Jedro

Razlikovanje med rednim vzdrževanjem in investicijskim vzdrževanjem je pomembno le, če gre za skupne dele tistih stavb, ki niso večstanovanjske stavbe Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja, med katere spadajo stroški rednega vzdrževanja in stroški investicijskega vzdrževanja, ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, odgovarjajo etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 I 2005/11756 z dne 22. 11. 2005 tudi v 1. in 3. točki izreka. Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti 57,47 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) razlikuje med rednimi vzdrževalnimi deli in investicijskimi vzdrževalnimi deli. Slednja so bila izvedena tudi v konkretnem primeru, ko je bila zamenjana in modernizirana sto let stara fasada in vse naprave na fasadi. V redno upravljanje spada le redno vzdrževanje, investicijsko vzdrževanje pa okvir rednega vzdrževanja presega. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki so nujno potrebna za presojo, ali so bila v obravnavanem primeru izvedena redna vzdrževalna dela ali investicijska vzdrževalna dela. Ni namreč ugotovilo starosti fasade, zakaj in v kakšnem obsegu je bila njena obnova nujna in katera dela so bila izvršena, temveč je posplošeno in nedoločno zaključilo le, da je šlo za obnovo severnega dela stavbe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih ugovorov, da je šlo pri delih za izboljšanje fasade in še vrsto drugih del, ki niso redno vzdrževanje. Izpodbijana sodba nima dokazne ocene dokazov in nima razlogov, zakaj drugih predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sklep o vzdrževalnih delih na fasadi bi lahko etažni lastniki sprejeli le na podlagi načrta vzdrževanja in v skladu s tem načrtom. V obravnavanem primeru pa načrt vzdrževanja ni bil nikoli sprejet in se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na sklep zbora lastnikov z dne 21. 3. 1998. Ta sklep ni niti načrt vzdrževanja, niti sklep o obnovi fasade, saj ne vsebuje podatkov o vrsti, obsegu in količini del ter ocene vrednosti teh del. Verzijski zahtevek bi bil utemeljen le, če bi bila toženka dolžna kaj plačati, pa bi namesto nje plačala tožnica. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, po katerih zakonskih predpisih je toženka dolžna plačati stroške investicijskih vzdrževalnih del. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) določa, da je etažni lastnik dolžan plačati samo stroške upravljanja, kamor spadajo le stroški rednih vzdrževalnih del, in prispevek v rezervni sklad. Toženka zato ni dolžna plačati stroškov investicijskih vzdrževalnih del. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo tudi do drugih pravnih in dejanskih ugovorov toženke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, zato se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe, izdane v postopku v sporih majhne vrednosti, tako ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navedb, s katerimi pritožba uveljavlja nedovoljene pritožbene razloge, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo. Če pritožbeno sodišče ugotovi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, lahko sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

5. V skladu s tretjim odstavkom 457. člena ZPP obsega obrazložitev sodbe v postopku v sporih majhne vrednosti samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene izvedenih dokazov. Pritožbeni očitek, da zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložena, je nekonkretiziran. Nekonkretiziran in zato neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih ugovorov toženke.

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je bila tožnica v spornem obdobju upravnik večstanovanjske hiše na naslovu P., v kateri je toženka ena izmed etažnih lastnikov. Etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev, so s podpisanimi izjavami v avgustu 2004 dali soglasje k načrtovani obnovi severnega dela fasade. V podpisanih izjavah so potrdili tudi, da so seznanjeni s predračunsko vrednostjo investicije, izbiro izvajalca obnove ter obveznostjo vsakokratnega solastnika glede na pripadajoči solastniški delež. Na podlagi pridobljenega večinskega soglasja etažnih lastnikov kot naročnikov je tožnica kot zakonita zastopnica sklenila pogodbo o izvedbi fasaderskih del s podjetjem T. d.o.o., ki je obnovo dvoriščnega dela fasade predmetne večstanovanjske hiše tudi izvedlo. Strošek izvedenih del, ki po ključu delitve odpade na toženko, je tožnica poravnala iz lastnih sredstev.

7. Drugi odstavek 25. člena SZ-1 določa, da se za posle rednega upravljanja štejejo tudi posli vzdrževanja večstanovanjske stavbe, za vzdrževanje pa se, kot to izhaja iz četrtega odstavka 25. člena SZ-1, šteje izvedba vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov ter zagotavljanje delovanja sistemov varstva pred požarom in drugih ukrepov za zaščito in vzdrževanje. Vzdrževanje objekta definira ZGO-1 v 10. točki 1. odstavka 2. člena, ki določa, da je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa tako redna vzdrževalna dela kot tudi investicijsko vzdrževalna dela ter vzdrževalna dela v javno korist. Pojma posla v zvezi z rednim upravljanjem tako ni mogoče enačiti s pojmom posla v zvezi z rednim vzdrževanjem, saj SZ-1, ki se uporablja v konkretnem primeru, ker gre za večstanovanjsko hišo, prevzema pravilo ZGO-1, po katerem se za vzdrževanje šteje tako redno vzdrževanje kot investicijsko vzdrževanje (1). Materialnopravno zmotno je torej stališče pritožbe, da predstavlja investicijsko vzdrževanje, ki je bilo po mnenju pritožbe opravljeno v konkretnem primeru, posel, ki redno upravljanje presega. Glede na navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni razlikovalo med rednimi vzdrževalnimi deli in investicijskimi vzdrževalnimi deli ter da je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo dejstev glede obnove fasade, na podlagi katerih je šele mogoče zaključiti, ali je šlo za redno vzdrževanje ali za investicijsko vzdrževanje. Razlikovanje med rednim vzdrževanjem in investicijskim vzdrževanjem, na katerem vztraja pritožba, je pomembno le, če gre za skupne dele tistih stavb, ki niso večstanovanjske stavbe (117. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje že s tem, ko je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bila izvedena obnova severnega dela fasade, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za presojo, ali je šlo v konkretnem primeru za vzdržcvanje, ki se v skladu s 25. členom SZ-1 šteje za posel rednega upravljanja. Izpodbijana sodba tako ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja obnova severnega dela fasade vzdrževanje večstanovanjske stavbe in kot taka tudi posel rednega upravljanja, za katerega je v skladu s prvim odstavkom 25. člena SZ-1 potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je bilo v obravnavanem primeru zahtevano soglasje doseženo s tem, ko je v avgustu 2004 večina etažnih lastnikov glede na lastniške deleže tožnici vrnila pozitiven odgovor v obliki podpisanih izjav. Na tem mestu velja še pojasniti, da ne drži pritožbeno stališče, da brez načrta vzdrževanja etažni lastniki ne morejo veljavno sklepati o vzdrževalnih delih oziroma da lahko etažni lastniki veljavno sklepajo le o tistih delih, ki so zajeta v načrtu vzdrževanja. Sicer pa so po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje etažni lastniki sprejeli načrt obnove fasade.

9. V zvezi s pritožbenimi očitki, da ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi bila toženka dolžna plačati stroške izvedenih investicijskih vzdrževalnih del, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so po prvem odstavku 30. člena SZ-1 etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja, med katere spadajo stroški rednega vzdrževanja in stroški investicijskega vzdrževanja, ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, odgovarjajo etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom (drugi odstavek 30. člena SZ-1). Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da stroškov izvedenih del ni dolžna plačati. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi toženkin ugovor, da je mogoče stroške investicijskih vzdrževalnih del kriti le iz sredstev rezervnega sklada.

10. Upoštevajoč dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na verzijski podlagi, ter mu ob odsotnosti konkretiziranih ugovorov glede višine tožbenega zahtevka, utemeljeno ugodilo v celoti.

11. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12. Zaradi pritožbenega neuspeha toženka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi odločila višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

(1)Primerjaj Rijavec, V. v Berden, A., Juhart M., in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 567