Jedro

Ob upoštevanju okoliščine, da prisilni ukrep okupatorja oziroma njegovih sodelavcev nesporno ni trajal nepretrgoma najmanj tri mesece, ni izpolnjen eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1824/2001-6 z dne 11.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.-R. z dne 8.4.1999, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbo 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95,8/96,44/96, v nadaljevanju ZZVN), po kateri je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja - zapornik pa je po 1. odstavku 2. člena ZZVN, ob pogojih iz 1. člena ZZVN, oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945, zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v zapor, ob upoštevanju nadaljnjega pogoja, da je prisilni ukrep okupatorja oziroma njegovih sodelavcev trajal neprekinjeno najmanj tri mesece (1. odstavek 3. člena ZZVN). Navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da so domobranci tožnika dvakrat aretirali in sicer v mesecu marcu leta 1944 in v mesecu januarju leta 1945, ga zaslišali in ga vsakokrat še istega dne izpustili. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tem primeru ni izpolnjen eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, to je pogoj glede najkrajše zakonsko predpisane dolžine neprekinjenega trajanja prisilnega ukrepa (tri mesece). Ob upoštevanju okoliščine, da nobeden od navedenih ukrepov okupatorja oziroma njegovih sodelavcev nesporno ni trajal nepretrgoma najmanj tri mesece, na drugačno odločitev sodišča ni mogla vplivati tudi okoliš-čina, da tožena stranka ni izvedla dokaza z zasliša-njem priče I.U. Tožnik v pritožbi smiselno utemeljuje svoj zahtevek z zatrjevanjem, da je sodeloval v NOB in da kljub ustrahovanju ob aretaciji, domobrancem ni ničesar izdal. Predlaga, da se njegova pritožba prouči. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje kot dejansko in pravno podlago za svojo odločitev, so v skladu s podatki upravnega spisa in imajo podlago v določbah ZZVN, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in uporabilo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se ne nanašajo niti na dejansko niti na pravno podlago izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.