Jedro

V zvezi z dokazno presojo je potrebno tudi upoštevati, da mora sodišče, v primeru t.i. spoznavne krize, ko na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (kar pomeni s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170819/2012 z dne 13. 11. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku glede glavnične terjatve v višini 24.024,41 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.024,41 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila in v tretjem odstavku glede stroškov izvršilnega postopka v višini 36,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 2.062,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek s sodbo v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da je tožeča stranka izvršilni predlog vložila na osnovi verodostojne listine z oznako zahtevka „odprte postavke z dne 31. 12. 2003“ in z zapadlostjo 14. 2. 2005, ki v spis nikoli ni bila vložena, kljub ugovoru, da takšna verodostojna listina ne obstaja, niti pravni temelj zadeve. Takšne listine, na kateri temelji izvršba, tožeča stranka do konca postopka ni predložila, sodišče pa je s sodbo vseeno sklep o izvršbi, vložen na podlagi takšne verodostojne listine obdržalo v veljavi v delu glavnične terjatve 24.024,41 EUR in obresti od 1. 1. 2012 dalje do plačila, kar je povsem nepravilno. Tožeča stranka je nato v postopku povsem nekonsistentno zatrjevala podlago dolga tožene stranke do tožeče stranke v višini 24.024,41 EUR, prilagajala in popravljala navedbe, zlasti pa do konca postopka v spis ni predložila verodostojne listine, ki bi potrjevala njen zahtevek.

- Sodišče prve stopnje je tudi povsem zmotno presodilo, ko je ocenilo, da je bil sklenjen ustni dogovor o delnem plačilu dolga, saj verodostojna listina, ki bi to dokazovala, ni bila predložena in tožnik tudi nikoli ni zahteval izterjave po obrokih v smislu posameznih obročnih zneskov in različne zapadlosti zneskov po obrokih, pač pa je zahteval celotno plačilo dolga z obrestmi in sicer sprva od 14. 2. 2005 dalje nato pa od 1. 1. 2012 dalje, kar samo nasprotuje dejstvu, da bi bilo dogovorjeno obročno plačilo. Tudi trditvena podlaga o ustnem dogovoru o obročnem plačilu dolga je zelo skopa in tako pavšalna, da je niti ni mogoče preveriti, priče pa samo naučeno posplošeno pojasnjujejo obstoj ustnega dogovora, pri čemer se v detajlih močno razlikujejo v delu, ki je ključen za presojo utemeljenosti zahtevka (ne potrdijo dogovora o višini mesečnega obroka, število obrokov, ne potrdijo datuma sklenitve dogovora oziroma se slednji po letih razlikuje), kar bi bilo izjemno pomembno, da bi jim sodišče lahko verjelo, sploh ob neobstoju pisnih sledov in odločnem zanikanju toženca ter tudi ob dejstvu, da se je izvršilni postopek pričel drugače, se pravi na podlagi izpiska odprtih postavk, kot da ustni dogovor o obročnem plačilu ne obstaja. Sodišče ob tem ne pojasni, zakaj bi pričam (bratoma in računovodji, ki v bistvu o zadevi ne vesta ničesar) verjelo, ne bi pa verjelo tožencu, ob zgoraj pojasnjenih okoliščinah. Če bi bilo res dogovorjeno plačilo na obroke, bi bila zapadlost posameznih obrokov različna, nekateri obroki pa še sploh ne bi zapadli v plačilo, zato tudi obrestni zahtevek od te glavnice še ni mogel pričeti teči. - Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja oziroma določb o zastaranju v vsej svoji nekonsistentnosti sodišče sploh ni upoštevalo, čeprav je bil ugovor zastaranja ves čas postavljen in več kot na mestu. Izvirni greh je sodišče storilo, ko terjatve sploh ni določno opredelilo, se pravi ni navedlo, kdaj naj bi terjatev zapadla. Zapadlost je glede na vse nekonsistentne navedbe tožnika v pravdi bistvena za presojo ugovora zastaranja. Zgrešeno pa je tudi pravno naziranje sodišča glede pretrganja zastaranja, natančneje o tem, da je terjatev zaradi ustnega dogovora o plačilu dolga bila pretrgana za najmanj 64 mesecev oziroma 5 let in 4 mesece, če bi se plačevala dva obroka. 369. člen OZ določa, da zastaranje v primeru pretrganja začne teči znova od pripoznave. Nikakor ni razumljivo in je povsem zmotno, zakaj bi se zastaranje pretrgalo za kar najmanj 64 mesecev oziroma 5 let in 4 mesece. Ta izračun sodišča in pojasnilo v tem oziru je povsem v nasprotju z določbami OZ glede pretrganja zastaranja. Če bi se zastaranje pretrgalo z delnim plačilom, ki ga sicer ni bilo, ker dolga ni plačal toženec, bi zastaranje pričelo teči ponovno z dnem delnega plačila, kar pomeni, da bi do dneva vložitve tožbe celotna terjatev ponovno zastarala. Če bi se štelo, da je bilo dogovorjeno obročno plačilo, kar ni dokazano, pa bi zastarali vsi obroki, ki so zapadli prej kot 3 leta pred vložitvijo tožbe.

- Sodišče je povsem napačno ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je blago tožencu izročil. Navedeno enostavno ne drži, sodišče je to povsem pavšalno in zmotno ugotovilo. Sodišče za takšno ključno ugotovitev ni podalo nikakršnih razlogov sodbe, tako da ni moč sklepati, zakaj sodišče meni, da je dobava dokazana, če pa dokazil o dobavi blaga v spis tožnik ni predložil. S tem je podana kršitev določb 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz 14. točke, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Toženec je vse od začetka pravdanja podajal ugovor temeljnega pravnega razmerja in med drugim zatrjeval, da blaga, ki je zaračunano z izvornimi računi, nikoli ni prejel, in da tudi ne obstajajo kakršnekoli listine v smislu dobavnic, potrdil o prejemu blaga in podobno, saj ne obstajajo. Tožeča stranka je na ta ugovor v spis vložila dobavnico z dne 4. 11. 2003, s katero je izključno dokazovala poslovno razmerje med pravdnima strankama. Toženec je v drugi pripravljalni vlogi pojasnil, da dobavnica z dne 4. 11. 2003 ni v povezavi z izvornimi računi - to je računi 3202, 3201 in 16006. Šlo je za povsem drugo poslovno razmerje med pravdnima strankama in ne za sporne račune. Toženec je priznal, da je v preteklosti poslovno sodeloval s tožnikom, vendar tako, da mu je vedno in dosledno vse poravnal. Tožnik torej ni predložil nobenih dobavnic, s katerimi bi dokazal, da je blago, zaračunano s spornimi računi, sploh dobavil tožencu.

- Sodišče je v sodbi opustilo ključno obrazložitev, to je dejstvo, na osnovi katerega sklepa, da je temeljno pravno razmerje med pravdnima strankama sploh bilo sklenjeno. Toženec je namreč zatrjeval, da nikoli ni sklenil pogodbe s tožnikom, na osnovi katere bi mu tožnik dobavil sporno blago, zaračunano z izvornimi računi. Toženec je od začetka pravdanja dalje ugovarjal temu dejstvu in navajal, da pogodbe s tožnikom nikoli ni sklenil. Glede na ta ugovor je dokazno breme za obstoj sklenitve takšnega dogovora na tožniku. Tožnik specificirano ni zatrjeval, kaj šele dokazoval, kdaj naj bi se takšen dogovor sklenil, kje, v kakšnih okoliščinah, kaj naj bi bil njegov predmet, kakšna cena in podobno. Tožnik glede na ugovor nesklenjene pogodbe nikoli v spis ni vložil listine, ki bi dokazovala sklenitev takega dogovora (pisnega naročila, potrdila naročila, …), čeprav gre za gospodarski spor in v poslovni praksi ni običajno, da bi se zatrjevani dogovori sploh lahko sklepali ustno. S tem, kako naj bi do sklenitve pogodbe prišlo in kaj bi bila vsebina le te, se sodišče sploh ni opredeljevalo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju.

- Sodišče je tudi povsem spregledalo bistvo gospodarskih sporov, po katerih v poslovni praksi med gospodarskimi subjekti obstaja neka pisna sled o njihovem razmerju. Sodišče tako pavšalno zatrjuje, da je bila pogodba ustno sklenjena, dobava ustno dobavljena, brez dokazil o opravi le te in celo plačilo ustno dogovorjeno. Zakaj sodišče temu daje takšno težo, čeprav gre za gospodarske spore ni jasno. Še zlasti ne, ker so okoliščine tako zelo temu nasprotujoče. V odsotnosti obrazložitve teh ključnih okoliščin se sodba sploh ne more preizkusiti, še zlasti ne, ker vse okoliščine kažejo ravno nasprotno temu, kar sodišče ugotavlja brez pojasnila razlogov, zakaj tako meni. Prav tako sodišče težo daje zaslišanju J. in K.O.S., bratov, ki imata za uspeh zadeve finančni interes, zato so njune izpovedbe neverodostojne. Sama dokazna ocena je povsem zgrešena, oziroma je v odsotnosti razlogov in argumentov sploh ni, zato je sodba nepravilna in nezakonita.

- Sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo določilo 286. člena ZPP glede prekluzije, ko je dopustilo in svojo sodbo oprlo na dokaze, predložene po prvem naroku za glavno obravnavo.

- Sodišče o ključnih vprašanjih (sklenitev pogodbe, realizacija pogodbe, zapadlost terjatve, zastaranje, utemeljenost zahtevka) ni naredilo ustrezne argumentacije svoje odločitve, zato je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami, ki narekujejo njeno razveljavitev.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo denarne terjatve, ki izvira iz poslovnega sodelovanja pravdnih strank. Ti naj bi poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka toženi stranki v letih 2003 in 2004 izročila večjo količino tekstilnega blaga in sicer na podlagi ustnega dogovora in medsebojnega zaupanja, tožena stranka pa je to blago prodajala svojim kupcem v svojih prodajalnah. Za izročeno blago je tožeča stranka toženi stranki izstavila tri račune v skupni vrednosti 27.294,93 EUR, ki pa jih je tožena stranka do leta 2006 plačala le delno, neplačane račune v vtoževani višini pa terja tožeča stranka v tem postopku.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka dokazala, da je toženi stranki blago, ki je predmet vtoževanih računov, izročila v prodajo in da ga je tožena stranka prodajala, zaradi česar je prišlo med pravdnima strankama do sklenitve komisijske pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor o obročnem plačilu dolga, zaradi katerega je prišlo do pretrganja zastaranja vtoževane terjatve. Vsa nasprotna zatrjevanja tožene stranke je kot pavšalna in nedokazana ocenilo za neutemeljena.

8. Takšni presoji prvostopnega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje. Ni sicer mogoče pritrditi pritožbenim navajanjem o nepredloženi verodostojni listini, na katero se je skliceval predlog za izvršbo, in posledicam, ker takšne listine tožeča stranka vse do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni predložila. V obravnavanem primeru je namreč prišlo zaradi ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, do rednega pravdnega postopka, v katerem samo dejstvo, s katero knjigovodsko listino tožeča stranka izkazuje svojo terjatev in datum te listine, nima odločilne teže, če se sicer jasno obrazloži in dokazno podpre pravni temelj uveljavljane terjatve in obstoj le te.

9. Pritrditi pa je v nadaljevanju ostalim pritožbenim razlogom, s katerimi tožena stranka izpodbija pravilnosti in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

10. V sporu, kakršen je obravnavani, je treba za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovitvi obstoj spornega razmerja med pravdnima strankama, njegovo pravno podlago in morebiten obstoj terjatve, ki iz takšnega razmerja izhaja. Sodišče, ki o sporu odloča, je v skladu s splošnimi določbami 7. in 212. člena ZPP vezano na ponujeno trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudijo pravdne stranke, dolžno pa je ravnati tudi v skladu z 286. členom ZPP in dejstev ter dokazov, ki jih pravdni stranki navajata in predlagata v nasprotju z določbami tega člena, ne sme upoštevati.

11. Na podlagi ponujenih dejstev v tožbi, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka toženi stranki dobavljala blago v trgovini, in nasprotnih zatrjevanj tožene stranke: da s tožečo stranko nikoli ni poslovno sodelovala tako, da bi iz sodelovanja izvirali neplačani računi; da nikoli ni naročala kakšnega blaga ter ga ne plačala; da ji tožena stranka ni dobavljala blaga v trgovino, pa slednje ne bi bilo plačano, ter da med strankama ni prišlo do sklenitve ustnega dogovora o obročnem plačilu dolga, je glede na izveden dokazni postopek in dokazno presojo sodišča prve stopnje pritrditi pritožbenim očitkom o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama obstoji poslovno razmerje, iz katerega izhaja vtoževana terjatev, pritožbenemu očitku o neustrezni dokazni presoji, kršitvi določb o prekluziji in pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Sodišče druge stopnje nima razlogov, da ne bi kot pravilne povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta v preteklosti pravdni stranki poslovno sodelovali in čemur tožena stranka tudi ne oporeka. Kot nepravilna pa se (zaenkrat) izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz poslovnega razmerja pravdnih strank izhaja vtoževana terjatev, ter da jo je tožena stranka dolžna plačati.

13. Iz podatkov obravnavanega sodnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko, potem ko je bila zadeva iz izvršbe predana v obravnavo pravdnemu sodišču, pozvalo na dopolnitev in obrazložitev navedb in predložitev listin, na katere se je sklicevala v predlogu za izvršbo, ter da se izjavi o navedbah tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Hkrati je tožečo stranko opozorilo na posledice iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je trditveno in dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja in terjatve, ki iz nje izvira, na tožeči stranki. Slednja je v pripravljalni vlogi, ki šteje za dopolnitev tožbe, v zvezi s poslovnim sodelovanjem pravdnih strank navedla le, da dolg tožene stranke do tožeče stranke izhaja iz njunega poslovnega sodelovanja, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi stranki dobavljala blago v trgovino, tožena stranka pa mu dobav ni plačala. Za katere dobave blaga, katere artikle in katere zneske je šlo, tožeča stranka ni podala nobenih trditev ne v pisnih vlogah do prvega naroka za glavno obravnavo, niti takšnih trditev ni podala na dne 19. 1. 2016 opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišču predložila le dokazne listine, ne da bi dejstva, ki jih ima namen dokazovati s predloženimi listinami, obrazložila, pri čemer je, kot to izhaja iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo, tožena stranka na to dejstvo tožečo stranko opozorila, slednja pa se na to ni odzvala.

15. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dopustilo navedbe in dokaze, predlagane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, s kršitvijo določb o prekluziji iz 286. člena ZPP bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in utemeljeno graja obrazložitev prvostopnega sodišča, podano v točki 20 izpodbijane sodbe. Iz te izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje na naroku dne 19. 1. 2016 tožečo stranko s sklepom zavezalo, da v roku 8 dni s pisno vlogo na naroku predložene dokaze obrazloži in kar naj bi tožeča stranka v nadaljnji vlogi tudi storila. Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s podatki v spisu. Iz zapisnika naroka z dne 19. 1. 2016 česar takega, kar je obrazložilo sodišče prve stopnje, namreč ni mogoče razbrati. Po zaključku naroka je sodišče prve stopnje tožečo stranko zavezalo le k vložitvi vloge, v kateri bo navedla, pri zaslišanju katerih prič vztraja, navesti njihove naslove in sporna dejstva, ki jih želi dokazovati z zaslišanjem predlaganih prič. Možnosti, da v nadaljnji vlogi obrazloži na naroku predložene dokaze, pa sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dalo. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo prav nobene pravne podlage tožeči stranki po prvem naroku za glavno obravnavo slednji še omogočiti, da navaja nova dejstva in predloži nove dokaze, saj tudi sicer ni navajala in zatrjevala, da teh dejstev ni mogla navajati do konca prvega naroka. Res je tožeča stranka dokaze na prvem naroku fizično predložila, kot to obrazloži sodišče prve stopnje, vendar so dokazi namenjeni dokazovanju dejstev, ki jih pravdna stranka predhodno navede. Trditev, ki jih je tožeča stranka z dokazi, predloženimi na prvem naroku želela dokazovati, tožeča stranka do konca prvega naroka ni navajala, čeprav je tožena stranka na naroku na to izrecno opozorila. Pri tem ne gre zanemariti okoliščine, da terjatev tožeče stranke, ki jo v tem postopku uveljavlja, izvira iz let 2003 in 2004, zaradi česar so dejstva, ki se na uveljavljano terjatev nanašajo, tožeči stranki morala in mogla biti znana in ki jih je tožeča stranka lahko in morala navajati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala po prvem naroku za glavno obravnavo, je bistveno kršila določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

16. Ob tem, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na dejstva, ki bi jih v skladu s pravili o prekluziji moralo šteti za neupoštevna, je za ugotovitev obstoja uveljavljane terjatve tudi izvedlo nekritično, pomanjkljivo in necelovito dokazno presojo, ki ima prav tako naravo postopkovne kršitve, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je že zgoraj pritrdilo dejstvu, da sta pravdni stranki v preteklosti poslovno sodelovali in tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjene pisne komisijske pogodbe, ki bi sicer ustrezala naravi poslovnega odnosa, kot ga je pavšalno opisala tožeča stranka. Vendar pa je kljub dejstvu, da je poslovno sodelovanje temeljilo na ustnih dogovorih, za izkaz obstoja konkretnega, posameznega posla v okviru takšnega, dalj časa trajajočega, sicer ustno dogovorjenega poslovanja, potrebno navajati in dokazovati dejstva, v kakšnih krajevnih in časovnih okoliščinah je prišlo do konkretnega posla, kaj je bilo predmet le tega, kolikšna je bila cena in način ter zapadlost plačila. Nenazadnje ne gre zanemariti dejstva, da se zatrjuje gospodarsko poslovanje dveh gospodarskih subjektov, od katerih se pričakuje skrbnost pri poslovanju. Tožena stranka zato utemeljeno izpostavlja popoln izostanek obrazložitve sodišča prve stopnje o dejstvih, ki zadevajo obstoj konkretnega posla, pri čemer naj bi šlo očitno za tri posamezne, med seboj ločene dobave, saj se tožeča stranka sklicuje na tri račune. O tem, kaj je bilo predmet posamezne dobave, na kakšen način je bila dobava izvršena, kolikšna je bila cena oziroma vrednost posamezne dobave in zapadlost le te, tožeča stranka ne ponudi nobenih trditev, zaradi česar tožena stranka tudi ni imela možnosti, da bi se lahko o uveljavljani terjatvi na primeren način izjavila.

17. Sodišče prve stopnje je dokazno presojo povsem nekritično gradilo na izpovedbah zakonitega zastopnika tožeče stranke K.O.S. in priče J.S., ki imata nedvomno močan interes za izid pravde. Pri tem ni zanemariti dejstva, da v času, iz katerega izvira vtoževana terjatev (leto 2003 in 2004), K.O.S., ni bil direktor tožeče stranke, pač pa je bil to njegov brat, J.S., ki je, ko je razbrati iz izpovedbe K.O.S., tedaj posloval s toženo stranko, pri čemer je izpovedal, da je kasneje, ko brat ni bil več v funkciji direktorja, bil v kontaktih s toženo stranko. Glede na takšno izpovedbo se utemeljeno poraja vprašanje, koliko je sedanjemu zakonitemu zastopniku iz lastnega sploh znano o konkretnih poslih iz leta 2003 in 2004. Temu ustrezno je tudi vprašljiva dokazna vrednost njegove izpovedbe o dejstvih iz obdobja, ko sam pri poslovanju družbe ni aktivno sodeloval. 18. Tudi ne gre slediti dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da sta zakonita zastopnika tožeče stranke in priča S. skladno potrdila, da je poslovno sodelovanje v celoti potekalo na podlagi ustnega dogovora. Nasprotno, oba sta izpovedala, da je poslovanje, kar zadeva dobave blaga, potekalo tako, da so se izdajale dobavnice in da so z dobavnicami za blago, ki je bilo dobavljeno toženi stranki, tudi razpolagali. Na podlagi česa je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da je tožeča stranka blago, ki naj bi bilo predmet vtoževanih računov, toženi stranki izročila v prodajo, sodišče prve stopnje ni celovito obrazložilo. Medtem, ko je nekritično sledilo pavšalnim izpovedbam zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče J. S., da je bilo blago tožeči stranki izročeno, ne da bi katera od navedenih oseb izpovedala kdaj in na kakšen način je bilo blago iz konkretnih računov toženi stranki dobavljeno, pa je nasprotno zatrjevanje tožene stranke, da mu tožeča stranka blaga ni dobavila, kot pavšalna in nedokazana zavrnilo, ker da drugih dokazov kot svoje izjave, ni predložila, njegovi izjavi pa ni poklonilo vere.

19. Tožena stranka pravilno izpostavlja dejstvo, da je dokazno breme, da je tožeča stranka toženi stranki blago, ki je predmet računov, dobavila, na tožeči stranki. Nesprejemljiva je dokazna presoja, da izjavi tožene stranke ne gre pokloniti vere, saj razen trditve, da blaga ni prejela, za zatrjevanje negativnega dejstva, drugih dokazov ne more predlagati. Zato je dokazno breme za dejstvo, da je bilo toženi stranki blago izročeno, na tožeči stranki. V gospodarskem poslovanju se dobave blaga načeloma izvršijo z dobavnico kot listino, ki takšno dobavo potrjuje. Ni dvoma, da je tožeča stranka tudi s toženo stranko poslovala na enak način, o čemer sta izpovedala tako zakoniti zastopnik tožeče stranke kot tudi priča J.S. 20. Na koncu je potrebno izpostaviti tudi nekritičnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je presojo o obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama vezalo tudi na račune in druge knjigovodske listine tožeče stranke. Te so enostranske listine in kot take še niso dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama in obstoju terjatve, če tožena stranke to razmerje in posledično obveznost, ki iz njega izhaja, zanika.

21. V zvezi z dokazno presojo je potrebno tudi upoštevati, da mora sodišče, v primeru t.i. spoznavne krize, ko na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (kar pomeni s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

22. Upoštevaje obrazloženo je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (kršitev pravil o prekluziji in neustrezni dokazni presoji), ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP.

23. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju po ponovni celoviti oceni trditvene in dokazne podlage, ki jo je pravočasno ponudila tožeča stranka, ugotovilo obstoj konkretnega poslovnega razmerja med pravdnima strankama, ki predstavlja podlago vtoževani terjatvi, bo moralo ponovno presoditi zatrjevan ustni dogovor o obročnem plačilu dolga in ugovor zastaranja terjatve. Pri tem je potrebno poudariti, da je dokazno breme o sklenitvi ustnega dogovora o obročnem plačilu dolga (in o njegovi vsebini) na tožeči stranki. To svojo trditev mora tožeča stranka dokazati s stopnjo prepričanja, to pa je do te mere, da bi bil glede obstoja tega dejstva izključen vsak razumen dvom, oziroma da o resničnosti dejstva ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. V tej smeri bo moralo sodišče prve stopnje tudi kritično presoditi pritožbene navedbe o (ne) izkazanosti trditvene podlage o sklenitvi ustnega dogovora o obročnem plačilu dolga, neustreznosti dokazne presoje za ugotovitev tega dejstva, ter navedbe o tem, da bi bila v primeru, če bi bilo res dogovorjeno plačilo na obroke, zapadlost posameznih obrokov različna, nekateri obroki sploh še ne bi zapadli v plačilo.

24. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju, če bo ugotovilo obstoj uveljavljane terjatve, ponovno presoditi podan ugovor zastaranja, v zvezi s katerim pritožba tudi po stališču sodišča druge stopnje utemeljeno graja presojo, ki jo je v zvezi s tem opravilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi namreč utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo in ugotovilo zapadlosti vtoževane terjatve, sprejelo pa je tudi povsem nerazumljive zaključke o pretrganju zastaranja, prav tako pa v zvezi z zastaranjem ni upoštevalo po tožeči stranki zatrjevanega dejstva po obročnem plačilu dolga.

25. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).