Jedro

Pri nepredložitvi izvršilnega naslova k predlogu za izvršbo v zakonsko zahtevani obliki ob vložitvi predloga za izvršbo gre za procesno (formalno) predpostavko izvršbe in ne materialno pravno predpostavko izvršbe.

Iz sklepa o dedovanju ni razviden obseg plačila, niti njegova zapadlost. Glede na to priloženi sklep o dedovanju ni izvršilni naslov, primeren za izvršbo. Sklepa o dedovanju, ki zaradi opisanih pomanjkljivosti ni za izvršbo primeren izvršilni naslov, ne more naknadno „popraviti“ sklenitev dogovora, dogovor pa sam zase tudi ne predstavlja izvršilnega naslova, saj ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa oziroma ne gre za nobenega izmed izvršilnih naslovov iz 17. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrže. II. Upnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo z dne 26. 8. 2013. 2. Zoper sklep pravočasno vlaga po pooblaščencu pritožbo upnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da listina, ki je bila predložena, ni izvršilni naslov. Zatrjuje, da je predložila pravnomočen in izvršljiv sklep o dedovanju, v katerem so se v okviru dednega dogovora (dejansko sodne poravnave) dogovorili upnica in dolžnika, da bosta dolžnika plačala upnici znesek za odmeno za nepremičnino. Navaja, da so se upnica in dolžnika glede višine kasneje izvensodno dogovorili in dogovor tudi že delno realizirali, tako da je ostal za plačilo le manjši del terjatve, dogovor pa je bil med vsemi strankami sklenjen le glede višine. Oporeka stališču, da obema listinama skupaj ni mogoče pripisati lastnosti izvršilnega naslova in se sklicuje na situacije, ko bančne institucije in drugi posojilodajalci predložijo izvršilnemu sodišču kot izvršilno listino notarski zapis in izpisek odprtih postavk. Meni, da je v konkretnem primeru namesto notarskega zapisa upnik predložil pravnomočen sklep o dedovanju, namesto izpisa odprtih postavk pa podpisan dogovor med strankami ter še izračun zamudnih obresti. Po njenem mnenju situacija, ko je temelj zahtevka plačati določeno terjatev določen v listini, ki je neposredno izvršljiva, višina pa v zasebni listini, v klasičnih bančnih izvršbah in predmetni izvršbi ni različna. Trdi, da je tudi sicer višina vedno izkazana v neki zasebni listini, mora pa biti preverljiva, izračun oziroma preverljivost višine pa lahko sodišče presoja na podlagi ugovora dolžnikov, da višina ni pravilno izračunana. Meni, da je temelj tudi za predmetni sklep v tej zadevi (verjetno) nesporen. Po njenem mnenju se sodišču očitno postavlja vprašanje glede višine, vendar pa ta v konkretnem primeru ni bila enostransko določena, temveč na podlagi pogajanj, delno pa je bila tudi že izvršena. Pove, da je sodišče spregledalo, da je dogovor o višini dejansko dogovor, ki konkretizira dogovor med strankami na način, da se med strankama odpravi negotovost glede bodoče postavljenega cenilca in njegovih stroškov, zato so se za tak dogovor tudi odločile in ga konkretizirale v pisni obliki, s podpisom strank in osebe, ki je dogovor sestavila. Nasprotuje argumentu, da mora sodišče paziti na lastnost izvršilnega naslova po uradni dolžnosti, saj se za elektronsko vložene vloge to presoja le na ugovor. Meni, da ji je bila odvzeta možnost obravnave pred nepristranskim forumom, saj je bil sklep izdan brez argumentov dolžnika v škodo upnika, torej je sklep zavzel lastno stališče v nasprotju z zakonskimi določili, kaj točno je predmet presoje po uradni dolžnosti in predmet presoje predhodnega preizkusa predloga in kaj naknadnega na podlagi ugovora oziroma presoje po uradni dolžnosti. Opozarja, da je dejansko stanje popolnoma drugačno od citirane sodne prakse, saj se je v konkretni zadevi upnik skliceval na medsebojni pisni dogovor, ki je deloma že realiziran. Meni, da se glede morebitnega pravdnega postopka, kjer bi dokazovali enako vsebino, kot je dogovorjena s sklepom o dedovanju in dogovorom o višini, postavlja tudi vprašanje o obstoju pravnega interesa za vodenje takšnega sodnega postopka. Podrejeno in iz previdnosti upnica še opozarja, da bi moralo sodišče šteti, v kolikor bi menilo, da ne gre za pogoje za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, da gre za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (sklep o dedovanju in dogovor o višini namreč taki lastnosti npr. zadolžnice zagotovo izpolnjujeta) ali (podredno) predlog za izdajo plačilnega naloga (smiselno enako kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, podredno pa dovolitev izvršbe na podlagi predloga za izvršbo oziroma podredno izdajo plačilnega naloga. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena, a iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožnica.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ne bi smelo paziti na lastnost izvršilnega naslova po uradni dolžnosti že v fazi odločanja o predlogu za izvršbo. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, občna seja Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 6. 2004 gre pri nepredložitvi izvršilnega naslova k predlogu za izvršbo v zakonsko zahtevani obliki ob vložitvi predloga za izvršbo za procesno (formalno) predpostavko izvršbe in ne materialno pravno predpostavko izvršbe, to pa je tudi stališče pravne teorije (prim. V., Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 99 in nasl.). V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZIZ pri odločanju o utemeljenosti predloga za izvršbo sodišče presoja, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova ter ustrezno sredstev in predmetov izvršbe. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti (sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003). Nobene pravne podlage ni, ki bi v primeru vložitve predloga za izvršbo v elektronski obliki določala drugače. 6. Skladno s 17. členom ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to pa so: izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ali druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Po 21. členu ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz sklepa o dedovanju ni razviden obseg plačila, niti njegova zapadlost. Glede na to priloženi sklep o dedovanju ni izvršilni naslov, primeren za izvršbo. Sklepa o dedovanju, ki zaradi opisanih pomanjkljivosti ni za izvršbo primeren izvršilni naslov, ne more naknadno „popraviti“ sklenitev dogovora z dne 7. 12. 2010, za dogovor pa sam zase tudi ne predstavlja izvršilnega naslova, saj ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa oziroma ne gre za nobenega izmed izvršilnih naslovov iz 17. člena ZIZ. Pritožnica neutemeljeno primerja situacijo v predmetni zadevi s predlogi za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov, v zvezi s katerimi upnik višino svoje terjatve dokazuje z izpiskom odprtih postavk. Izvršilno sodišče namreč izvršbo tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa dovoli le, če so v njem navedeni predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, če je torej notarski zapis že sam zase za izvršbo primeren izvršilni naslov. Za dovolitev izvršbe mora biti terjatev že na podlagi podatkov v notarskem zapisu, določljiva na podlagi določene višine celotne obveznosti, opredeljenih anuitet oziroma obrokov, načina obrestovanja, končnega roka odplačila obveznosti oziroma drugih podatkov za določitev obveznosti. V predmetni zadevi iz sklepa o dedovanju česa podobnega ni mogoče razbrati, zato o primernosti tega izvršilnega naslova za izvršbo ni mogoče govoriti. Nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri je bila tako treba zavrniti kot pravno nepomembne.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo šteti, če bi menilo, da ni pogojev za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, predlog upnice za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Res je sicer, da naslov vloge ni pomemben, temveč je pomemben cilj, ki ga želi stranka z vlogo doseči, vendar pa iz predloga upnice z dne 26. 8. 2013 jasno izhaja, da predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sklepa o dedovanju z dogovorom. Tudi sicer pa sklep o dedovanju ni verodostojna listina iz 23. člena ZIZ, poleg tega bi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine upnica morala vložiti skladno z določbami ZIZ in določbami podzakonskih aktov, ki urejajo postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Iz enakih razlogov predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova z dne 26. 8. 2013 tudi ne more šteti kot predlog za izdajo plačilnega naloga po 29. poglavju ZPP.

8. Pritožbeni razlogi tako niso podani, je pa v okviru uradnega preizkusa višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo, čeprav je pri predlogu upnice za izvršbo manjkala formalna predpostavka izvršbe (primeren izvršilni naslov). V primeru neobstoja formalne predpostavke izvršbe pa je predlog za izvršbo treba zavreči in ne zavrniti, zato je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za izvršbo z dne 26. 8. 2013 zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnica je s pritožbo sicer uspela, vendar pa je ob upoštevanju njenega končnega (ne)uspeha v postopku višje sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).