Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se v celoti zavrne tudi pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne, revizija tožene stranke pa se zavrne v celoti.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 53.550 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 9.400.000 SIT ter ji povrniti 507.659 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od izdaje sodbe do plačila, v presežku, za 10.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 2.7.1995 kot sopotnica v osebnem avtomobilu. Utrpela je hude poškodbe, zlasti na desnem stopalu in gležnju.

Priznalo ji je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 3.500.000 SIT, za strah v znesku 1.200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500.000 SIT in za skaženost 1.200.000 SIT, skupaj 9.400.000 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za strah na 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 3.000.000 SIT, tako je skupna odškodnina znašala 8.400.000 SIT, pravdni stroški pa 445.684 SIT. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo.

Zoper to sodbo vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del v znesku 11.600.000 SIT, uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celemu zahtevku. Opisuje bolečine in druge neugodnosti, ki jih je prestajala med dolgotrajnim in mučnim zdravljenjem in se pri tem opira na izvedensko mnenje dr. P.. Navaja, da je zaradi skaženosti noge hudo prizadeta. Skaženosti ne more prikriti. Meni, da je utemeljen celoten zahtevek za to obliko škode. V zvezi z zahtevkom za strah navaja, da je primarni strah trajal 6 mesecev, sekundarni pa več kot 4 leta. Pretrpela je strah pred številnimi operacijami in drugimi posegi, ostal ji je strah pred prometom. Nadalje navaja, da so njene življenjske aktivnosti trajno močno zmanjšane. Ni več sposobna opravljati svojega poklica inženirke geodezije na terenu, ampak le pisarniško delo s polovičnim delovnim časom. Prikrajšana pa je tudi pri ostalih aktivnostih, opustila je ves šport, rekreacijo in vrtnarjenje, teže opravlja domača dela. Njene življenjske aktivnosti so zmanjšane za 40 odstotkov. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi šestletni postopek, ko čaka na odškodnino. Sodišče druge stopnje je znižalo odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in se pri tem sklicevalo na druge primere, ki pa jih ni konkretiziralo. Zato v tem pogledu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To odločitev pritožbenega sodišča povezuje z zatrjevano usmeritvijo Vrhovnega sodišča, da je treba odškodnine za nepremoženjsko škodo zniževati.

Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu za 2.400.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. P. in meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 2.500.000 SIT, za strah 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Ker obe reviziji obravnavata ista vprašanja in sicer višino odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, odgovarja revizijska sodba na obe reviziji hkrati.

Tožnica je pretrpela številne poškodbe, najhujše na desnem gležnju in stopalu in sicer zmečkanje desnega stopala, odprt zlom zunanjega gležnja na desni strani, odprt zlom desne stopalnice z več odlomki, manjek kosti in desni skočnici, manjek kit iztegovalk, živcev, utripalnice, kože in podkožja na hrbtišču desnega stopala, zatrditev zgornjega in spodnjih skočnih sklepov ter udarnine in rane na desnem komolcu in kolenu. Zaradi teh poškodb, operacij in drugih posegov je prestala zelo hude in dolgotrajne telesne bolečine. Ugotovljeno je, da so hude bolečine trajale 15 dni, srednje tri tedne, lahke skoraj eno leto in štiri mesece, nato še občasne lahke, ki so ostale trajno. Poleg tega je trpela zelo hude in dolgotrajne neugodnosti in sicer 54 dni bivanja v bolnici in 14 dni v zdravilišču, štiri operacije, dolgotrajno imobilizacijo, preglede, slikanja, razgibavanja in drugo, kar vse je ugotovljeno v sodbi prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja dr. P., česar nobena od strank ne izpodbija. Opisano upravičuje tožnico do pravične denarne odškodnine. Na obeh stopnjah sojenja ji je bila priznana za pretrpljene in bodoče telesne bolečine odškodnina v znesku 3.500.000 SIT. Tožnica zahteva 8.500.000 SIT, tožena stranka ji priznava 2.500.000 SIT. Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljeno nobeno od obeh stališč. Z odškodnino v znesku 3.500.000 SIT so pravilno ocenjene vse pomembne okoliščine.

Upoštevati je treba subjektivno dojemanje tožnice in objektivne podatke o poškodbah in zdravljenju. Prve poudarja tožeča stranka in se ujemajo s podatki glede trajanja in intenzivnosti bolečin ter glede ostalih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Ti podatki pa hkrati omogočajo primerjalno presojo, ki pokaže meje, v katerih je mogoče določiti odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode. Ta presoja pokaže, da je bila tožnici priznana sorazmerno visoka odškodnina, kakršna se prisoja redko, le v primerih hudih poškodb z dolgotrajnim zdravljenjem. Neposredne primerjave s konkretnimi odločitvami niso mogoče in tudi niso utemeljne. Pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč ne gre za uporabo nekakšnih tarif. Posamezni primeri so lahko med seboj bolj ali manj podobni, niso pa si enaki. Tudi enakih poškodb ne doživljajo vsi enako. Zato je nujno upoštevanje načela individualizacije, ki pa je omejeno z merili, ki jih v določenem obdobju in v določenem okolju postavi sodna praksa. Na podlagi take presoje revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina v znesku 3.500.000 SIT, določena za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, primerno visoka in ustreza ugotovljenim okoliščinam, ki opredeljujejo to tožničino škodo. Kot velja, da ni utemeljen zahtevek za zvišanje te odškodnine, velja enako za nasprotni predlog tožene stranke za znižanje. Tudi ta predlog ni utemeljen, ker obseg tožničine škode upravičuje prisojeno odškodnino.

Vse navedeno velja tudi za odškodnino za strah v znesku 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1.200.000 SIT.

Pravno nevzdržno je stališče, da je tožnica prestajala 6 mesecev trajajoč primarni strah. Ta se lahko nanaša le na sam dogodek in čas neposredno po njem. Strah v zvezi z uspehom zdravljenja in v zvezi s pretečimi posledicami je sekundaren strah, ki je pri tožnici izkazan v dolgi dobi zdravljenja. Obe obliki strahu sta podlaga za prisojo odškodnine v znesku 700.000 SIT, kakršno je določilo sodišče druge stopnje. Gre za odškodnino, ki je za to obliko nepremoženjske škode sorazmerno visoka in je utemeljena prav zaradi dolgotrajnega zdravljenja z zapleti. Ni pa utemeljen niti predlog tožeče stranke za zvišanje, niti predlog tožene stranke za znižanje te odškodnine. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti je pomembno, da je tožnico nesreča doletela, ko je imela šele 39 let, to je v starosti, ko je posebno za žensko vidna okvara zunanjosti z elementi skaženosti zelo boleča. Po drugi strani je vendar upoštevno to, da je neposredne znake poškodbe, ki so na nogi, mogoče prikriti in da so posledice pretežno vidne le posredno zaradi uporabe ortopedske obutve in zaradi vidnih posledic v gibanju zaradi zatrdelega sklepa. Glede na vse okoliščine je tudi ta odškodnina v znesku 1.200.000 SIT utemeljena.

Posledice poškodb so za tožnico hude. Njena delovna sposobnost je bistveno zmanjšana, sposobna je opravljati delo le s polovičnim delovnim časom in to brez terenskega dela. Doma lahko opravlja le lažja gospodinjska dela. Opustiti je morala rekreativne in športne dejavnosti. Pri 39 letih so to velike omejitve, ki tožnici povzročajo hude duševne bolečine. Zato odškodnina, določena na prvi stopnji v znesku 3.500.000 SIT, še manj pa odškodnina, znižana na drugi stopnji na 3.000.000 SIT ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. V tem delu je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožeče stranke in določilo odšodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 4.000.000 SIT. Upoštevalo je, da je tožnica omejena v poklicnem delovanju, pri domačih delih in pri rekreaciji, skratka na vseh področjih svoje aktivnosti. Upoštevalo je tudi, da se je tožnica ponesrečila pri 39 letih, ko so življenjske aktivnosti še na višku.

Odškodnina, prisojena na revizijski stopnji, je v skupnem znesku enaka odškodnini, prisojeni na prvi stopnji. Čeprav je po sojenju na pritožbeni in revizijski stopnji prišlo do delno drugačne določitve odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, je rezultat revizijske odločitve tak, da nobena od strank ni uspela s svojo pritožbo in je obveljala prvostopenjska odločitev.

V tej zadevi je bila tožba vložena dne 3.12.1997, sodba prve stopnje je bila izrečena dne 17.9.1999. Potrebno je bilo dvakratno izvedensko mnenje. Postopek je torej tekel brez zastojev, ki bi narekovali, da se čakanje na sodno odločitev posebej upošteva pri določitvi višine odškodnine.

Glede očitka, da se sodba druge stopnje sklicuje na sodno prakso, ne navaja pa konkretnih judikatov, je bilo že pojasnjeno, da sodna praksa postavlja splošne okvire, znotraj katerih sodišče z uporabo načela individualizacije odškodnin določajo konkretne odškodnine. Posebne značilnosti vsakega primera praviloma onemogočajo konkretne primerjave. Zato dejstvo, da sodba druge stopnje ne navaja posameznih sodb, ko se sklicuje na sodno prakso, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija očita Vrhovnemu sodišču zgrešeno in neutemeljeno usmeritev, in sicer da je treba odškodnine za nepremoženjsko škodo zniževati. Gre za povsem samovoljno navedbo, ki si je ni mogoče razlagati drugače, kot da skuša sestavljalec revizije z nepravnimi argumenti vplivati na odločitev sodišča. Tak način pravdanja ne more imeti uspeha. Očitek sam pa po vsebini ni utemeljen. Težnja revizijskega sodišča je uravnavati sodno prakso, skrbeti za njeno izenačenost in s tem vplivati, da bodo prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v čimvečji meri ustrezale pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). Ta težnja ni usmerjena niti na višanje, niti na nižanje odškodnin. Usmeritev revizijskega sodišča je mogoče ugotoviti le s celovito analizo njegovih odločitev, ne pa na podlagi poljubno izbranih posameznih sodb.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 380. člena in na podlagi 378. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z revizijsko odločitvijo. Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, nobena ni dolžna drugi povrniti pritožbenih stroškov (154. in 165. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena in na drugem odstavku 165. člena ZPP). Tožeča stranka je na revizijski stopnji uspela z zneskom 1.000.000 SIT. Od tega zneska so odmerjeni stroški za odvetniško nagrado.