krivde svojega zavarovanca ni razbremenila. Zatrjuje, da bi moral stranski intervenient dokazati, zakaj je bil živec poškodovan, ne pa da navaja zgolj špekulativne možnosti. S tem, ko je sodišče presodilo, da je šlo le za zaplet, je zaradi napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu in zmotne presoje dokazov zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je možnost poškodbe povratnega živca večja pri večji golši tudi, ko gre le za delno odstranitev režnja, bi bilo treba pri operaciji prikazati povratni živec. Operater pa se ni prepričal, kje poteka povratni živec, zato je prišlo do poškodbe. Ker v operacijskem zapisniku te glavne značilnosti operacije ni navedel, nima objektivnega dokaza za to. Če bi se ta prikaz opravil, bi bilo mogoče škodo preprečiti, saj je možnost poškodbe živca v tem primeru zgolj minimalna. Škoda je bila predvidljiva in preprečljiva. Trdi, da je sodišče izpovedi operaterja nekritično verjelo. Ker je v zadnjih 10 letih opravil 2500 operacij, je fenomen, da se je spomnil, da je prav pri tožnici opravil prikaz povratnega živca, kako je živec potekal in da je bil odebeljen. Opozarja, da pri tožnici tudi ni bil opravljen predoperativni pregled grla in glasilk, kar odstopa od uveljavljenih medicinskih standardov operacije golše. Čeprav bi to po mnenju izvedenca lahko imelo za posledico škodo, ki je nastala tožnici, se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Trdi, da je sodišče je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je izpoved operaterja in izvedenca glede vzrokov poškodbe ocenilo za skladni. Prvi je izpovedal, da do poškodbe živca ni prišlo med operacijo, pač pa je lahko prišlo pri manipulaciji s ščitnico, delanju hemostaze, zaustavljanju krvavitve, postavljanju drenažnih cevk, pri intubaciji ali zaradi slabše prekrvavljenosti živca. Izvedenec pa je poudaril, da če je potek povratnega živca strokovno in pravilno prikazan, potem poškodbe tega živca pri operaciji ni oziroma je možnost njegove poškodbe minimalna. Navedel je, da je do poškodbe živca lahko prišlo le pri dejanski operaciji - verjetno izrezu ter da se ni mogoče poškodbi živca izogniti pri manipulacijah med operacijo. Vendar je poškodba živca v takšnih primerih le začasna in se popravi, pri tožnici pa je dokončna. Zato je protispisen - v nasprotju z izpovedjo izvedenca - zapis v sodbi prvostopenjskega sodišča, da je bila majhna manipulacija z živcem med samo operacijo vzrok trajne okvare živca. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici, da pred operacijo ni bila poučena o možnih komplikacijah. Dokazno breme o izvršeni pojasnilni dolžnosti pa je na strani toženke, ki tega ni dokazala. Čeprav je operater izpovedal, da se ne spomni, na kaj je pred tremi leti opozarjal tožnico, je sodišče verjelo njemu in ne tožnici. Tudi s podpisanimi izjavami tožnica ni potrdila, da jo je zdravnik poučil o vseh možnih komplikacijah, ker to v izjavah ni navedeno. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila tožnica 6.11.1996 pri toženki operirana zaradi odstranitve golše in da je pri tej operaciji prišlo do poškodbe povratnega živca - glasilke, ki je pri tožnici povzročila hripavost glasu. Operacija je bila nujna zaradi velikosti golše, ki je pritiskala in odrivala sapnik desno. Golša bi rasla in s tem povzročala čedalje pogostejše in hujše težave -moteno bi bilo dihanje in požiranje, lahko bi se pojavile bolečine, nenadno povečanje, zakrvavitev golše in dušenje, benigna golša bi se tudi lahko spremenila v maligno. Sodišči sta ugotovili, da je pogostost poškodbe povratnega živca pri prvi operaciji velike gomoljaste golše, kakršna je bila opravljena pri tožnici, 4%. Operacijski standard pri teh operacijah zahteva prikaz povratnih živcev in obščitnic, sicer se poveča možnost nehotene poškodbe teh struktur. Ob prikazu povratnega živca je možnost njegove poškodbe minimalna, vendar pa se poškodbi ni mogoče popolnoma izogniti. Sodišči sta verjeli izpovedi operaterja, da je opravil prikaz povratnega živca, čeprav v operacijskem zapisniku to ni bilo zapisano. Ugotovili sta, da je tožničin živec trajno okvarjen, kako je bil okvarjen, pa se ne da zanesljivo reči. Vzrokov take poškodbe je več - živec se lahko poškoduje pri manipulaciji s ščitnico, pri zaustavljanju krvavitev, pri postavljanju drenažnih cevk, zaradi slabše prekrvavljenosti živca, ki nastane takoj po odstranitvi golše, pri uvajanju v narkozo, pri vstavljanju tubusa za dihanje pred operacijo ipd. Glede na velikost golše in pritisk na sapnik je možno, da je bila majhna manipulacija z živcem med samo operacijo vzrok trajne okvare. Operater je po ugotovitvah sodišč ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in skladno s sprejeto zdravstveno doktrino ter strokovnimi in etičnimi kodeksi. Izpolnil je tudi pojasnilno dolžnost, saj je tožnici pojasnil vse možne komplikacije, med njimi tudi možnost poškodbe živca glasilke.

7. Revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih trditev, ki izpodbijajo dokazno oceno in dejanske ugotovitve nižjih sodišč (npr. da je sodišče nekritično verjelo izpovedi operaterja glede prikaza povratnega živca, da se operater ni prepričal, kje poteka povratni živec, da mu je sodišče verjelo tudi glede pojasnilne dolžnosti, čeprav se ni spomnil, na kaj je pred tremi leti opozarjal tožnico, da v izjavah, ki jih je pred posegom tožnica podpisala, ni navedeno, da jo je zdravnik poučil o vseh možnih komplikacijah, da toženka izvršene pojasnilne dolžnosti ni dokazala). Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP – Zakona o pravdnem postopku). Na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč je zato revizijsko sodišče vezano.

8. Revizijsko sodišče je presojalo utemeljenost le tistih revizijskih očitkov o procesnih kršitvah, ki so v reviziji obrazložene. Nesubstanciranih trditev (npr. da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do nobene od v pritožbi očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) ni upoštevalo, saj revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka samo v mejah razlogov, ki so v reviziji opredeljeno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).

9. Revizija neutemeljeno trdi, da sta nižji sodišči kršili drugi odstavek 362. člena ZPP, ker sta odločitev oprli tudi na dodatno izpoved operaterja. Da je za odločitev bistveno, ali je operater med posegom opravil prikaz povratnega živca, je postalo jasno šele, ko je dr. E. v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja zapisal drugače kot v prvotnem mnenju (tedaj je navedel, da se prikaz živca pri tovrstni operaciji le priporoča) – in sicer da se pri tovrstnih operacijah prikaz živca zahteva ter da je operater, če ga ni prikazal, storil strokovno napako. Tudi po presoji revizijskega sodišča sta toženka in stranski intervenient, ki sta šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja predlagala ponovno zaslišanje operaterja, izkazala, da njegovega zaslišanja zaradi ugotovitve omenjenega odločilnega dejstva brez krivde nista mogla predlagati prej. Zato tudi prvostopenjsko sodišče, ki je operaterja ponovno zaslišalo in sodbo oprlo na njegovo izpoved, ni kršilo drugega odstavka 362. člena ZPP. Prav tako te procesne kršitve ni zagrešilo pritožbeno sodišče, ki je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožničinega ugovora prekluzije opredelilo za pravilno.

10. Sodišči sta pravilno povzeli izpoved operaterja in izjavo izvedenca, ki sta glede možnih vzrokov tožničine poškodbe povedala enako. S tem, ko sta njuni izjavi v tem delu ocenili za skladni, nista zagrešili procesnih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ne držijo revizijske trditve, da je po mnenju izvedenca poškodba živca zaradi manipulacij med operacijo lahko le začasna in popravljiva. Izvedenec je ob zaslišanju namreč navedel, da obstaja možnost, ki jo je navedel operater - da je bila majhna manipulacija z živcem med operacijo lahko vzrok trajne okvare. Enako sta njuni izjavi v sodbah povzeli sodišči. Vendar pa nista ugotovili, da je bila vzrok okvare pri tožnici prav manipulacija z živcem med operacijo, kot želi prikazati revizija, ampak sta to možnost v okviru ostalih možnih vzrokov le dopustili. Ugotovili sta, da je bil tožničin živec poškodovan med operacijo, nista pa ugotovili, na kakšen način je bil poškodovan.

11. Pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko se ni opredelilo do pritožbenih očitkov o neopravljenem predoperativnem pregledu tožničinega grla in glasilk. Sodišči sta ugotovili, da je do hripavosti tožničinega glasu prišlo šele z operacijo, zato okoliščina, da ni bil opravljen predoperativni pregled, s katerim bi se ovrglo ugovor toženke, da je bila tožnica hripava že pred posegom, ni pomembna. Da bi opustitev izvedbe tega pregleda lahko imela za posledico škodo, ki je nastala tožnici, pa izvedenec ni ne zapisal ne izpovedal, zato so te revizijske trditve zavajajoče. 12. Pritožbeno sodišče je dovolj obširno obrazložilo, zakaj je sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti verjelo izpovedi operaterja, ne pa nasprotni izpovedi tožnice.

Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji kot standard obrazloženosti odločb prvostopenjskega sodišča. Ob ugotovitvi sodišč, da je bil poseg nujen, pa izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni odločilna za presojo odgovornosti toženkinega zavarovanca.

13. Revizija zmotno trdi, da je bila tožničina škoda predvidljiva in preprečljiva. Sodišči sicer povzemata mnenje izvedenca, da so taki zapleti, kot je poškodba živca, predvidljivi. Vendar pa povzemata in sledita tudi njegovemu mnenju v delu, kjer pravi, da taki zapleti kljub predvidljivosti in ravnanju s potrebno skrbnostjo niso popolnoma preprečljivi.

14. Ne glede na vprašljivost razlogov pritožbenega sodišča, kakšno je bilo tožničino dokazno breme, je odločilna njegova pravilna presoja, da ni protipravnosti ravnanja operaterja. Po neizpodbojni dejanski ugotovitvi je bil prikaz poteka povratnega živca med operacijo izveden, kako drugo protipravno ravnanje operaterja med operacijo pa ni bilo zatrjevano niti s strani tožnice. Zato je toženka uspela dokazati, da je v ugotovljenih okoliščinah delavec njenega zavarovanca ravnal s potrebno skrbnostjo in s tem tudi tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna.

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo skupaj s priglašenimi revizijski stroški zavrnilo.