Jedro

I. Po 3. odstavku 385. člena ZPP v revizijskem postopku dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati. II. Sklep o stroških ni sklep, zoper katerega je po 1. odstavku 400. člena ZPP dovoljena revizija.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo druge stopnje se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper sklep o stroških pravdnega postopka se zavrže. 3. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 875,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1989 dalje. Tožeči stranki pa je zaradi delnega neuspeha v pravdi naložilo, da mora toženi povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 3.171,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo skupaj s sklepom o stroških postopka potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbija odločitev o glavni stvari in stroških. Glede odločitve o glavni stvari tožena stranka vztraja pri svojih trditvah, da je med strankama obstajal dogovor glede odstranitve stare strehe in dobave ostrešja. Sodišče bi v tej smeri moralo razširiti dokazni postopek s predlaganimi dokazi. Ker je tožeča stranka z dobavo lesa kasnila, je v celoti odgovorna za zamudo. Glede odločitve o stroških pa tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP, ker sodišče druge stopnje nima razlogov o tem, zakaj je zavrnilo pritožbo zoper to odločitev na prvi stopnji. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oz. obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Meni, da revizija zaradi prenizke sporne vrednosti ni dovoljena ter da je tudi neutemeljena. Zato naj jo revizijsko sodišče zavrže oz. zavrne.

Ad 1. Revizija je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba vložena 2.4.1990, ko je bila za dovoljenost revizije odločilna vrednost, ki je presegala 800,00 SIT (Ur.l. SFRJ, št. 57/89). Čeprav se je ta vrednost med postopkom spreminjala, pa nova vrednost po prehodnih določbah vsake naslednje novele ni veljala za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo novel. Ker v revizijskem postopku sporna vrednost presega 800,00 SIT, je revizija dovoljena in ugovor tožeče stranke v odgovoru na revizijo neutemeljen.

Neutemeljeni pa so tudi revizijski ugovori tožene stranke. Trditve, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o tem, da mora tožeča stranka pred odstranitvijo strehe pripeljati ostrešje, so dejanske trditve. Sodišče prve in druge stopnje sta ugotovili, da takšnega dogovora ni bilo. Ta ugotovitev je dejanska ugotovitev, njeno izpodbijanje pa pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker po 3. odstavku 385. člena ZPP v revizijskem postopku dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati, mora revizijsko sodišče šteti, da je ta ugotovitev točna. Pri tem revizijsko sodišče pripominja, da je protispisna revidentova trditev o številnih pričah, ki naj bi jih predlagal, sodišče pa jih ne bi hotelo zaslišati. Tega ni storil ne na prvi stopnji, ne v pritožbi.

Če pa zatrjevanega dogovora med strankama ni bilo, je materialnopravno pravilna presoja, da je za zamudo odgovorna tožena stranka. Zato sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku v skrčenem delu, katerega višina ni bila sporna, ugodili. Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Ad 2. Revizija ni dovoljena.

Tožena stranka v reviziji napada tudi odločitev o stroških. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sklep o stroških ni sklep, zoper katerega je po 1. odstavku 400. člena ZPP dovoljena revizija. Ne gre namreč za sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je moralo revizijo v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

Ad 3. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče odločilo, da morata pravdni stranki trpeti vsaka svoje stroške revizijskega postopka.