Jedro

Interes pravdnih strank je bil, da se objekt poruši in s tem odvrne nevarnost, ki je pretila mimoidočim, vendar je bil enako močan interes tožnika, da adaptira oziroma zgradi nov objekt na prostoru, kjer je stala sporna stavba. V posledici povedanega bi morala tožena stranka spremeniti obstoječe prostorske akte in to tako, da bi tožnik lahko gradil. Do spremembe prostorskih aktov ni prišlo in tožnik ne more graditi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki I razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I ugotovilo, da je prodajna pogodba o ureditvi lokacije nekdanje stavbe Kmetijske zadruge na naslovu Ulica, parc. št. 1, k. o. X. z dne 7. 8. 2002, nična. V točki II je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen in sicer je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi rušitve objekta nekdanje stavbe Kmetijske zadruge. Odločitev o višini tožbenega zahtevka ter stroških je pridržalo za končno sodbo (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Sodišču očita, da je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je le-to ugotovilo, da naj bi bila neobstoječa celotna pogodba o ureditvi lokacije z dne 7. 8. 2002. Tožeča stranka samostojnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka ni postavila. Nadalje meni, da je sodišče kršilo prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (točka I). O zahtevku, da je pogodba z dne 7. 8. 2002 nična, je bilo že pravnomočno razsojeno. Sodišče se tudi ni opredelilo do vprašanja, kaj je pogodba po svoji naravi. Nepravilna in v nasprotju z vsebino pogodbe ter dejanskim stanjem je obrazložitev v točki 8. Iz pogodbe ne izhaja, da naj bi tožeča stranka toženi rušenje objekta dovolila "v zameno". Sodišče ni povedalo, kako je prišlo do ugotovitve "v zameno". Pri razlagi pogodbe je primarno potrebno uporabiti jezikovno razlago. Sodišče je vsebino pogodbe razlagalo nepravilno in v nasprotju z dejanskim stanjem. Nadalje pritožba meni, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju (11. točka obrazložitve). Poudarja, da pogodba ne vsebuje vzajemnih obveznosti pravdnih strank. Zmotno in nepravilno je sodišče interpretiralo vsebino pogodbe ter interes oziroma kavzo za njeno sklenitev. Ni upoštevalo pretežnega dela določil pogodbe v katerih sta bili stranki soglasni (stanje stavbe). Tudi tožnikov interes je bil, da odvrne nevarnost, ki je pretila od dotrajanega objekta in ne le interes tožene stranke. Tožnik je pridobil določeno premoženjsko korist, ker je tožena stranka pokrila vse stroške rušenja in odvoza ruševin. Skupna kavza je bila odprava nevarnosti, to soglasje in dovoljenje pa ni imelo nobene nasprotne obveznosti. Tožena stranka je objekt sanirala na podlagi zakonskih obveznosti (drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi; prvi odstavek 149. člena ZVO-1). Na podlagi povedanega bi moralo sodišče določili 2. in 5. člen Pogodbe razlagati drugače. Sodišče je nadalje napačno uporabilo 88. člen OZ, kajti pravilno bi moralo ugotoviti le ničnost 5. člena Pogodbe. Neutemeljeno in neživljenjsko je razlogovanje, da naj bi obstoj inšpekcijske odločbe izkazoval interes za rušitev. Ureditev stanja objekta je bila predvsem v interesu tožnika, ki si je izgovoril, da občina namesto njega izvrši sanacijo in po potrebi objekt tudi poruši v breme lastnih stroškov. Glede na to pogodba ni v celoti nična. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo potrebno upoštevati, da je tožnik v času sklepanja pogodbe vedel oziroma bi moral vedeti in je dogovor sklenil z zavedanjem, da je v 5. členu določena zaveza tožene stranke, nična. V obrazložitvi tudi niso ugotovljene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Razlika vrednosti nepremičnin ni izkazana niti z najmanjšo stopnjo verjetnosti. Vrednost objekta je lahko tudi negativna. Zaključek prvega sodišča o "obstoju" škode je pavšalen. Sodišče je kršilo določila ZPP, ker je neutemeljeno in nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca in ji s tem onemogočilo enakopravno obravnavo v postopku. Sodišče bi moralo z vmesno sodbo ugotoviti vsaj veliko verjetnost nastanka škode.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga potrditev vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je pogodba o ureditvi lokacije z dne 7.8. 2002 (v nadaljevanju Pogodba z dne 7. 8. 2002), sklenjena med pravdnima strankama, nična, prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ničnost pogodbe ni postavila. Zato je podana kršitev pravila iz 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljaviti. Poleg tega pa je še pojasniti, da je prvo sodišče v sodbi z dne 7. 6. 2010 že enkrat odločilo, da je Pogodba z dne 7. 8.2002 nična (točka I izreka sodbe P 3758/2007-III z dne 7. 6. 2010) in je pritožbeno sodišče po pritožbi odločitev razveljavilo (II Cp 4513/2010 z dne 1. 2. 2012).

6. Med pravdnima strankama ni več sporno, da je Pogodba v 5. členu nična. Sporno je ostalo le vprašanje, ali je nična v celoti ali delno, od obsega ničnosti pa nadalje posledice ničnosti. OZ v prvem odstavku 88. člena določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Za presojo v kakšnem obsegu je pogodba nična, je potrebno upoštevati tudi voljo (nagib) strank ob sklepanju pogodbe. Prvo sodišče se je poleg že ugotovljenega, po izvedenem dokaznem postopku opredelilo do trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov v zvezi z vprašanjem, kakšen je bil odločilni nagib pravdnih strank, da sta sklenili sporno Pogodbo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča (obrazložitev sodbe v točkah 11, 12, 14 in 15), da je imel tožnik pri sklepanju pogodbe interes oziroma, da je bil njegov namen sporni objekt ali adaptirati ali zgraditi novega na istem mestu, nikakor pa ne stavbe samo porušiti. Na drugi strani pa je bil interes tožene stranke, da se objekt, ki je bil nedvomno nevaren za mimoidoče, poruši. Na občino so pritiskali vaščani in zlasti starši otrok, ki so se bali za njihovo varnost (otroci so hodili mimo objekta, v neposredni bližini so se igrali). Tako ni dvoma, da je bil interes obeh strank, da se objekt poruši (tožnik je očitno računal, da bo lahko, če se objekt poruši, zgradil še večjega, tožena stranka pa bi z rušitvijo pred občinskimi volitvami ustregla zainteresiranim prebivalcem občine). Povedano nedvomno lahko pripelje le do zaključka, da je bil odločilni nagib pri sklepanju pogodbe tako rušitev stavbe na eni strani kot tudi (istočasno) zagotovitev, da bo tožnik lahko na prostoru porušene zgradbe zgradil novo. To pa nadalje pomeni, da je Pogodba lahko nična le kot celota in ne le v 5. členu.

7. Pritožba obširno graja navedbe v sodbi sodišča prve stopnje, da je tožnik dovolil rušenje objekta "v zameno za". V pogodbi sicer ni uporabljen termin "v zameno za", a vse navedeno v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in navedeno zgoraj dejansko pomeni, da je tožnik nekaj dovolila, zato, da bo tudi tožena stranka nekaj naredila. Interes pravdnih strank je bil, da se objekt poruši in s tem odvrne nevarnost, ki je pretila mimoidočim, vendar je bil enako močan interes tožnika, da adaptira oziroma zgradi nov objekt na prostoru, kjer je stala sporna stavba. V posledici povedanega bi morala tožena stranka spremeniti obstoječe prostorske akte in to tako, da bi tožnik lahko gradil. Do spremembe prostorskih aktov ni prišlo in tožnik ne more graditi.

8. Na pritožbene navedbe tožene stranke glede škode, ki je (naj ne bi) nastala, pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je to preuranjeno. Sodišče bo o škodi šele odločalo v nadaljevanju postopka.

9. Ker je torej ugotovljeno, da je Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 7. 8.2002 nična v celoti in ne le v 5. členu bo prvo sodišče v nadaljevanju postopka lahko odločilo še o posledicah ničnosti.