Jedro

V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke, zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe. Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca. Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).

Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. člen ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1). Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 30. 6. 2026, s katerim je predlagal začasno ureditev stikov z mladoletnim sinom A. A. , rojenim 13. 6. 2023.

2.Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z napotilom, da sodišče z odločanjem počaka do odločitve o ugovoru krajevne pristojnosti, ki je vložen v postopku pri sodišču v Novi Gorici. Ugovor pri tistem sodišču je podal, ker meni, da tisto sodišče ni krajevno pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe glede stikov, ki ga je tam vložila zoper predlagatelja tukajšnja nasprotna udeleženka, saj niti otrok niti nasprotna udeleženka v Novi Gorici nimata prijavljenega niti začasnega niti stalnega bivališča, sodišče v Gorici pa o tistem ugovoru še ni odločilo. Stroškov ne priglaša.

3.Nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. V dopolnitvi pritožbe z dne 12. 8. 2026, ki je pravočasna, je še navedla, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici 11. 8. 2026 ugovor krajevne pristojnosti zavrnilo, zaradi česar je sedaj dokončno, da se bo postopek za izdajo začasne odredbe vodil v Novi Gorici. Priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

6.Predlagatelj v pritožbi navaja, da uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ju ne konkretizira. Ker ne gre za pritožbena razloga, na katera bi sodišče pazilo po uradni dolžnosti, njun preizkus ni dopusten. Edina izjema velja za tiste bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (kot pojasnjeno v prejšnjem odstavku), vendar tudi uradni preizkus procesnih kršitev nepravilnosti ni pokazal.

7.Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju zgolj še preverilo, ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Po tako opravljenem preizkusu temu pritrjuje, osrednja pritožbena graja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, pa je neutemeljena.

8.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka bivša izvenzakonska partnerja in starša mladoletnega A. A. , starega 3 leta. Njuna zveza je razpadla, ko se je v začetku junija 2026 nasprotna udeleženka skupaj s sinom odselila iz skupnega doma v 1  k svojim staršem v kraj 2, ki leži na območju Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Pred tamkajšnjim sodiščem je 19. 6. 2026 vložila predlog za izdajo začasne odredbe glede ureditve stikov, oče (tukajšnji predlagatelj, tam nasprotni udeleženec) pa je podal ugovor krajevne pristojnosti, o katerem v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Za tem (in sicer 30. 6. 2026) je predlagatelj pri sodišču prve stopnje (Okrožnem sodišču v Mariboru) prav tako vložil predlog za izdajo začasne odredbe glede stikov z mladoletnim sinom. Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravila o litispendenci (visečnosti pravde) iz 189. člena z ZPP,1 ki se v nepravdnih in izvršilnih postopkih smiselno uporabi, in predlog predlagatelja zavrglo, ker je ocenilo, da gre za odločanje o isti zadevi med istima strankama, postopek pred sodiščem v Mariboru pa se je začel kasneje kot pred sodiščem v Novi Gorici (8. točka obrazložitve).

9.V obravnavani zadevi imamo pred seboj tako imenovani pozitivni spor o pristojnosti (pozitivni kompetenčni spor), ko se ista zadeva med istima strankama obravnava pred dvema sodiščema. V skladu s stališči pravne teorije2 se v pravdnem postopku pozitivni kompetenčni spor rešuje z uporabo pravil o litispendenci (189. člen ZPP), v skladu s katerimi sodišče pozneje vloženo tožbo zavrže, da ne bi v isti zadevi med istima strankama prišlo do izdaje nasprotujočih si sodnih odločb. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve), da se pravila o litispendenci iz ZPP na podlagi 42. člena ZNP-1 smiselno uporabljajo tudi v nepravdnih postopkih,3 pri čemer v slednjih postopkih litispendenca nastopi že z vložitvijo predloga pri sodišču, ne šele z njegovo vročitvijo nasprotnemu udeležencu, kot je razvidno iz 3. člena ZNP-1.4

10.V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije5 litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke,6 zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe.7 Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca.8 Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).

11.Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1).9 Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).

12.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Predmetni postopek je potekal v korist mladoletnega otroka, zato je sodišče druge stopnje po prostem preudarku (101. člen DZ) štelo, da je najprimerneje, da vsak od udeležencev krije svoje stroške postopka, kar pomeni, da nasprotna udeleženka, ki je priglasila pritožbene stroške, le-te krije sama. Predlagatelj stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.

-------------------------------

V obravnavani zadevi pa za utemeljitev krajevne pristojnosti nikakor ne pride v poštev uporaba določb Bruseljske uredbe IIb (Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev), UL L L 178, 2.7.2019), saj ne gre za spor z mednarodnim elementom. Čeprav to iz uredbe ne izhaja izrecno, je pravilo, da se pravni akti EU na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah (kamor spada tudi družinskopravno področje) uporabijo zgolj v primeru obstoja mednarodnega (tujega ali čezmejnega) elementa, razvidno iz prvega odstavka 81. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), po katerem se s pravnimi akti EU na področju mednarodnega zasebnega prava lahko urejajo le primeri s čezmejnimi posledicami (glej M. Repas v M. Repas, V. Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo EU, Ljubljana 2018, str. 31, 63-64; S, Kraljić v M. Repas, V. Rijavec (ur.), nav. delo, str. 352). To stališče je potrdilo tudi SEU v sodbi SEU z dne 1. 3. 2005 v zadevi Owusu, C-281/02 (točka 25), kjer je sprejelo jasno stališče, da uporaba pravil o pristojnosti iz Bruseljske konvencije nedvomno zahteva obstoj tujega elementa. Enako glede Bruseljske uredbe I (Uredba 44/2001) sodba SEU z dne 14. 11. 2013 v zadevi C-478/12, Maletic. Smiselno enako velja za določbe Bruseljske uredbe IIb. V prvem stavku preambule k Bruseljski uredbi IIb je namreč jasno zapisano, da je sprejeta ob upoštevanju tretjega odstavka 81. člena PDEU, ki ureja družinsko pravo s čezmejnimi posledicami, kar pomeni, da se navedena uredba uporabi zgolj, če je podan mednarodni element. Le-tega pa v obravnavani zadevi ni (oba udeleženca in otrok imajo bivališče v Sloveniji in so slovenski državljani), zato Bruseljske uredbe IIb v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.