Jedro

Presoja, ali je bila obrambi kršena pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov z zavrnitvijo predloga za zaslišanje mladoletne oškodovanke.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR (dvesto petdeset evrov).

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 19. 6. 2014 spoznalo obtoženega P. O. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 27. 3. 2015 pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 29. 6. 2015 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve tretje alineje 29. člena Ustave RS in šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da je obramba v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitev 6. člena EKČP, pritožbeno sodišče pa je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču glede razlogov za izdajo obsodilne sodbe in zavrnilo pritožbene argumente. Poudarjajo, da gre za specifičen primer, ko je sodišče odločalo zgolj na podlagi izjav otroka, ki mu ni mogoče v času začetka postopka pripisati, da se je zavedal posledic oziroma dojemal svoje izjave o domnevnem protipravnem ravnanju zoper sebe. Domnevna oškodovanka, torej tri leta stara deklica, je opisovala ravnanje druge osebe zoper svojo sovrstnico, sedaj štirinajstletna domnevna oškodovanka pa je izrazila željo, da priča na sodišču, torej v skladu z določbami ZKP pred preiskovalnim sodnikom, kar pa je bilo zavrnjeno. Obrambi se zdi skrajno pristranski postopek v delu, ko sodišče opira svojo sodbo na mnenja različnih institucij od predkazenskega postopka naprej, preko centra za socialno delo in izvedencev različnih strok, ki opravljajo razgovore z otrokom ter podajajo svoja mnenja, v drugostopenjski odločbi pa je celo zapis, da po mnenju izvedenke v času prvostopenjskega sojenja „absolutno ni mogoče računati na oškodovankine spominske sposobnosti“. Po navedbah vložnikov s takimi trditvami torej sodišče postavlja domnevno oškodovanko zgolj v objekt, s katerim so se do sedaj ukvarjale le zgoraj naštete institucije, le sodišču ni bilo mogoče predstaviti pomembnih okoliščin, saj je ni hotelo zaslišati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obe izpodbijani odločbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 27. 8. 2015 meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zahteva je mestoma vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, čeprav je slednji podal obrazložen dokazni predlog, ki se nanaša na pravnorelevantna dejstva. Izvedba dokaza po zaslišanju mladoletne oškodovanke, za katero sta dva izvedenca klinično psihološke stroke nedvoumno pojasnila, da njene trenutne spominske sposobnosti nikakor ne omogočajo realne ocene o objektivnih okoliščinah dogodka, bi bila zato nepotrebna. Upoštevajoč specifičnost procesne situacije v predmetni zadevi je sodišče skladno z načelom sorazmernosti z vso potrebno skrbnostjo opravilo potrebno tehtanje med koristmi predlaganega dokaza za morebitno razjasnitev dejanskih okoliščin in morebitnimi škodljivimi vplivi tega zaslišanja na duševno stanje mladoletne oškodovanke in njeno trenutno vpetost v širše družinsko okolje, ter obsojenčevo pravico do obrambe. Po oceni, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, tako ni mogoče očitati pavšalnosti niti enostranskega pristopa v koliziji dveh pravic, spričo dejanskih ugotovitev izvedencev pa ni mogoče podpreti niti težnje, da bi neizvedba dokaza vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in zagovorniki seznanjeni. Zagovorniki so v izjavi z dne 9. 9. 2015 navedli, da je tožilstvo spregledalo, da je obramba predlagala izvedbo dokaza (zaslišanje domnevne oškodovanke), ki bi razbremenil obsojenca.

B - I. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja (i) da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravnorelevantnih dejstev ter (ii), da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ, ker je kot stari oče z zlorabo svojega položaja v juniju 2004 na svojem domu vršil spolna dejanja s triletno vnukinjo, ki mu je bila zaupana v varstvo. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče zagovoru obsojenca, ki je dejanje zanikal, ni sledilo in ga je ocenilo kot neprepričljivega; enako tudi izpovedbe prič (matere in stare matere oškodovanke ter obsojenčevih bližjih sorodnikov), ki so izpovedovali, da si je oškodovanka dogodek izmislila oziroma govorila o dogodku, ki da se je pripetil njeni prijateljici iz vrtca. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče, opirajoč se na vsebino razpoložljive dokumentacije iz kritičnega obdobja (priloge A5 - A7) ter izpovedbe prič, ki so sodelovale pri njeni sestavi (delavka centra za socialno delo H. P., klinična psihologinja M. F., oče mladoletne oškodovanke R. K.) ter izvedencev klinične psihologije M. B. in mag. B. Š. zaključilo, da je obsojencu dokazan spolni napad na oškodovanko (obsojenčevo vnukinjo v juniju 2004). Višje sodišče je v svoji sodbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčeve obrambe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, jih presodilo in obrazloženo zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so obsojenčevi (takratni) zagovorniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljali pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, medtem, ko pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi niti po vsebini niso uveljavljali. Navedeno kršitev je obsojenčev zagovornik izpostavil na seji senata sodišča druge stopnje kot kršitev, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, z navedbo, da v sodbi sodišča prve stopnje obrazložitev odločilnega dejstva glede obsojenčevega zadovoljevanja spolne sle, ni zadostna in ne ustreza določbam ZKP. Sodišče druge stopnje se je do tega opredelilo in te pritožbene navedbe obrazloženo zavrnilo (točka 20 sodba sodišča druge stopnje). V zahtevi za varstvo zakonitosti vložniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je ne obrazložijo. Ker iz zahteve ni moč razbrati v čem naj bi bila navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče navedb o tej kršitvi zakona ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

B - II.

8. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče po podatkih spisa uvodoma ugotavlja: - da je bilo kaznivo dejanje storjeno v juniju 2004 na škodo takrat triletne obsojenčeve vnukinje (rojene 4. 1. 2001); - da je dne 9. 7. 2004 z mladoletno oškodovanko (na željo njenih staršev) razgovor opravila klinična psihologinja M. F., ki je bila v zvezi s tem zaslišana v preiskavi dne 14. 7. 2008 in na glavni obravnavi 16. 4. 2014; - da je kazensko ovadbo dne 21. 6. 2007 zoper obsojenca na policiji (po razpadu zakonske zveze in odselitvi žene z otrokoma k njenim staršem) podal oče mladoletne oškodovanke; - da je državno tožilstvo 18. 2. 2008 zoper obsojenca zahtevalo preiskavo zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ, da je bila preiskava uvedena s sklepom z dne 3. 6. 2008 in zaključena 5. 12. 2011; - da je bil obsojenec v preiskavi zaslišan dne 3. 6. 2008 in 14. 9. 2009 ter da do konca preiskave ne obdolženec ne njegovi takratni zagovorniki niso predlagali zaslišanja mladoletne oškodovanke; - da je izvedenka klinične psihologije M. B. oškodovanko obravnavala dne 16. 9. 2008 in glede oškodovanke podala pisno mnenje 23. 9. 2008, ter bila zaslišana na glavni obravnavi 16. 4. 2014; - da je bila dne 30. 3. 2012 zoper obtoženca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ in da obsojenčevi takratni zagovorniki tudi v ugovoru zoper obtožnico zaslišanja mladoletne oškodovanke niso predlagali; - da so obsojenčevi zagovorniki predlog za zaslišanje mladoletne oškodovanke prvič podali na predobravnavnem naroku 26. 2. 2014, s pisno vlogo 14. 4. 2014 in ponovili na glavni obravnavi 16. 4. 2014 z obrazložitvijo, „da predlog za zaslišanje podaja zato, ker želi, da se oškodovanka zasliši glede samega spornega dogodka, ki je predmet tega postopka oziroma obtožnice“ ter da bo obramba pisni seznam vprašanj, ki jih želi postaviti oškodovanki, podala naknadno tekom postopka (česar pa obramba do konca postopka pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi sodišču ni podala); - da je sodišče prve stopnje dne 21. 4. 2014 odredilo novega izvedenca klinične psihologije za oškodovanko (mag. B. Š.), ki je dne 6. 6. 2014 opravil klinično psihološki pregled oškodovanke, dne 16. 6. 2014 izdelal pisno izvedensko mnenje ter bil zaslišan na glavni obravnavi 19. 6. 2014; - da je sodišče prve stopnje po pridobitvi izvedenskega mnenja kliničnega psihologa z dne 16. 6. 2014 in njegovem neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi 19. 6. 2014, predlog zagovornika za zaslišanje mladoletne oškodovanke zavrnilo kot neutemeljen, razloge za takšno odločitev na glavni obravnavi ustno pojasnilo ter obrazložilo v sodbi (točki 2 in 9 sodbe), tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbenih navedb o kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve predloga za zaslišanje mladoletne oškodovanke, pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točki 7 in 8 sodbe sodišča druge stopnje).

9. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga je mogoče strniti v očitek kršitve obsojenčeve pravice do obrambe: sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu in oškodovanko (obsojenčevo vnukinjo, mlajšo od petnajst let, žrtev spolnega napada) zaslišati pred preiskovalnim sodnikom, ker gre za dokaz, ki bi razbremenil obsojenca.

10. Mladoletnim žrtvam kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ZKP zagotavlja posebno varstvo in pravice. Predpisano je obvezno zastopanje mladoletnega oškodovanca po pooblaščencu(1). Obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti so oproščeni pričanja(2) in jih mora sodišče poučiti, da jim ni treba pričati(3). Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec(4). Neposredno zaslišanje oseb mlajših od petnajst let, ki so žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost na glavni obravnavi ni dopustno(5), stranke lahko v tem primeru postavijo posredna vprašanja in če sodišče oceni, da so utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, se zaslišanje mladoletnega oškodovanca opravi posredno prek preiskovalnega sodnika(6), pri tem zaslišanju pa sta lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, ne pa tudi obdolženec(7).

11. Mladoletna oškodovanka v konkretnem kazenskem postopku ni bila zaslišana. V preiskavi predlog za njeno zaslišanje ni bil podan, na glavni obravnavi podan predlog obrambe za zaslišanje mladoletne oškodovanke pa je sodišče (po pridobitvi še novega izvedenskega mnenja mag. B. Š. za oškodovanko) obrazloženo zavrnilo, ob presoji, da izvedba predlaganega dokaza ne bi bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, kot je le-to bilo pojasnjeno na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi opirajoč se na mnenje izvedencev klinične psihologije M. B. (ki je oškodovanko obravnavala v njeni starosti dobrih sedem let) in mag. B. Š. (ki je oškodovanko obravnaval v starosti trinajst let) zaključilo, da je (obremenilna) izjava mladoletne oškodovanke glede ravnanja njenega dedka do nje, ki jo je takoj po kritičnem dogodku v juniju 2004 dala svoji materi in kot jo je v začetku julija 2004 ponovila in v simulaciji z lutkami pokazala tudi klinični psihologinji M. F., verodostojna, saj otrok v tej starosti (starosti treh let in pol) ni zmožen potvarjanja doživetega in ne izmišljanja novih vsebin s področja intime oziroma spolnih ravnanj, če jih ni sam doživel in praktično ni verjetno, da bi otrok v starosti treh let in pol lahko dojel dogajanje drugega in ga prenašal na sebe. Ob prvem predlogu zagovornika (april 2014) za zaslišanje oškodovanke, je od dogodka minilo deset let, oškodovanka naj bi izpovedovala o konkretnem dogodku izpred desetih let, ki ga je doživela kot tri in pol leten otrok. Obširno izveden dokazni postopek psihološke ekspertize oškodovanke (izvedenski mnenji M. B. in mag. B. Š.) je pokazal, da je bila oškodovankina sposobnost reprodukcije dogodka in verodostojnost njenih navedb preverjena kmalu po dogodku (obravnava pri psihologinji v juliju 2004, ki je ob obravnavi ugotovljena dejstva zabeležila) zaradi poteka časa - več kot deset let, pa oškodovankina sedanja reprodukcija dogodka ni več zanesljiva. Neutemeljeno je pričakovati, da bi mladoletna oškodovanka po preteku deset let lahko objektivno izpovedovala o dogodku med obsojencem in njo v juniju 2004 - o obsojenčevem spolnem napadu nanjo, ko je bila stara tri leta in pol. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dokaz z zaslišanjem sedaj štirinajstletne oškodovanke ni primeren za dokazovanje spolnega napada njenega dedka nanjo pred desetimi leti, saj bi se po mnenju izvedencev le s hipnozo lahko ugotovilo, ali je v spominu oškodovanke dogodek v resnici ohranjen. Zato z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje oškodovanke (po navedbah obrambe sedaj razbremenilne priče) pravica obsojenca do obrambe ni bila prekršena.

C.

12. Ker po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli je obsojenec dolžan plačati sodno takso. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca skladno s tarifo.

(1) Tretji odstavek 65. člena ZKP.

(2) Prvi odstavek 236. člena ZKP.

(3) Drugi odstavek 236. člena ZKP.

(4) Tretji odstavek 236. člena ZKP.

(5) Peti odstavek 331. člena ZKP.

(6) Šesti odstavek 331. člena ZKP.

(7) Šesti odstavek 331. člena ZKP v zvezi s 338. členom ZKP.