Jedro

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je torej odločilno le, ali so bili tožniki, in med njimi pritožnika, stranke oziroma stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in ne, ali bi morali biti udeleženi v tem postopku.

Ker pritožnika v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju nista bila stranki, niti jima ni bil priznan status stranskih udeležencev, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da nimata procesnega upravičenja oziroma aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper to odločbo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper uporabno dovoljenje pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen s sklepom istega sodišča I U 1783/2016-22 z dne 15. 11. 2018, nadaljuje (I. točka izreka) in da se tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35110-1/2015/74-NK z dne 14. 11. 2016, s katero je to odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 351-2341/2014-123 z dne 13. 4. 2016, in tam navedenim investitorjem izdalo uporabno dovoljenje za finalizacijo tam navedenih lokalov v tam navedenem objektu, zavrže (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka) in da se zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrne (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil v tej zadevi postopek prekinjen do pravnomočne odločitve o zahtevi tožnikov za priznanje stranske udeležbe v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ki ga tožniki izpodbijajo s tožbo v tem upravnem sporu. O njihovi zahtevi je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020. Z navedeno sodbo jim status stranskih udeležencev ni bil priznan, zato tožniki nimajo aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper uporabno dovoljenje. Njihovo tožbo je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo. Odločitev o stroških postopka tožnikov in tožene stranke pa je oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1. 3. Prvi in četrti tožnik (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper prvo, drugo in tretjo točko izreka omenjenega sklepa vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je odločitev o nadaljevanju postopka preuranjena, ker naj bi bile še vedno podane iste okoliščine kot ob prekinitvi postopka, saj je bil že takrat s sodbo sodišča prve stopnje I U 1628/2016 postopek pravnomočno zaključen. Poleg tega imata namen vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 14/2019. V primeru uspeha bi jima zaključek tega spora pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS onemogočil izpodbijanje uporabnega dovoljenja, s tem pa bi bilo poseženo v njuno ustavno pravico do sodnega varstva. V nadaljevanju obširno navajata razloge, zaradi katerih naj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v pravnomočni sodbi X Ips 14/2019 v neskladju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, Zakona o graditvi objektov, z 22. ter s 23. členom Ustave RS in se v zvezi s tem sklicujeta tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09. Naštevata izvedene posege, ki naj ne bi bili skladni z gradbenim dovoljenjem. Menita, da bi moralo Vrhovno sodišče prekiniti pritožbeni postopek do odločitve Ustavnega sodišča, hkrati pa predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Zahtevata plačilo pritožbenih stroškov, vendar teh ne opredelita.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo podaja navedbe v zvezi s pravnim interesom pritožnikov, zavrača tožbene navedbe o gradnji v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in predlaga zavrnitev pritožbe.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. S sklepom, ki ga pritožnika izpodbijata s to pritožbo, pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožniki v postopku izdaje izpodbijanega uporabnega dovoljenja niso bili ne stranke postopka, niti jim ni bil priznan status stranskih udeležencev.

7. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da so tožniki (med njima tudi oba pritožnika) vložili tožbo zoper odločbo, s katero je bilo investitorjem izdano uporabno dovoljenje za del objekta, čeprav v tem postopku niso imeli položaja stranke ali stranskih udeležencev. Vložili so sicer zahtevo za priznanje tega statusa, o kateri pa v času vložitve tožbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Upravni organ je namreč njihovo zahtevo za udeležbo s sklepom zavrnil, sodišče prve stopnje pa je s sodbo I U 1628/2016 z dne 23. 10. 2018 ta sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje. Ta sodba je bila nato v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020 spremenjena tako, da je bila tožba pritožnikov zoper sklep o zavrnitvi stranske udeležbe zavrnjena.1 To pomeni, da je bil spor o statusu tožnikov, med njimi tudi obeh pritožnikov, pravnomočno končan z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. 8. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju prekinjenega postopka in zavrženju tožbe preuranjena, ker da so še vedno podane okoliščine, ki so obstajale v času izdaje sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje prekinilo postopek v tem upravnem sporu.

9. Sodišče prve stopnje je ta postopek prekinilo do pravnomočne odločitve o zahtevi tožnikov za priznanje stranske udeležbe v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Sodba sodišča prve stopnje I U 1628/2016 o odpravi sklepa o zavrnitvi njihove udeležbe v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in vrnitvi zadeve organu v ponovno odločanje, pa še ni pomenila pravnomočne odločitve o stranski udeležbi, kot to napačno razumeta pritožnika. Pomenila je le, da bi moral o zahtevi za udeležbo v postopku upravni organ ponovno odločiti. Ker pa je Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 14/2019 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo tožnikov zoper odločitev upravnega organa (o zavrnitvi njihove udeležbe v postopku) zavrnilo, do ponovnega odločanja upravnega organa ni prišlo. Tako je s sodbo Vrhovnega sodišča postala pravnomočna odločitev upravnega organa, da se tožnikom ne prizna status stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

10. Ker je bilo o zahtevi tožnikov za priznanje stranske udeležbe pravnomočno odločeno, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju prekinjenega postopka. To, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi, glede na procesne okoliščine te konkretne zadeve, počakalo z odločanjem o tožbi zoper uporabno dovoljenje do pravnomočne določitve o tožbi po drugem odstavku 17. člena ZUS-1, je namreč skladno s stališči Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016.2

11. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je, kot je bilo že pojasnjeno, tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je torej odločilno le, ali so bili tožniki, in med njimi pritožnika, stranke oziroma stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in ne, ali bi morali biti udeleženi v tem postopku.

12. Ker pritožnika v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju nista bila stranki, niti jima, kot je razvidno iz prej navedenega, ni bil priznan status stranskih udeležencev, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da nimata procesnega upravičenja oziroma aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper to odločbo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper uporabno dovoljenje pravilna.

13. Glede na obširne navedbe, s katerimi pritožnika utemeljujeta, zakaj bi morala biti udeležena v upravnem postopku izdaje uporabnega dovoljenja, Vrhovno sodišče še enkrat pojasnjuje, da je o tem že pravnomočno odločeno v drugem upravnem sporu. Zato sodišče prve stopnje o tem ni smelo odločati še enkrat, pritožbeni postopek zoper sklep o zavrženju tožbe zoper odločbo pa tudi ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo lahko poseženo v navedeno pravnomočno odločitev.

14. Vrhovno sodišče tudi ni sledilo navedbi pritožnikov, naj, v izogib novih stroškov, odločanje o pritožbi prekine zaradi nameravane vložitve ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o pravici pritožnikov do udeležbe v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Za tako prekinitev namreč ni zakonske podlage.

15. Glede na navedeno je odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev, da zaradi zavrženja tožbe tožniki sami nosijo svoje stroške postopka, saj ima podlago v četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

16. Zakon o pravdnem postopku v prvem in drugem odstavku 163. člena, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu, določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določno zahtevo stranke, v kateri mora ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Pritožnika sta sicer zahtevala plačilo stroškov pritožbenega postopka, vendar nista opredeljeno navedla katere stroške zahtevata in kakšna višina stroškov naj se jima prizna, zato Vrhovno sodišče o njuni zahtevi ni odločilo.

1 Šlo je za tožbo po drugem odstavku 17. člena ZUS-1, ki določa, da lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, tožbo vloži tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena. 2 V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče navedlo razloge zaradi katerih je stališče, da pritožnica ni upravičena vložiti tožbe zoper izdano soglasje, še preden je pravnomočno odločeno o njenem statusu stranske udeleženke v drugem upravnem sporu, preuranjeno.