Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka.

Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbama tožnika in drugo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I., II., III. in IV. točki izreka tako, da se v celoti na novo glasi: "I. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki 37.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 33.000,00 EUR od 18. 12. 2014 do plačila ter - od zneska 4.000,00 EUR od 14. 10. 2016 do plačila, prvo tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obrestmi od zneska 4.000,00 EUR za čas od 18. 12. 2014 do 13. 10. 2016. II. Višji obrestni zahtevek zoper drugo toženo stranko (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.000,00 EUR pa za čas od 18. 12. 2014 do 13. 10. 2016) ter višji tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki za plačilo odškodnine v znesku 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 do plačila, se zavrneta.

III. Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti: - za tožečo stranko stroške postopka v znesku 1.437,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na ...; - tožeči stranki stroške sodne takse v znesku 656,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 519,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, drugo toženi stranki pa stroške postopka v višini 822,57 EUR, vse v roku 8 dni, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožbi tožnika in drugo tožene stranke ter v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožniku pa sta dolžni solidarno plačati stroške pritožbenega postopka v višini 48,43 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, tj. odškodnino v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 do plačila (točka II izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni v roku 8 dni solidarno plačati za tožnika stroške postopka v znesku 1.353,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in tožniku povrniti stroške sodne takse v znesku 618,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 586,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, drugo toženi stranki pa stroške postopka v višini 928,71 EUR, vse v roku 8 dni (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožnik ter obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, pri čemer se tožnik zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, toženi stranki pa se zavzemata za zavrnitev tožbenega zahtevka. Podredno pa predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je električni paletni viličar nevarna stvar. Tožnik se ni poškodoval pri uporabi klasičnega viličarja, ampak pri uporabi ročnega električnega paletnega viličarja. Ta sam po sebi ni nevarna stvar, prav tako niso bile podane okoliščine, da bi lahko postal nevarna stvar. Ročni električni paletni viličar ni bil okvarjen. Noben predpis ne določa, da se za upravljanje ročnega viličarja zahteva veljaven izpit ali vodenje evidence o praktičnem preizkusu usposobljenosti. Sodni izvedenec A.A. je sicer trdil, da se izpit zahteva ter da mora delodajalec o tem voditi evidenco, ni pa navedel pravne podlage. Zato je drugo tožena stranka zaradi njegove neprepričljivosti predlagala postavitev novega izvedenca, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. S tem je drugo toženi stranki kršilo pravico do izjave. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Iz sodne prakse (VSL sklep II Cp 439/2012) izhaja, da vsak stroj še ni nevarna stvar, tudi če ga poganja elektrika. Zato ni podana objektivna odgovornost toženih strank. Prav tako ni podana krivdna odgovornost toženih strank. Upoštevati pa je treba prispevek tožnika k nastanku nezgode. Na delovnem mestu, ki ga je opravljal tožnik, v zvezi z uporabo električnega paletnega viličarja, ne izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni, da bi morala drugo tožena stranka v skladu z 38. členom ZVZD-1 izvajati obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo. Iz tožnikove izpovedi in izpovedi B.B. izhaja, da je tožnik poznal upravljanje z električnim paletnim viličarjem na podlagi dejanskega praktičnega usposabljanja s strani drugo tožene stranke. Tudi izvedenec A.A. je potrdil, da ni imel občutka, da tožnik ne bi znal upravljati z ročnim paletnim viličarjem ter da meni, da je znal. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tudi izvedenec A.A. je izpovedal, da v kolikor je bil tožnik usposobljen za upravljanje z ročnim viličarjem, potem je sam odgovoren za poškodbo. To pa je sodišče prve stopnje prezrlo. Sodišče prve stopnje je dalo prevelik pomen izostanku listinskih dokazov. Poudarja, da do nezgode ni prišlo na peskalnem stroju, pač pa ob uporabi električnega ročnega paletnega viličarja, za katerega se izpit ne zahteva, pač pa se na podlagi 38. člena ZVZD-1 zahteva zgolj usposabljanje, ki ga je bil tožnik deležen. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka in pravico do izjave drugo tožene stranke s tem, ko ni zaslišalo C.C., ki bi izpovedala, da tožnik ni delal v neustreznih delovnih razmerah in v okviru navedenega, da je bil tožnik s strani drugo tožene stranke poučen in usposobljen za upravljanje z ročnim paletnim viličarjem. Ker je bil ročni viličar brezhiben, je do nekontroliranega in sunkovitega obrata v levo prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, torej je tožnik sam odgovoren za poškodbo. Izvedenec A.A. je ugotovil, da je bilo manevrskega prostora za upravljanje z viličarjem dovolj. Zato to ni bil razlog za nezgodo. Tožnik je kršil pravila in prehitro upravljal s paletnim viličarjem, zato je prišlo do poškodbe. Poudarja, da se viličar ustavi takoj, ko se odmakne prst na komandi za premik. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka tudi s tem, ko ni postavilo drugega izvedenca medicinske stroke. Izvedenec dr. D.D. je na vprašanje na obravnavi, kako komentira, ali bi lahko pri tožniku, glede na opisan način škodnega dogodka, verjetno prišlo tudi do poškodbe roke ali rame, navedel, da je zmeraj možno, lahko ti tudi kaj na glavo pade, pa umreš. To kaže na neobjektivnost in nestrokovnost izvedenca. Izvedenec je izpovedal, da so zapleti odvisni od spremljajočih bolezni in stanja pacienta. Toženi stranki pa na stanje pacienta in njegove spremljajoče bolezni, zlasti higieno, ki je lahko povzročila zaplete, nista mogli vplivati in je posledično prišlo do prekinitve vzročne zveze. Izvedenec je sicer navedel, da gnojno vnetje ni posledica ravnanja tožnika, kar pa je neprepričljivo, zato bi bilo potrebno angažirati novega izvedenca, saj je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno. Izvedenec D.D. je izhajal iz predpostavke, da je bil palec ob nezgodi zmečkan, kljub temu, da to iz medicinske dokumentacije ne izhaja. Zato je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Tudi E.E., ki je bil prvi na kraju dogodka, je izpovedal, da je bil najden samo (odtrgan) prst, torej ni šlo za zmečkanino. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 14.000,00 EUR je pretirana. Sodišče ni upoštevalo, da je pri tožniku prišlo do komplikacij in dodatnih operacij zaradi zagnojitve, za kar toženi stranki ne odgovarjata. Pretirana je tudi dosojena odškodnina za strah v višini 4.000,00 EUR ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR. Tožnikov strah ni bil utemeljen, saj je do delne amputacije prišlo že ob sami poškodbi, zdravljenje tovrstne poškodbe pa ne predstavlja podlage za tako intenziven sekundarni strah. Tožnik je tudi starejši in ima že 35 let delovne dobe, česar sodišče ni ustrezno upoštevalo. Glede na to, da je tožnik 13. 10. 2016 spremenil tožbeni zahtevek, je sodišče napačno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od zvišanega zneska odškodnine, saj tečejo zakonske zamudne obresti od zvišanega tožbenega zahtevka šele od 14. 10. 2016 dalje.

3. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Zmotna je odločitev sodišča, da je prvo tožena stranka solidarno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče prvo toženi stranki očita krivdno odgovornost, ker naj bi tožnika napotila na delo k drugo toženi stranki, ne da bi ga ustrezno usposobila za varno delo. Navedeno ne drži. Tožnik je pred sklenitvijo pogodbe s prvo toženo stranko že opravljal isto delo pri drugo toženi stranki preko drugega delodajalca. Zato je prvo tožena stranka upravičeno štela, da je tožnik usposobljen za varno delo. Tožniku je delo odrejala in izvajala dejanski nadzor nad delom drugo tožena stranka, ki je edina imela dejansko možnost preprečitve nastanka škode. Po obstoječi sodni praksi velja, da za škodo odgovarja le dejanski delodajalec, torej tisti, ki je delavcu delo odrejal in ga nadzoroval. Sodišče se glede razmerja med prvo toženo stranko in drugo toženo stranko sklicuje na drugi odstavek 61. člena ZDR, pri tem pa spregleda prvi odstavek istega člena, ki nalaga uporabniku, da mora pred začetkom dela delavca obvestiti delodajalca o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. Zakon torej nalaga breme ocene tveganja in izpolnjevanje vseh pogojev za opravljanje dela drugo toženi stranki. Dejstvo, da tožnik ni bil usposobljen za varno delo ni v vzročni zvezi s poškodbo pri delu. Glede na to, da je viličar ustrezal predpisom varnosti in zdravja pri delu ter je zagotavljal varno delo, je treba upoštevati tudi oškodovančevo ravnanje in njegovo skrbnost pri delu ter s tem njegovo soodgovornost za nastanek škode. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodni izvedenec mag. A.A. je izpovedal, da so tovrstne nezgode, kot je obravnavana, zelo redke, zato proizvajalec viličarja ni predvidel dodatne zaščite za roko. Sodni izvedenec je pojasnil, da so bili tožnikovi hitri gibi razlog za nezgodo in da je na ogledu kraja nezgode ugotovil, da tožnik zna upravljati z viličarjem. Pojasnil je tudi, da je bilo manevrskega prostora za upravljanje ročnega paletnega viličarja dovolj. Sodišče se do teh dejstev v sodbi ni opredelilo. Višina prisojene odškodnine presega višino odškodnine po obstoječi sodni praksi. Prisojena odškodnina za strah, ki naj bi trajal 11 mesecev, je pretirana in v nasprotju z definicijo strahu, ki je časovno omejen. Neutemeljeno je priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odločitev o višini ni obrazložena. Sodišče ni upoštevalo, da je bila tožniku odmerjena invalidnina po odločbi ZPIZ z dne 6. 7. 2016, kar pomeni, da je tožniku priznalo dvakratno odškodnino.

4. Tožnik v pritožbi zahteva priznanje višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova strahu. Sodni izvedenec prof. dr. D.D., dr. med., specialist ortoped, v izvedenskem mnenju ugotavlja, da ima tožnik jasno vidne spremembe v predelu leve roke, ki se kažejo pri vsakodnevnem stiku z drugimi ljudmi. Vidna je prikrajšava levega palca oziroma njegov krn, na katerem je manj vidna gladka brazgotina zvezdaste oblike v skupni dolžini 10 cm in pet centimetrska brazgotina na dlančni strani levega zapestja. Sodni izvedenec je ugotovil, da tožnik po končanem zdravljenju pri vsakodnevnih stikih z drugimi ljudmi trpi blage duševne bolečine, ki so posledica pomilovanja in obžalovanja ter pogledov drugih na zmerno skaženost leve roke, zaradi prikrajšave palca na levi roki. Pri tem dobi občutek manjvrednosti, nemoči in odrinjenosti, kar negativno vpliva na njegovo samopodobo. Zato odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR ni primerna. Primerna odškodnina iz tega naslova je v višini 6.000,00 EUR.

5. Drugo tožena stranka je podala odgovor na pritožbo prvo tožene stranke, v katerem pojasnjuje, da je bila prvo tožena stranka kot delodajalec tožnika, tožnika dolžna napotiti na zdravniški pregled in ga usposobiti za varno delo. V celoti pa se strinja s pritožbo prvo tožene stranke, da je dosojena odškodnina močno pretirana. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Drugo tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Tožnik je podal odgovor na pritožbo drugo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožbi tožnika in drugo tožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba prvo tožene stranke pa ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova skaženosti in teka zamudnih obresti od v sodnem postopku zvišanega zahtevka za plačilo odškodnine.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženih strank, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. da so razlogi nejasni ali med seboj nasprotni (glede temelja, višine odškodnine ipd.). Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za odločitev tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek toženih strank o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek drugo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da tožnik ni bil deležen praktičnega usposabljanja s strani drugo tožene stranke, saj to iz tožnikove izpovedi, izpovedi B.B. ter izvedenskega menja A.A. naj ne bi izhajalo. Omenjena kršitev (t.i. protispisnost) je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstva. To, da je izpovedi tožnika, B.B. in izvedensko mnenje izvedenca A.A. tolmačilo drugače, kot to uveljavlja drugo tožena stranka, pa ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala drugo tožena stranka, zlasti zaslišanja priče C.C. in postavitve drugega izvedenca za varstvo pri delu in drugega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe drugo tožene stranke o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo pri drugo toženi stranki (da je delo opravljal v ustreznih delovnih pogojih, da dela ni opravljal brez počitka) niso bistvene za odločitev v konkretni zadevi, zato sodišče v zvezi s temi okoliščinami utemeljeno ni zaslišalo C.C.. Sodišče prve stopnje je namreč protipravnost ravnanja drugo tožene stranke, kot enega izmed elementov krivdne odškodninske odgovornosti, ugotovilo v tem, da tožnika ni usposobila za delo z viličarjem in ne, da mu ne bi zagotovila ustreznih delovnih razmer. Pritožbena navedba, da naj bi C.C. v okviru izpovedi, da tožnik ni delal v neustreznih delovnih razmerah, izpovedala tudi, da je bil tožnik poučen in usposobljen za upravljanje z ročnim paletnim viličarjem, predstavlja pritožbeno novoto, zato je ni mogoče upoštevati. Teh navedb namreč drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo niti tekom postopka ni podala. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo drugega izvedenca za varstvo pri delu in drugega izvedenca medicinske stroke, saj je obe izvedenski mnenji, sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. A.A. in sodnega izvedenca medicinske stroke dr. D.D., pravilno ocenilo kot prepričljivi, popolni, izdelani v skladu s pravili znanosti in stroke, brez medsebojnih nasprotij, pri čemer je sodišče oba sodna izvedenca tudi zaslišalo. Drugo tožena stranka v pritožbi izpodbija prepričljivost izvedenskega mnenja mag. A.A. z navedbami, da je sodni izvedenec, ne da bi navedel pravno podlago, trdil, da se za upravljanje ročnega električnega viličarja zahteva opravljen izpit in da mora o tem delodajalec voditi posebno evidenco. Te navedbe po presoji pritožbenega sodišča ne vzbujajo dvoma v izvedenčevo nepristranskost in strokovnost in ne predstavljajo upravičenega razloga za postavitev drugega izvedenca. Tudi sicer je sodišče prve stopnje iz izvedenčeve izpovedi pravilno sklepalo, da ni potreben poseben izpit za upravljanje z ročnim električnim viličarjem, da pa bi moral imeti tožnik opravljen praktični preizkus. Enako tudi pritožbene navedbe, s katerimi drugo tožena stranka graja objektivnost in strokovnost izvedenca medicinske stroke (da je izvedenec na vprašanje, kako komentira, ali bi lahko pri tožniku, glede na opisan potek dogodka, verjetno prišlo tudi do poškodbe roke ali rame, navedel, da je zmeraj možno, da ti kaj pade na glavo in umreš), ne predstavljajo razloga, ki bi upravičeval postavitev drugega izvedenca.

13. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 6. 1. 2013 pri delu pri drugo toženi stranki, h kateri je bil napoten s strani prvo tožene stranke. Do tožnikove nezgode je prišlo, ko je tožnik z ročnim električnim paletnim viličarjem skušal prestaviti kovinske zaboje, takrat pa se je viličar sunkovito premaknil in udaril z ročajem v kovinske zaboje. Pri tem je ročaj viličarja tožnika udaril v palec leve roke tako, da je palec udaril ob rob kovinskega zaboja. Tožnik je v nezgodi utrpel delno amputacijo palca na levi roki, ki jo je sodni izvedenec medicinske stroke dr. D.D. opredelil kot hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da sta toženi stranki za nastali škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorni. Prvo tožena stranka zato, ker je tožnika napotila na delo k drugo toženi stranki, ne da bi ga ustrezno usposobila za varno delo. Drugo tožena stranka pa zato, ker ni poskrbela za varno delo, in sicer je tožniku odredila delo, pri katerem je uporabljal viličar, ne da bi bil za to predhodno usposobljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi objektivno odgovornost drugo tožene stranke, ker je viličar v konkretnem primeru nevarna stvar, drugo tožena stranka pa kot imetnik nevarne stvari odgovarja za škodo od nevarne stvari. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

14. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu v času obravnavane nezgode veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna, nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka. Odločitev, na katero se sklicuje drugo tožena stranka v pritožbi (VSL, opr. št. II Cp 439/2012), ni primerljiva s konkretno zadevo, saj je šlo v citirani zadevi za poškodbo na stroju za cepljenje drv. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost drugo tožene stranke za nastalo nezgodo.

16. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem. Pri dokazni oceni je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved B.B., ki je sicer na splošno izpovedal, da je bil vsak delavec seznanjen s tehnološkimi postopki za delo, da za delo z viličarjem naredijo poučitev ter da je bil tožnik zagotovo poučen. V povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, mag. A.A., iz katerega izhaja, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi bil tožnik deležen ustreznega usposabljanja za varno delo, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zgolj na podlagi izpovedi B.B., zlasti ob izostanku listin, ki bi dokazovale, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu oziroma da je bil ustrezno poučen za varno delo, ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik usposobljen za varno delo. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prevelik pomen dalo izostanku listin, ki bi dokazovale, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo. Sodišče prve stopnje je tak zaključek sprejelo po oceni vseh izvedenih dokazov, predvsem tožnikove izpovedi, izpovedi B.B. in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varno delo mag. A.A., takšno dokazno oceno pa pritožbeno sodišče sprejema, saj je pravilna in prepričljiva.

17. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki. Z navedbami, ki jih prvo tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, tj., da je tožnik že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s prvo toženo stranko opravljal delo pri drugo toženi stranki preko drugega delodajalca in da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu pri prejšnjem delodajalcu, se prvo tožena stranka odgovornosti ne more razbremeniti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi prvo tožena stranka pred napotitvijo tožnika k drugo toženi stranki morala preveriti, ali je tožnik usposobljen za delo, ki ga bo opravljal, oziroma ali ima opravljen izpit iz varstva pri delu, česar pa ni storila.

18. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obveznostjo delodajalca delavcu zagotoviti varno delo pravilno izhajalo iz 43. člena ZDR in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), ki v 5. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da te določbe zavezujejo tudi drugo toženo stranko, ki je v konkretnem primeru uporabnik, h kateremu je bil tožnik napoten s strani drugo tožene stranke. V drugi točki 3. člena ZVZD-1 je namreč izrecno določeno, da se kot delodajalec šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, pa tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu. Ni pa mogoče pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je delo, kot ga je opravljal tožnik in pri katerem se je poškodoval, nevarno v smislu četrtega odstavka 38. člena ZVZD-1, in bi zato morala drugo tožena stranka izvesti občasne preizkuse, ki pa jih ni izvedla. V četrtem odstavku citiranega 38. člena je določeno, da delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše. Drugo tožena stranka ocene tveganja za delovno mesto na peskalnem stroju, v okviru katerega je tožnik upravljal ročni električni paletni viličar, ni predložila. Zgolj na podlagi izpovedi izvedenca, da je delo, kot ga je opravljal tožnik in pri katerem se je poškodoval (pri čemer se je tožnik poškodoval pri upravljanju z ročnim viličarjem), nevarno delo, pa ni mogoče zaključiti, da je delovno mesto delavec na peskalnem stroju takšno delovno mesto, iz katerega izhaja večja nevarnost za nezgode v smislu četrtega odstavka 38. člena ZVZD-1. To pa ne vpliva na presojo sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti drugo tožene stranke, saj je protipravno ravnanje drugo tožene stranke že v tem, da tožnika ni usposobila za varno delo in v tem okviru za upravljanje z viličarjem ter da tožnik ni opravil izpita iz varnosti pri delu, s čimer ni izpolnila zakonskih dolžnosti, kot izhajajo iz citiranih določb ZDR-1 in ZVZD-1. 19. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morali toženi stranki pred napotitvijo tožnika na delo k drugo toženi stranki skleniti pisni dogovor, v katerem bi podrobneje določili medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika ter bi morala drugo tožena stranka kot uporabnik prvo toženo stranko kot delodajalca obvestiti o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec ter ji predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar (61. člen ZDR). To določbo (ki se sicer nanaša na t.i. agencijske delavce) je potrebno uporabiti smiselno tudi v obravnavanem primeru, v katerem je prvo tožena stranka k drugo toženi stranki napotila njenega delavca (s. p.), ki ni delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku v skladu s predpisi o urejanju trga dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obveznosti, kot izhaja iz citirane določbe ZDR, toženi stranki nista izpolnili. Prvo tožena stranka pa se s sklicevanjem na neizpolnjeno obveznost drugo tožene stranke v zvezi z obveščanjem o pogojih za opravljanje dela ter predložitvijo ocene tveganja ne more razbremeniti svoje odgovornosti za zagotovitev ustrezne usposobljenosti delavca pred napotitvijo na delo.

20. Neutemeljeni so pritožbeni očitki obeh toženih strank, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti soodgovornost tožnika za nastanek nezgode. V zvezi s tem izpostavljata, da je bil viličar tehnično brezhiben in je zagotavljal varno delo ter da je do nezgode prišlo zaradi tožnikovih sunkovitih gibov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se toženi stranki nista uspeli razbremeniti krivde (niti delno) in v zvezi s tem soodgovornosti za nezgodo prevaliti na tožnika. Tožniku ob ugotovitvi, da s strani toženih strank ni bil ustrezno usposobljen za varno delo in v zvezi s tem za upravljanje z ročnim električnim viličarjem, zaradi nepravilnega ravnanja pri upravljanju z viličarjem ni mogoče očitati soodgovornosti za nezgodo. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in s tem usposabljanje za varno delo je temeljna obveznost delodajalca, ki sta jo v obravnavanem primeru kršili obe toženi stranki. Tudi s sklicevanjem na dejstva, da je tožnik že pred nezgodo upravljal viličar in da mu je bilo delo na viličarju poznano, se toženi stranki odgovornosti ne moreta razbremeniti.

21. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženih strank, torej protipravno ravnanje toženih strank, ker nista poskrbeli za varno delo oziroma tožnika nista ustrezno usposobili za varno delo, krivda, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

Glede višine nepremoženjske škode:

22. Sodišče prve stopnje je tožnikovem tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in je presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 14.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR in za skaženost 2.000,00 EUR, kar skupno znaša 35.000,00 EUR.

23. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

24. V zvezi z telesno poškodbo, ki jo je tožnik utrpel v nezgodi, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca dr. D.D., da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, in sicer delno amputacijo palca na levi roki, pri čemer je izvedenec ugotovil, da to ni bila rezna poškodba ali odsekanina, ampak tudi zmečkanina. Dejstvo, ki ga izpostavlja drugo tožena stranka v pritožbi, da je E.E., ki je bil prvi na kraju nezgode, izpovedal, da je bil najden samo prst in da ni govoril o zmečkanini, ne predstavlja okoliščine, ki bi upravičevala dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec dr. D.D. je podal izvedensko mnenje ob upoštevanju tožnikove medicinske dokumentacije, izvedensko mnenje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo in strokovno. Poleg tega pa je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik na nastanek zapletov pri nadaljnjem zdravljenju ni imel nobenega vpliva. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni prišlo do pretrganja vzročne zveze, zato toženi stranki odgovarjata za vso škodo, ki jo je utrpel tožnik v poškodbi pri delu.

25. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke dr. D.D. in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer močne telesne bolečine dve ali tri ure po poškodbi, stalne zmerne bolečine osem tednov, ki so bile prisotne tudi po operativnih posegih. Upoštevalo je, da je tožnik trpel (občasne) zmerne bolečine do konca zdravljenja. Ko se je razvila nevronska bolečina, pa je tožnik bolečine trpel pogosteje. Med zdravljenjem je bilo pri tožniku opravljenih sedem operativnih posegov, štiri rentgenska slikanja palca, štiriintrideset prevez, šest odstranitev šivov. Opravljena je bila fizikalna terapija, stalna masaža brazgotin. Imel je dvanajst pregledov pri osebnem zdravniku, jemal je analgetike in nosil zaščitni in kompresivni naprstnik. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 6. 1. 2013 do 17. 7. 2015. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 14.000,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje toženih strank za njeno znižanje pa je neutemeljeno.

26. Tožnik in toženi stranki v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca in tožnikovo izpoved, da se je tožnik ob nesreči pri delu ustrašil za svoje zdravje, ko je videl, da mu manjka del prsta. Intenzivni strah je trajal največ dva dni. Nato pa je tožnik trpel zmeren sekundarni strah, pri čemer se je intenzivnost strahu spreminjala. Intenzivnejši strah je tožnik trpel ob nastanku zapletov pri zdravljenju. Strah za izid zdravljenja pa je trajal enajst mesecev. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča 4.000,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

27. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so pri tožniku podane trajne posledice poškodbe, in sicer izguba členka palca na levi roki in izguba senzibilitete na preostalem delu palca, izguba funkcionalnega pincetnega prijema na levi roki in bolečinski sindrom zaradi poškodbe digitalnih živcev. Tožnik je oviran pri vsakodnevnih aktivnostih, njegove delovne zmožnosti pa so zmanjšane. Izvedenec je ocenil, da je pri tožniku v posledici poškodbe pri delu podano 15 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožniku je bila z odločbo ZPIZ z dne 6. 7. 2016 priznana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Zato je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje toženih strank za njeno znižanje ni utemeljeno. Neutemeljeno prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila tožniku z odločbo ZPIZ z dne 6. 7. 2016 odmerjena invalidnina, ki je sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Z odločbo ZPIZ z dne 6. 7. 2016 (priloga A40) tožniku ni bila priznana invalidnina, kot to zmotno navaja prvo tožena stranka, temveč nadomestilo za invalidnost zaradi ugotovljene III. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Ta pa se pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne upošteva. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožniku z odločbo ZPIZ priznana invalidnina, ki jo sicer Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012) priznava za ugotovljene telesne okvare.

28. Delno pa je utemeljen pritožbeni očitek tožnika o prenizki odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pravilno ugotovilo, da ima tožnik jasno vidne spremembe v predelu leve roke, da je vidna prikrajšava palca na levi roki oziroma njegov krn, na katerem je manj vidna gladka brazgotina zvezdaste oblike v dolžini 10 cm, na dlančni strani levega zapestja pa je brazgotina v dolžini 5 cm. Sodišče je upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da je prizadet, ko vidi, da je brez prsta, da se zgrozi, da ljudje opazijo, da je brez prsta ter ga sprašujejo, kaj se je zgodilo. Ob tem pa mu je nerodno. Tem ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo. Po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova znaša 4.000,00 EUR in ne 2.000,00 EUR, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Zavzemanje toženih strank v pritožbi za njeno znižanje, pa ni utemeljeno.

29. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičen tožnik, v obravnavanem primeru znaša 37.000,00 EUR. V presežku, tj. do zneska 17.000,00 EUR s pripadki, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 37.000,00 EUR je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, saj ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih (prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 104/1998, II Ips 115/2006).

30. Drugo tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine ni upoštevalo, da je tožnik v sodnem postopku zvišal tožbeni zahtevek, in sicer je zvišal zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo s prvotno zahtevanih 33.000,00 EUR na 54.000,00 EUR. Zamudne obresti od med pravdo zvišanega dela zahtevka pa tečejo šele od tedaj, saj drugo tožena stranka glede zvišanega dela zahtevka pred tem ne more priti v zamudo. Navedeno je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ, po katerem pride dolžnik v primeru, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Tožnik je zvišanje tožbenega zahtevka uveljavljal v pripravljalni vlogi dne 12. 10. 2016, ki jo je vložil na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2016, zato je zamuda za plačilo prisojenega zvišanega zneska odškodnine, to je za plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR, nastala s tem dnem in naslednjega dne dalje tožnik od navedenega zneska utemeljeno zahteva plačilo zamudnih obresti. Ta odločitev pa velja le za drugo toženo stranko, ker se prvo tožena stranka zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti ni pritožila. S postavitvijo tožbenega zahtevka, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino, je namreč na strani toženih strank pasivno sosporništvo. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka nista enotna, temveč navadna sospornika, zato je zoper vsakega od njiju mogoče sprejeti različno odločitev oziroma izdati različno sodbo. Pri sosporništvu gre za več pravd oziroma za več procesnopravnih razmerjih. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno, njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). To pomeni, da odločitev o pritožbi enega sospornika, ne sme koristiti in tudi ne škodovati drugemu sosporniku (glej npr. odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 53/2002). Zato pritožbeni uspeh drugo tožene stranke zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti ne vpliva na odločitev v izpodbijani sodbi, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, ker se zoper takšno odločitev ni pritožila.

31. Zaradi spremenjene odločitve o višini odškodnine se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Tožnik in toženi stranki ne izpodbijajo obrazložitve posameznih stroškovnih postavk po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo tožnikovi stroški postopka 2.082,94 EUR, stroški sodne takse pa 952,00 EUR. Skupni stroški postopka prvo tožene stranke znašajo 1.674,45 EUR, drugo tožene stranke pa 2.653,46 EUR. Ker je zaradi spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča tožnikov uspeh zvišan na 69 %, sta toženi stranki dolžni za tožnika solidarno plačati znesek 1.437,23 EUR na račun sodišča (tožnika je zastopala pooblaščenka po brezplačni pravni pomoči), sorazmerni del sodne takse 656,88 EUR pa tožniku, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Uspeh toženih strank pa je znižan na 31 %, zato je prvo tožena stranka upravičena do povrnitve 519,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, drugo tožena pa do povrnitve 822,57 EUR (brez zakonskih zamudnih obresti, ker jih ni zahtevala).

32. Ker sta pritožbi tožnika in drugo tožene stranke delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in drugo tožene stranke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi tožnika in drugo tožene stranke ter v celoti pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

33. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 10 %, zato sta mu toženi stranki dolžni solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer v višini 48,43 EUR (274,00 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT ter 150,00 EUR takse za pritožbo) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Drugo tožena stranka pa je uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Prav tako tožnik in drugo tožena stranka sama krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj nista bistveno prispevala k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (154., 155., 156. člen ZPP).