Jedro

Odločilni okoliščini za odločitev o sporu sta bili ugotovitvi, da je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje iz stanovanjskega fonda bivše JLA 2.10.1991 in da toženka pred tem ni bila imetnica stanovanjske pravice na kakšnem stanovanju. Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno uporabili določila 58. člena stanovanjskega zakona (SZ), ko sta odločili, da mora toženka izprazniti sporno stanovanje in ga praznega izročiti lastnici, to je tožnici. Ta je namreč po določilu prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali bivši zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano Brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revidentka, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991. Republika Slovenija je dne 25.6.1991 postala samostojna in neodvisna država, v skladu z načelom efektivnosti pa je bila tudi edina oblast na svojem teritoriju. Zato po 25.6.1991 na njenem območju stanovanjski organi bivše JLA niso mogli več razpolagati s stanovanjskim fondom bivše federacije. Glede na tako stanje dne 2.10.1991 izdana stanovanjska odločba, s katero je stanovanjski organ bivše JLA dodelil toženki sporno stanovanje, ni bila veljavna. Toženka je zato v spornem stanovanju brez veljavnega naslova. Zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da toženka ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da ga zaseda brez veljavnega naslova in da ga mora zato izprazniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora izprazniti dvosobno stanovanje na V., drugo nadstropje, št. stanovanja 11 in ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji povrniti tudi stroške postopka 15.510,00 SIT. Toženkino pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, s katero je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji navaja, da odločilne dejanske okoliščine spora niso sporne ter da je sporna le pravna presoja in sicer, ali je takratna JLA imela pravico upravljanja in razpolaganja s stanovanjskim skladom na ozemlju Republike Slovenije tudi v obdobju od 7.7. - 8.10.1991, torej v obdobju, ko je bilo na podlagi skupne deklaracije na Brionih z dne 7.7.1991 odloženo izvrševanje osamosvojitvenih ustavnih aktov Republike Slovenije za dobo 90 dni. Zaradi navedene deklaracije so po izvajanjih revizije ponovno veljali predpisi o vojaških stanovanjih, ki so bili v veljavi do 25.6.1991. Pa tudi po mnenju Badinterjeve arbitražne komisije je nastopilo nasledstvo Republike Slovenije 8.10.1991. Ob takem stanju je bila odločba JLA z dne 2.10.1991, s katero je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje v uporabo, zakonita.

Na revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilni okoliščini za odločitev o sporu sta bili ugotovitvi, da je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje iz stanovanjskega fonda bivše JLA 2.10.1991 in da toženka pred tem ni bila imetnica stanovanjske pravice na kakšnem stanovanju. Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno uporabili določila 58. člena stanovanjskega zakona (SZ), ko sta odločili, da mora toženka izprazniti sporno stanovanje in ga praznega izročiti lastnici, to je tožnici. Ta je namreč po določilu prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali bivši zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano Brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revidentka, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991. Republika Slovenija je dne 25.6.1991 postala samostojna in neodvisna država, v skladu z načelom efektivnosti pa je bila tudi edina oblast na svojem teritoriju. Zato po 25.6.1991 na njenem območju stanovanjski organi bivše JLA niso mogli več razpolagati s stanovanjskim fondom bivše federacije. Glede na tako stanje dne 2.10.1991 izdana stanovanjska odločba, s katero je stanovanjski organ bivše JLA dodelil toženki sporno stanovanje, ni bila veljavna. Toženka je zato v spornem stanovanju brez veljavnega naslova. Zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da toženka ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da ga zaseda brez veljavnega naslova in da ga mora zato izprazniti. Odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženka izprazniti sporno stanovanje, ima tako podlago v 58. členu SZ in je materialnopravno pravilna. Zato ni podan v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski preizkus pobijane sodbe v okviru 386. člena ZPP pa ni pokazal, da bi bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče moralo zavrniti toženkino revizijo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).