Jedro

Kadar gre za odvzem otrok materi in za njihovo namestitev v rejniško družino, je potrebno pridobiti mnenje otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.2.2004 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo D. z dne 24.4.2003. Center za socialno delo (CSD) je z navedeno odločbo med drugim odločil, da se materi odvzamejo mladoletni otroci M.S., roj. 1.10.1992, N.S., roj. 8.3.1994 in S.S., roj. 26.6.1999 in da se namestijo v rejniško družino V.K. V izreku prvostopne odločbe je med drugim tudi odločeno, da se po dokončnosti te odločbe razveljavi začasna odločba CSD z dne 4.7.2002 in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. CSD je svojo odločitev v dejanskem pogledu oprl na mnenje strokovne komisije CSD z dne 5.6.2002, opravljeno ustno obravnavo dne 3.7.2002, izvedeniško mnenje sodnega izvedenca klinično psihološke stroke kliničnega psihologa specialista doc. dr. T.P. z dne 1.11.2002 in ponovno opravljeno ustno obravnavo dne 8.4.2003. V materialnopravnem pogledu je CSD navedeno odločbo izdal na podlagi določila 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), izvršena pa je bila že predhodno dne 18.6.2002 v Centru za zdravljenje bolezni otrok Š/S na podlagi ustne odločbe CSD z dne 18.6.2002. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da prvostopenjski organ niti tožena stranka pred svojo odločitvijo nista pridobila mnenja otrok, niti nista v obrazložitvah odločb upoštevala njihovega mnenja. To je v nasprotju z določilom 12. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah v povezavi s 1. odstavkom 56. člena Ustave RS, po katerem uživajo otroci človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. V konkretnem primeru ne gre za odločanje o ekskluzivni pravici tožnice, pač pa je v okviru odločanja o odvzemu otrok in njihovi namestitvi v rejniško družino oziroma prenehanju odvzema in vrnitvi otrok tožnici v varstvo in vzgojo predmet presoje odločanja o individualnih koristih treh mladoletnih otrok tožnice. Institut otrokovih koristi je javnopravni institut, vsebovan v določilih 1. odstavka 54. člena in 56. členu Ustave RS ter v določbah 2. člena, 2. odstavka 4. člena, 6. člena, 119. člena in 120. člena ZZZDR. Na njem temelji tudi Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah. Po navedenih predpisih odgovornost zavarovanja otrokovih koristi ne gre izključno materi. Zavezuje tudi državo, ki zagotavlja otrokom posebno varstvo in skrb (2. odstavek 56. člena Ustave RS - pravice otrok), še posebno varstvo pa otrokom, za katere starši ne skrbijo (3. odstavek). Po določbi 119. člena ZZZDR je tudi CSD dolžan po uradni dolžnosti storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka. Na podlagi 120. člena ZZZDR sme CSD odvzeti otroka staršem in ga oddati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu v primeru, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po presoji sodišča prve stopnje podatki postopka ne dajejo zanesljivo podlago za odločitev. Iz klinično psihološkega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal sodni izvedenec doc. dr. T.P., klinični psiholog specialist, izhaja, da je sodni izvedenec pri mladoletnem S. opustil risalne razvojne preizkuse in razvojni preizkus. Pokazalo se je, da je dečkova motorika izrazito slaba, kar je posledica nestimulativnega okolja, v katerem je deček živel. Realna slika v razvojnem smislu se bo pokazala šele čez kakšno leto, če bo v ustrezni oskrbi. Iz mnenja tako izhaja, da bi bila realna ugotovitev glede psihodiagnostike dečka S. v razvojnem smislu možna šele čez približno eno leto, torej v novembru 2003. Novo izvedeniško mnenje pa ni bilo izdelano. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odločiti tudi o procesnih vprašanjih, o katerih doslej še ni bilo odločeno (o zahtevi za izdajo pismenega odpravka ustne odločbe in sprejeti odločitev v zvezi s pritožbo zoper začasno odločbo CSD z dne 4.7.2002).

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je trditev v izpodbijani sodbi o tem, da niso bila pridobljena mnenja otrok in da tudi niso bila upoštevana, sama s seboj v nasprotju. Ne drži, da je izvedenec opustil tudi razvojni preizkus pri klinično psihološkem pregledu. Izvedeniško mnenje je bilo res izdelano 1.11.2002, prvostopenjska odločba pa izdana 24.4.2003. Res ni bilo izdelano novo izvedeniško mnenje, toda pridobitev le-tega ni bila potrebna, saj se okoliščine niso spremenile. Tožnica je mladoletno M. prepričevala, naj pove, da je pri rejnikih tepena.

Izpodbijana sodba očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje le glede mladoletnega S., ne pove pa v kakšni smeri to stanje ni popolno ugotovljeno za obe mladoletni hčerki. Sklepe, na katere opozarja izpodbijana sodba, je tožena stranka že izdala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo, ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena dejstva.

S takšno presojo, odločitvijo in z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja.

Pravilna in skladna s podatki spisa je ugotovitev, da niti organ prve stopnje niti tožena stranka pred svojo odločitvijo nista pridobila mnenja mladoletnih otrok. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na različne splošne pravne akte, zaradi katerih je potrebno takšno mnenje pridobiti.

V razlogih izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na pravice otrok, ni podlage za pritožbeni ugovor o nasprotju med razlogi sodbe.

Zatrjevano vplivanje tožnice na mladoletno M. ne more biti podlaga za pritožbeno trditev, da pridobitev mnenja otrok ni potrebna.

Prav zaradi poudarjene koristi otrok, in to vseh treh, ne le mladoletnega S., izvedensko mnenje, izdano 1.11.2002 tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti podlaga za izdajo prvostopne odločbe z dne 24.4.2003. Takšna časovna razlika med izdelavo izvedeniškega mnenja in med izdajo prvostopenjske odločbe, ko gre za odraščanje otrok, v procesu katerega se okoliščine hitro spreminjajo, ne more biti "pokrita" le s trditvijo, da se okoliščine niso spremenile v navedenem času. Prav iz tega razloga niti ni odločilno, če je izvedenec opravil razvojni preizkus pri mladoletnem S., sodišče prve stopnje pa je zapisalo v sodbi, da ta preizkus ni bil opravljen.

Če je tožena stranka že ravnala tako kot v razlogih opozarja izpodbijana sodba glede ostalih odločb, potem izpodbijana sodba iz tega razloga ni nezakonita. Ni torej podlage za ugovor, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, niti za ugovor, da so podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter da bi bil materialni zakon zmotno uporabljen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.