Jedro

1. Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama, v konkretnem primeru torej tožeče do tožene stranke, nastane s stroškovno odločitvijo (pravdnega) sodišča, na podlagi zahteve pravdne stranke za povrnitev le-teh (primerjaj 163. člen ZPP), torej nastane takrat, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri (člen 155 ZPP) in odloči o povrnitvi le-teh (primerjaj določbe 154. do 162. člena ZPP).

2. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana stroškovna odločitev v točki III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sklenilo v I. točki izreka prekinjeni pravdni postopek nadaljevati, pod točko II izreka je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83199/2012 z dne 4. 7. 2012 v naložitvenem delu in tožbo v tem delu zavrglo, v točki III/1 je razsodilo, da se navedeni sklep o izvršbi razveljavi tudi glede naložitve izvršilnih stroškov 91,00 EUR z zamudnimi obrestmi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v točki III/2 izreka pa je toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne 566,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti stroškovni odločitvi v točki III/2 izreka se tožena stranka po stečajnem upravitelju pravočasno pritožuje, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke tožeči spregledalo pravne posledice začetka stečajnega postopka na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika. Nad tožencem je bil z oklicem Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 993/2015, objavljenem 2. 3. 2015, začet postopek osebnega stečaja. Pritožnik opozarja na načelo koncentracije v 227. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolvetnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in navaja, da mora upnik vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v razmerju do dolžnika uveljaviti samo v stečajnem postopku in po pravilih tega postopka. Če tega ne stori, izgubi pravico od stečajnega dolžnika zahtevati izpolnitev te obveznosti in do plačila iz razdelitvene mase (296. člen ZFPPIPP). Terjatev tožeče stranke na plačilo pravdnih stroškov je po navedbi pritožnika nastala do začetka stečajnega postopka, saj je tožeča stranka do začetka stečajnega postopka že opravila vsa procesna dejanja, za katera uveljavlja plačilo stroškov. Tožeči stranki so vsi odmerjeni stroški že nastali, samo odločitev o njihovem povračilu še ni postala pravnomočna in izvršljiva. Odločitev o stroških postopka je dajatvena odločba, ki po pravnomočnosti in poteku paricijskega roka pridobi naravo izvršilnega naslova, in se v ničemer ne razlikuje od sklepa o dovolitvi izvršbe oz. zavarovanja. ZFPPIPP v prvem odstavku 131. člena določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, izjeme pa so taksativno naštete v drugem odstavku. Zato je po začetku stečajnega postopka izdaja sklepa, s katerimi se nalaga stečajnemu dolžniku povrnitev stroškov upniku, nedovoljena. To pa v ničemer ne spremeni položaja upnika, ki je upravičen do povračila stroškov, saj je njegov pravni položaj še vedno varovan z določili ZFPPIPP, ki urejajo prijavo terjatve v stečajnem postopku. Upnik mora v prijavo svoje terjatve vključiti tudi zahtevek za vračilo stroškov, ki so mu nastali v po zakonu prekinjenem pravdnem postopku, ne glede na to, da do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom sodišče še ni odločilo. Prekluzivnega roka za prijavo terjatev v postopku osebnega stečaja namreč ni (3. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano stroškovno odločitvijo nepravilno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo relevantnih določb ZFPPIPP, ki urejajo posledice stečajnega postopka nad dolžnikom, saj je dolžniku naložilo v plačilo pravdne stroške, ki sicer predstavljajo navadno denarno terjatev upnika, ki jo je ta dolžan uveljavljati skladno z določili ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču tožena stranka predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z navodilom, da naj izda ugotovitveni sklep, s katerim ugotovi ustavitev izvršilnega postopka na podlagi določbe 132. člena ZFPPIPP. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno izpodbijana je le odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov, zajeta v izreku sodbe sodišča prve stopnje v točki III/2. Stroškovna odločitev v sodbi se na podlagi določbe petega odstavka 128. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje za sklep in samo ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo spregledalo v pritožbi izpostavljene določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni odločilo o povrnitvi izvršilnih stroškov, ampak o povrnitvi pravdnih stroškov, pri čemer je pravilno obrazložilo (primerjaj točko 5 obrazložitve izpodbijane odločbe), da je do njih tožeča stranka upravičena, ker je stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja tožene stranke priglašeno terjatev tožeče stranke priznal (smiselna uporaba 157. člena ZPP). Ker ne gre za odločbo o povrnitvi izvršilnih stroškov, se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na določbi 131. in 132. člena ZFPPIPP.

7. Pritožbeno ni sporno, da je bil tekom pravde zoper toženo stranko začet postopek osebnega stečaja (2. 3. 2015). Pritožba pa nima prav, ko navaja, da je terjatev tožeče stranke za plačilo pravdnih stroškov nastala pred začetkom stečajnega postopka, saj so vsi odmerjeni pravdni stroški tožeči stranki v pravdi že nastali pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožencem, le odločitev o povračilu le-teh še ni postala pravnomočna in izvršljiva.

8. ZPP v 151. členu določa definicijo pravdnih stroškov kot izdatkov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Navedena določba pa ne govori o tem, kdo je tudi upravičenec do njihovega povračila. Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama, v konkretnem primeru torej tožeče do tožene stranke, nastane s stroškovno odločitvijo (pravdnega) sodišča, na podlagi zahteve pravdne stranke za povrnitev le-teh (primerjaj 163. člen ZPP), torej nastane takrat, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri (člen 155 ZPP) in odloči o povrnitvi le-teh (primerjaj določbe 154. do 162. člena ZPP). Šele takrat nastane obveznost iz naslova povrnitve pravdnih stroškov ene pravdne stranke do druge, nasprotne pravdne stranke. Takšno stališče je zaslediti tudi v načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (1), pa tudi v sodni praksi (2). Če stranki nastanejo določeni pravdni stroški med ali zaradi pravdnega postopka, to še ne pomeni, da obstaja tudi obveznost nasprotne stranke do povrnitve le-teh. Obveznost povračila pravdnih stroškov pravdne stranke do nasprotne pravdne stranke je glede na določbo 163. člena ZPP vezana na končanje pravdnega postopka.

9. V danem primeru to pomeni, da terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožeče do tožene stranke do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko v smislu določbe prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP (3), ne glede na to, da je sicer določene pravdne stroške tožeča stranka tekom postopka in tudi že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad toženo stranko lahko imela, še ni nastala. (4) Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP. Ker torej ne gre za terjatev, nastalo do začetka stečajnega postopka, tudi ni pritrditi pritožbi, da pravdno sodišče o pravdnih stroških zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad toženo stranko ne bi smelo odločiti. Podlago za poplačilo te terjatve pa lahko predstavlja določba prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP.

10. Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano strokovno odločitev v sodbi sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral priglašene stroške pritožbenega postopka (sodna taksa za pritožbo) kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj: Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006. Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbe VSL II Cp 3571/2012, VSM I Cp 1477/2008, I Cpg 52/2012, VSK Cpg 77/2013. Op. št. (3): Prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP določa, da je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev.

Op. št. (4): Primerjaj npr. I Cpg 52/2012 z dne 19. 1. 2012.