Jedro

Poškodba (odrezanje končnih členkov drugega, tretjega in četrtega prsta desne roke) je tožniku povzročila takojšnje stalne hude bolečine, ki so trajale tri do štiri dni, nato je teden do dva trpel stalne srednje hude bolečine in še nadaljnji teden do dva stalne lahke bolečine. Občasno so bile bolečine tudi hujše intenzitete, tožnik pa jih bo lahko trpel tudi v bodoče. Tožnik je bil operiran v lokalni anesteziji, nato pa je zdravljenje nadaljeval s pregledi, rano so mu prevezovali in mu odstranili šive. Prste je sam kopal in razgibaval, hodil je tudi na fizikalno terapijo (10-krat). Slabo je spal, ker je moral roko ves čas držati pokonci. Roko je imel približno dva meseca povito, kar ga je oviralo, ovirala ga je tudi oteklina. Primerna odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezo z zdravljenjem je 7.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni plačati še 10.644,20 EUR odškodnine; višji tožbeni zahtevek (še za plačilo 80.875,80 EUR odškodnine) je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni tožniku povrniti 2.476,46 EUR stroškov postopka, tožnik pa je dolžan v roku osmih dni povrniti prvo toženi stranki 1.522,38 EUR, drugotoženi stranki pa 19,70 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi, drugi in tretji odstavek II. točke izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) in zoper odločitev o stroških postopka, ki jih morata toženi stranki povrniti tožniku (prvi odstavek II. točke izreka), se pritožujeta obe toženi stranki. Pritožbo vlagata zgolj iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža ter zniža tudi stroške postopka, ki jih morata povrniti tožniku. Obe smiselno enako navajata, da je prisojena odškodnina po vseh postavkah nematerialne škode previsoka glede na višino odškodnine, ki se prisoja v podobnih primerih. Pri tem se sklicujeta na judikate višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. Posledično se pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka. Prvotožena stranka še dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje v vsakem primeru zmotno toženima strankama naložilo v plačilo celotne stroške izvedbe dokazov s postavitvijo izvedencev in da bi tudi o teh stroških moralo odločiti po načelu uspeha strank v postopku. V zvezi s tem drugotožena stranka navaja, da se 38. člen ZDSS-1 ne more uporabiti v konkretni zadevi, ker ne gre za individualni delovni spor, ampak za odškodninski spor in da se za te spore glede na 19. člen ZDSS-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbi toženih strank. Prerekal je njune pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči dne 1. 6. 2008. Tega dne je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, ta pa je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožbi ne nasprotujeta, izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo, ko je ta med reševanjem zgnetenih testenin v stroju za dolge testenine s svojo desno roko posegel v del stroja, kjer so noži, ti pa so mu odrezali del prstov. Sodišče prve stopnje je presodilo in tudi tej presoji pritožbi ne nasprotujeta, da je podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (in s tem obveznost plačila odškodnine tudi drugotožene stranke), tožnikov soprispevek pa je ocenilo na 30 %. Toženima strankama je naložilo plačilo odškodnine, in sicer prvotoženi stranki na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.)(1), drugotoženi stranki pa na podlagi prvega odstavka 943. člena in prvega odstavka 964. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.)(2). Ocenilo je, da je tožnik (brez upoštevanja njegovega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine v višini 7.000,00 EUR, iz naslova strahu do odškodnine v višini 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti do odškodnine v višini 9.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti do odškodnine v višini 15.000,00 EUR. Po oceni sodišča prve stopnje mu tako skupaj pripada 33.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, ob upoštevanju 30 % soprispevka pa 23.100,00 EUR. Ker je 23. 10. 2009 že prejel del odškodnine v valorizirani višini 12.455,80 EUR, mu je z izdano sodbo prisodilo še razliko v višini 10.644,20 EUR.

7. Obe toženi stranki se pritožujeta le zoper višino prisojene odškodnine. Drugotožena stranka sicer v pritožbi navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni dovolj kritično povzelo tožnikove izpovedi, vendar te svoje navedbe v nadaljevanju ne konkretizira, zato se pritožbeno sodišče do nje ne more opredeliti. Toženi stranki menita, da je prisojena odškodnina v konkretnem primeru v primerjavi z odškodninami, ki se prisojajo v primerljivih primerih, previsoka, in se sklicujeta na več judikatov višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. Pri tem pa ne nasprotujeta dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede nastale škode. Pritožbeno sodišče se s pritožbama ne strinja in meni, da je prisojena odškodnina ustrezna glede na okoliščine konkretnega primera in primerljiva z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo v podobnih primerih.

8. Pri določitvi višine denarne odškodnine za nematerialno škodo je treba upoštevati določbo 179. člena OZ. Ta v prvem odstavku določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku pa 179. člen OZ določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

9. V konkretnem primeru je v zvezi z zatrjevano škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel odrezanje končnih členkov drugega, tretjega in četrtega prsta desne roke. Tožnik je bil operiran v lokalni anesteziji, nato pa je zdravljenje nadaljeval s pregledi, rano so mu prevezovali in mu odstranili šive. Prste je sam kopal in razgibaval, hodil je tudi na fizikalno terapijo (10-krat). Slabo je spal, ker je moral roko ves čas držati pokonci. Roko je imel približno dva meseca povito, kar ga je oviralo, ovirala ga je tudi oteklina. Poškodba je tožniku povzročila takojšnje stalne hude bolečine, ki so trajale tri do štiri dni (z izjemo časa, ko je prejel anestezijo), nato je teden do dva trpel stalne srednje hude bolečine in nato še nadaljnji teden do dva stalne lahke bolečine. Občasno so bile bolečine tudi hujše intenzitete, trpel pa jih bo lahko tudi v bodoče. Na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova v višini 7.000,00 EUR. Z navedeno oceno se pritožbeno sodišče strinja in zagotovo ni višja od odškodnin, ki se prisojajo oškodovancem v primerljivih primerih. Pritožbeno sodišče je po pregledu sodne prakse, tudi tiste, na katero opozarjata pritožbi, ugotovilo, da prisojena odškodnina v konkretnem primeru, ki predstavlja skoraj sedem povprečnih neto plač v RS(3) , ni višja, kot znašajo odškodnine v podobnih primerih(4). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da so odškodnine v primerljivih primerih bile res prisojane v drugačnih (povečini nižjih) absolutnih zneskih, vendar je z vidika objektivizacije odškodnine odločilna primerjava odškodnine kot število povprečnih neto plač v RS, te pa so se tekom let precej spreminjale.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevano škodo iz naslova strahu ugotovilo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku povsem iz sebe, šokiran ob pogledu na rano in v strahu za svoje zdravje, v nadaljevanju pa v strahu za izid zdravljenja in strahu glede uporabnosti poškodovanih prstov v bodoče. Upoštevaje te okoliščine je presodilo, da je tožnik iz naslova primarnega in sekundarnega strahu upravičen do odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se z oceno sodišča prve stopnje strinja in meni, da je odškodnina v višini dveh povprečnih plač ustrezna in primerljiva odškodninam v podobnih primerih(5).

11. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na 15.000 EUR, glede na ugotovljene dejanske posledice, ki jih je tožniku pustila poškodba, zagotovo ni previsoka. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnik bistveno omejen tako pri vsakodnevnih opravilih, pri izvajanju športnih aktivnosti kot tudi pri opravljanju svojega dela. Sodišče prve stopnje je kot bistveno upoštevalo, da je tožnik desničar, zato mu poškodba v obliki delne amputacije prvega, tretjega in četrtega prsta desne roke, zaradi katere ima tožnik še bolečine, zmanjšano grobo moč v desni roki, slabši oprijem delovnih orodij, slabši pincetni in fin prijem, predstavlja precejšnjo omejitev pri življenjskih aktivnostih. Tožnik tako težko piše, težko vozi avtomobil in kolo, težko dela z orodji, oviran je pri športih, ki zahtevajo uporabo kolesa, oviran je tudi pri natančnih opravilih, pri uporabi računalniške miške in tipkovnice ter nenazadnje tudi pri skrbi za osebno higieno. To so brez dvoma hude življenjske omejitve, še posebej pri mladem človeku (tožnik je bil ob škodnem dogodku star komaj 21 let). Tožnik je zaradi poškodbe praktično opustil vse športne aktivnosti, manj je tudi socialno in družbeno aktiven. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so vse navedene ugotovljene dejanske okoliščine takšne, da je tožnikovo življenje na vseh ravneh oteženo, tožnik pa zaradi teh sprememb duševno trpi. Odškodnina v višini skoraj 15 povprečnih plač zato nikakor ne predstavlja previsokega denarnega povračila in ustreza odškodninam v podobnih primerih(6).

12. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa je sodišče prve stopnje kot primerno ocenilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Ugotovilo je, da so zaradi poškodbe trije prsti na tožnikovi desnici občutno krajši, kar je zelo opazno, še posebej pri osebnih stikih in rokovanju. Te posledice v estetskem smislu tožnika močno motijo, zaradi njih je postal vase zaprt, depresiven, hodil je tudi k psihoterapevtu. Še posebej ga skaženost moti pri navezovanju osebnih stikov, predvsem z dekleti, pri socialnih interakcijah in pri rokovanju. Kljub temu, da je ocenjena odškodnina (skoraj devet povprečnih plač) sicer res nekoliko višja kot odškodnine, ki jih iz tega naslova sodišča prisojajo zaradi takšnih posledic, je po oceni pritožbenega sodišča predvsem zaradi hudih duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti, ustrezna. Poleg načela objektivizacije odškodnine je namreč treba pri odločitvi o višini odškodnine upoštevati tudi načelo individualizacije in s tem konkretnega oškodovanca. Ta je bil v obravnavani zadevi ob škodnem dogodku star komaj 21 let, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je zaradi skaženosti prišlo do sprememb v njegovem karakterju, v psihični nestabilnosti in je rezultirala celo v iskanju psihoterapevtske pomoči. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi celotno odškodnino v višini 33.000,00 EUR, do katere je tožnik v konkretnem primeru po mnenju sodišča prve stopnje upravičen. Odškodnina v takšni višini (31 povprečnih neto plač) je primerljiva odškodninam, ki se prisojajo v podobnih primerih(7).

13. Obe toženi stranki se izrecno pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih morata povrniti tožniku. Sodišče prve stopnje je celotne stroške izvedbe dokaza s postavitvijo izvedencev (za varstvo pri delu in medicinske stroke) na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) naložilo v povrnitev toženima strankama, o preostalih tožnikovih stroških pa je odločilo po načelu uspeha strank v postopku, torej na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje se toženi stranki ne strinjata. Drugotožena stranka zmotno navaja, da ne gre za individualni delovni spor, ampak za odškodninski spor, zato uporaba 38. člena ZDSS-1 po njenem mnenju ne pride v poštev. Čeprav je predmet obravnavane zadeve odškodninska terjatev tožnika, gre še vedno za spor med delavcem in delodajalcem ter zavarovalnico delodajalca kot sospornikom na pasivni strani. To pomeni, da gre za individualni delovni spor, v katerem je pri odločitvi o stroških postopka mogoče poleg splošnih pravil ZPP uporabiti tudi 38. člen ZDSS-1. Ker zaradi izvedbe dokaza s postavitvijo izvedencev niso nastali posebni stroški, je te stroške sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 naložilo toženima strankama, o preostalih tožnikovih stroških pa odločilo po načelu uspeha strank v postopku.

14. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbama nista uspeli, zato nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbi toženih strank, ker ti niso bili potrebni za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prvi odstavek 184. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu, kateremu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava.

(2) Prvi odstavek 943. člena OZ določa, da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Prvi odstavek 964. člena OZ pa določa, da pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino.

(3) V oktobru 2014, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, je po podatkih Statističnega urada RS povprečna neto plača v RS znašala 1.007,24 EUR

(4) Glej na primer odločbe II Ips 68/97, II Ips 546/99, II Ips 441/94, II Ips 750/2008. (5) Ad idem.

(6) Glej na primer odločbe II Ips 68/97, II Ips 546/99, II Ips 441/94, II Ips 750/2008. (7) Ad idem.