Jedro

Iz določb, ki urejajo status kmeta (24. člen ZKZ), ne izhaja, da priznanje statusa kmeta že samo po sebi predstavlja poseganje v kakršenkoli pravice oziroma pravne koriti drugih oseb. Druga oseba v postopku priznanja statusa kmeta zato ne more imeti položaja stranke v smislu določbe 42. člena ZUP.

V postopku priznanja statusa kmeta gre za vprašanje osebnega statusa, katerega se presoja glede na stanje ob izdaji odločbe o podelitvi statusa.

V postopku odobritve pravnega posla pa je vprašanje statusa kmeta predhodno vprašanje (147. člen ZUP). V primeru dvoma o predkupni pravici posameznega sprejemnika ponudbe, ki jo ta dokazuje s statusom kmeta, je organ dolžan ravnati po določbi 6. odstavka 24. člena ZKZ (pa tudi sodišče v pravdnem postopku po določilih ZPP) in pred svojo odločitvijo preveriti (ali pa zahtevati preverbo pred pristojnim organom), da se ugotovi ali je predkupni upravičenec ob sprejemu ponudbe status kmeta imel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo A.A. za ponovno presojo ali B.B. izpolnjuje pogoje za status kmeta, ki mu je bil priznan z odločbo Upravne enotes Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 12/02-321-178/98 z dne 13. 8. 1998 (1. točka izreka). V obrazložitvi citira 1. odstavek 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki določa katera fizična oseba je kmet v smislu tega zakona. Če nastane dvom o tem, se o statusu ponovno presoja. Status kmeta se ugotavlja le zaradi izpolnjevanja pogojev v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč. V primeru, da gre za več sprejemnikov ponudbe, pa se eden izmed ponudnikov ne strinja z odločitvijo prodajalca, lahko oziroma mora takšno odločitev upravnega organa, ki je pravni posel odobril, izpodbijati v postopku odobritve pravnega posla, ne pa naknadno zahtevati, da drug upravni organ ugotavlja, ali izbrani ponudnik izpolnjuje pogoje za status kmeta, ki mu je pred tem bil priznan z odločbo istega ali drugega upravnega organa. Bistveno je namreč, ali je taka oseba izpolnjevala status kmeta v času odobritve pravnega posla. Upravni organ ugotavlja, da predlagateljica A.A. nima pravne podlage za uvedbo postopka za preveritev, ali B.B. izpolnjuje pogoje za status kmeta, ki mu je bil priznan z odločbo. Upravni organ ni pristojen na podlagi določb ZKZ za odločanje o zahtevi za ponovno presojo ali posameznik izpolnjuje pogoje za status kmeta, ki mu je bil priznan z odločbo upravnega organa. Upravni organ je namreč za presojo, ali posameznik izpolnjuje pogoje za status kmeta, pristojen le v okviru postopka odobritve pravnega posla v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči, torej v primerih pridobitve lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ZKZ. Zahtevo je zavrgel v skladu s 1. in 2. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da gre za osebni status, zato je lahko stranka postopka, za katero se ugotavlja status kmeta zgolj oseba, katere status se ugotavlja. Postopek se lahko torej začne le na podlagi zahteve osebe, katere status se ugotavlja. V obravnavanem primeru pa je zahtevo podala A.A., torej tretja oseba, za kar pa po določbah 24. člena ZKZ in tudi ne v določbah 42. člena ZUP, nima pravne podlage, saj se ne odloča o njenem statusu. Pravilno bi moral zavrženje opreti zgolj na 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, ker v postopku statusa kmeta B.B., A.A. ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi. Svoje pravne koristi v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči namreč ne more varovati v postopku statusa kmeta, temveč le v postopku odobritve pravnega posla.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je družinsko kmetijo že leta 1996 prodala bratu. Ker prenos lastninske pravice ni bil zemljiškoknjižno urejen, je z bratom najprej sklenila dodatno pogodbo, ki je vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo, potem ko je notar zavrnil overitev pogodbe, ker ni imela potrdila upravne enotes glede prodaje kmetijskega zemljišča, pa je odšla na upravno enoto, kjer so ji svetovali, da naj dá ponudbo za prodajo, na katero se bo lahko odzval njen brat, in s tem bo postopek končan. Šlo naj bi zgolj za formalnost. Na obrazcu je bila navedena cena 16.750,00 EUR za celotno kmetijo, to je toliko kot je brat plačal v letu 1996. Na ponudbo pa se je odzval B.B., ki živi 50 km stran od predmetnega zemljišča in se ukvarja s prevozništvom ter je uveljavljal, da ima predkupno pravico, ker ima status kmeta. Prepričana je, da kupuje zemljišče s špekulativnim namenom, saj dejansko pridobiva sredstva za svoje preživljanje z dejavnostjo, ki jo opravlja kot prevoznik, kar je jasno razvidno iz letnih prihodkov. B.B. je zoper tožečo stranko vložil tožbo, s katero zahteva, da mu mora prodati družinsko kmetijo. Zato je zahtevala, da upravna enota ugotovi, ali B. B. sploh izpolnjuje pogoje, da bi se po ZKZ štel za predkupnega upravičenca. Ugotovitev, da je določena oseba kmet po ZKZ je namreč relevantno zgolj za uvrstitev v krog predkupnih upravičencev za nakup kmetijskega zemljišča. Gre torej za vprašanje predkupne pravice in ne za vprašanje osebnega statusa. Upravna enota je tudi v času postopka pred sodiščem B.B. dne 25. 1. 2008 zopet izdala novo odločbo v kateri ugotavlja, da je kmet, čeprav se prvi postopek sploh še ni končal. Navedeno je ta predložil v pravdnem postopku kot dokaz. Meni, da vprašanje, ali oseba izpolnjuje pogoje za kmeta po ZKZ, ni vprašanje osebnega statusa, pač pa vprašanje oblikovanja vrstnega reda predkupnih upravičencev. Upravni organ bi moral ob vsaki prodaji ugotavljati, kdo izpolnjuje pogoje, da lahko uveljavlja predkupno pravico. Ugotovitev, da nekdo izpolnjuje pogoje, da se šteje za predkupnega upravičenca kot kmet po ZKZ ni trajne narave in se je ne more pridobiti doživljenjsko, pač pa zgolj ugotovitev ob konkretni prodaji. Upravni organ mora ob vsaki prodaji izjave o sprejemu ponudbe znova pretehtati ali oseba, ki je dala izjavo izpolnjuje pogoje. Pravno nadziranje tožene stranke, da ugotovitev, da je določena oseba v nekem trenutku izpolnjevala pogoje, da se po ZKZ v tistem trenutku šteje kot kmeta, dejansko pomeni, da ta oseba lahko kadarkoli kasneje, ne glede na to kaj dela in s čim se ukvarja, kjerkoli v Sloveniji uveljavlja predkupno pravico, je v nasprotju s samim namenom zakona in v nasprotju s 67. členom Ustave RS in 1. členom 1. Protokola h konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah. Da je oseba lahko predkupni upravičenec, mora namreč ob uveljavljanju predkupne pravice verjetno izkazati, da želi kmetijo kupiti zaradi obdelave zemljišča in ne morebiti zaradi tega, ker je objavljena nizka cena in obstaja verjetnost dobrega zaslužka s preprodajo kmetije. Ker ugotovitev upravnega organa, da je nekdo kmet, pomeni le uvrstitev na seznam predkupnih upravičencev, ne gre za vprašanje osebnega statusa, pač pa za vprašanje predkupne pravice. Prodajalec ima interes, da se ugotovi, ali je nekdo res predkupni upravičenec, ali ne. Zavrženje nima pravne podlage. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičen predlagatelj za preverbo statusa kmeta tretje osebe.

Iz določb, ki urejajo status kmeta (24. člen ZKZ), ne izhaja, da priznanje statusa kmeta že samo po sebi predstavlja poseganje v kakršenkoli pravice oziroma pravne koriti drugih oseb. Druga oseba v postopku priznanja statusa kmeta zato ne more imeti položaja stranke v smislu določbe 42. člena ZUP. Tak položaj v postopku pa je želela imeti tožeča stranka, ko je s predlogom zahtevala od upravnega organa, da preveri status kmeta B.B.. V postopku priznanja statusa kmeta gre za vprašanje osebnega statusa, katerega se presoja glede na stanje ob izdaji odločbe o podelitvi statusa.

V postopku odobritve pravnega posla je vprašanje statusa kmeta predhodno vprašanje (147. člen ZUP). V primeru dvoma o predkupni pravici posameznega sprejemnika ponudbe, ki jo ta dokazuje s statusom kmeta, je organ dolžan ravnati po določbi 6. odstavka 24. člena ZKZ, pa tudi sodišče v pravdnem postopku po določilih ZPP, in pred svojo odločitvijo preveriti ali pa zahtevati preverbo pred pristojnim organom, da se ugotovi, ali je predkupni upravičenec ob sprejemu ponudbe status kmeta imel. Navedeno pa ni bila situacija v obravnavanem postopku, saj postopek odobritve pravnega posla še ni bil sprožen oziroma ni bil sprožen na podlagi zahteve sodišča, ki obravnava tožbo B.B. na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tudi v primeru pravnomočne sodbe bo dolžan B.B. sprožiti postopek odobritve pravnega posla (sodbe), v katerega bo ob uporabi določbe 2. odstavka 22. člena ZKZ morala biti pritegnjena tudi tožeča stranka, ki bo lahko z ustrezno trdno dejansko podlago ugovarjala statusu kmeta B.B. (enako lahko ugovarja že tudi v pravdnem postopku). Do njenih navedb, ki bi lahko pomenile, da B.B. status ne pripada, glede na materialno določbo 24. člena ZKZ, pa se bo moral upravni organ opredeliti. Opredeliti se bo moralo tudi sodišče. Glede na obravnavani postopek, pa je upravni organ pravilno zavrgel njen predlog za preverbo statusa kmeta, saj pri uveljavljanju zahtevka ni šlo za kakšno njeno pravico ali pravno korist, pa tudi v postopku statusa kmeta ne more biti stranka (2. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Zahtevo za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.