Jedro

Po 1. odstavku 129. člena ZOR lahko v primeru, če v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, druga stranka razdre pogodbo glede vseh bodočih obveznosti. Če je torej tožena stranka pogojevala nadaljnjo izdobavo blago tožeči stranki z zagotovitvijo plačila že zapadlih obveznosti in se pri tem zadovoljila s sklenitvijo asignacijskih pogodb ter zaradi sklenitve le-teh še naprej dobavljala blago tožeči stranki, si je tožeča stranka s sklenitvijo asignacijskih pogodb zagotovila terjatev na izpolnitev dogovorjene obveznosti tožene stranke - nadaljnje dobave blaga. Z realizacijo nadaljnjih dobav, ki pa jih tožeča stranka potrditvah tožene stranke ni v celoti poplačala, se je premoženje tožeče stranke celo povečalo. Vprašanje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti obravnavanih asignacijskih pogodb in plačil tožene stranke na njihovi podlagi - oškodovanju upnikov po 1. odstavku 125. člena ZPPSL je ob povedanem očitno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sklenitev asignacijskih pogodb z dne 15.1.1999, 12.2.1999, 11.3.1999, 15.3.1999, 31.3.1999 in 23.6.1999 in plačila toženi stranki na njihovi podlagi nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je zato naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke plačati 2.850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2000 dalje do plačila in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 346.942,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Iz navedb tožene stranke (list.št. 5) izhaja, da je šlo med strankama za trajno poslovno sodelovanje (te trditve tožeča stranka ni prerekala) in da je bil v izpodbijanih primerih zatrjevani način plačila z asignacijami običajen in vnaprej dogovorjen, ker sicer tožena stranka niti ne bi nadaljevala z izdobavo blaga. Glede slednjih ugotovitev je predlagala tudi zaslišanje strank in priče M.Z., v času sklepanja poslov komercialnega direktorja tožeče stranke. V zvezi z navedenimi trditvami je odločilno vprašanje, do katerega pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, ali je šlo med strankama za trajno pogodbeno razmerje. Če je odgovor pritrdilen, se namreč trditve tožene stranke o vnaprejšnjem dogovoru vplačila z asignacijami, ker sicer tožena stranka ne bi tožeči stranki izdobavljala blaga, v kolikor bi se izkazale za resnične, pokažejo v drugačni luči. Po 1. odstavku 129. člena ZOR namreč lahko v primeru, če v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, druga stranka razdre pogodbo glede vseh bodočih obveznosti. Če je torej tožena stranka pogojevala nadaljnjo izdobavo blago tožeči stranki z zagotovitvijo plačila že zapadlih obveznosti in se pri tem zadovoljila s sklenitvijo asignacijskih pogodb ter zaradi sklenitve le-teh še naprej dobavljala blago tožeči stranki, si je tožeča stranka s sklenitvijo asignacijskih pogodb zagotovila terjatev na izpolnitev dogovorjene obveznosti tožene stranke - nadaljnje dobave blaga. Z realizacijo nadaljnjih dobav, ki pa jih tožeča stranka potrditvah tožene stranke (list.št. 5) ni v celoti poplačala, se je premoženje tožeče stranke celo povečalo. Vprašanje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti obravnavanih asignacijskih pogodb in plačil tožene stranke na njihovi podlagi - oškodovanju upnikov po 1. odstavku 125. člena ZPPSL je ob povedanem očitno. Navedenih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni raziskalo in v zvezi z njimi ni izčrpalo dokaznega postopka. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Napotki prvostopenjskemu sodišču pa so razvidni iz gornje obrazložitve. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.